Nana: Hladno so me vprašali, zakaj ne grem dela raje iskat v Afriko

Ko si ustvariš življenje v novi državi, upaš, da te bodo ljudje sprejeli zaradi tega, kdo si. Na žalost pa me v Sloveniji prehitro opomnijo, da sem ‘drugačna’. To se ne dogaja vedno z vpitjem na ulici, ampak z drobnimi, vsakdanjimi stvarmi: s sumničavimi pogledi v trgovini, z neprijetnimi vprašanji, ki prestopajo meje spoštovanja, in občutkom, da moram vedno delati dvakrat več, da bi me jemali resno.

Kot mešana družina se nenehno srečujemo z ločevanjem. Eden izmed mnogih primerov je bil, ko smo iskali zdravnico: sestra in mami, ki sta beli, sta takoj dobili slovensko zdravnico, z očetom pa sva bila avtomatsko dodeljena zdravnici iz Bosne. Ne gre za to, da bi imela kaj proti bosanski zdravnici, vendar je dejstvo, da so naju z očetom brez vsakršnega razloga, zgolj na podlagi barve kože, ukalupili. Izjemno moteče in nesprejemljivo.

To se ne dogaja vedno z vpitjem na ulici, ampak z drobnimi, vsakdanjimi stvarmi: s sumničavimi pogledi v trgovini, z neprijetnimi vprašanji, ki prestopajo meje spoštovanja, in občutkom, da moram vedno delati dvakrat več, da bi me jemali resno.

Nana

Gre za še eno v nizu situacij, s katerimi se trenutno soočamo in ki nazorno prikazuje, kako nas obravnavajo državne institucije, kljub temu da smo po narodnosti Slovenci. Zaradi vojne v Sudanu sta moja starša izgubila ves svoj denar za pokojnino. Saj sta oba moja starša delala in živela v Združenih arabskih emiratih, tam pa ljudje ne prispevajo v pokojninsko blagajno kot tukaj. Zato sva s sestro nujno potrebovali delo. Sestra je našla zaposlitev v Nemčiji, jaz pa sem morala ostati tukaj in skrbeti za starša. Ko sem šla na Center za socialno delo, da bi zaprosila za pomoč in za pomoč pri iskanju službe, so me hladno vprašali, zakaj ne grem dela raje iskat v Afriko.

Želim si, da bi ljudje razumeli, da rasizem ni le stvar preteklosti ali drugih držav — prisoten je tukaj in zdaj, in o njem moramo spregovoriti. Takšna ravnanja kršijo ustavno pravico do dostojanstva in enakopravnosti. Menim, da je nujno, da se o teh izkušnjah javno govori in da institucije začnejo resneje ukrepati proti vsem oblikam ksenofobije in rasizma.

Pričevanja so del projekta, ki je financiran s strani Evropske unije .”Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.“