Greh drugačne barve kože skozi čas
Moram priznati, da nisem bil seznanjen s tem stavkom oz. izjavo, dokler nisem zapustil svoje rodne države Gvineje Bissau in šel študirat v tujino, v bivšo Jugoslavijo, zdaj Slovenijo.
Resnično se ne spomnim, če mi je kdo kdaj sploh rekel, da imam bolj temno barvo poti kot kdo drug, dokler sem še bival v Gvineji Bissau, do mojega 18. leta, ko sem državo zapustil. A to ne pomeni, da črna barva (kot rečejo Evropejci) ni imela odtenkov, od temnejše do svetlejše polti. Različni odtenki barv so lahko tudi med ljudmi iste družine, recimo, v mojem primeru, moja mlajša sestra ima precej svetlejšo polt od mene. Resnici na ljubo, nisem vedel, da obstajajo različni odtenki barve kože kot neka oblika izražanja za kvalifikacijo ljudi. Vse to sem izvedel kasneje, ko sem prišel v Slovenijo.
Inacio Bintchende
Kot oseba, ki biva v tej državi več časa, kot sem bival v svoji rojstni državi, sem zasledoval in opazoval razliko v poudarjanju razlike v barvnih odtenkih kože in razliko v obnašanju do ljudi drugačnih barv v dolgem časovnem obdobju, od časa bivše države Jugoslavije do takrat, ko je Slovenija postala neodvisna država, do tega trenutka.
V bivši državi, Jugoslaviji, od leta 1986 do 1991, ko sem že bival v eni od bivših republik, v Sloveniji, kot študent, ki se je prvo leto, leta 1986, učil slovenski jezik, sem opazil, da se je veliko ljudi obračalo za menoj in me opazovalo, ko smo se srečevali na cesti, na hodnikih ali na avtobusih. Nisem razumel, zakaj so me tako gledali. Seveda sem najprej pomislil, da so kriva moja oblačila. Pomislil sem, da je morda na njih kje kakšen madež, ali pa da so bila oblačila grda, saj zimskih oblek – bund, puloverjev ter robustnih in težkih čevljev – nisem bil navajen. Nisem nič in nikoli mislil, da je morda to bilo zaradi razlike v barvi kože, vsaj takrat. Jezika nisem še razumel, in nisem niti vedel, ali je kdo kaj grdega rekel o meni. Zvečer v študentskem naselju smo žurali in kot novinec sem veliko stal, opazoval in velikokrat tudi plesal zraven. Žuri so bili zabavni, plesali so Slovenci, Afričani in drugi narodi iz drugih delov sveta. Tudi tam nisem opazil, da bi kdo druge gledal drugače zaradi barve kože. Enkrat se je moj rojak pritoževal, da ga je en fant, “bela polt”, gledal grdo, in sem ga vprašal, zakaj je tako mislil. In je rekel, da ga je slišal, ko je rekel, od so prišli vsi ti črnci, preveč jih je že tukaj. Sem ga vprašal, seveda še naiven in novinec, zakaj je to narobe. In kot nekdo, ki je že živel dolgo časa v Sloveniji pred mano, mi je odgovoril le, da bom še videl, zakaj. Sem potem razmišljal o tem, in začel biti zelo pozoren na dogajanje okoli sebe, predvsem na obnašanje “belih ljudi” okoli mene.
O rasizmu sem nekaj malega slišal v šoli, med predavanjem predmeta zgodovine, ko je profesor govoril o suženjstvu, vendar nisem nikoli tega jemal kot nekaj, kar naj bi še obstajalo, oz. naj bi nekateri ljudje še mislili slabo o tebi, te diskriminirali, ker si črnec. Tudi do leta 1991 nisem tega čutil na svoji koži. Dejansko, do leta 1991 nisem čutil nobenega napada na podlagi barve kože, ampak veliko ljudi me je bolj gledalo zaradi nevednosti. Niso prej videli črne kože oz. se nikoli prej niso pogovarjali s črncem. Tudi na fakulteti, kjer sem študiral, sem imel dobre odnose, zapiske sem dobival od sošolcev, nobenih problemov ni bilo, nikoli slišal, da bi kdo kaj rekel grdega o meni kot črncu. V študentskem naselju v Rožni dolini, kjer sem pogosto obiskoval študentsko menzo, kjer smo študenti imeli kosilo, na igrišču v študentskem naselju, kjer smo igrali nogomet, košarko in tenis, ni bilo veliko težav. So bili tu pa tam kreganje na nogometnem igrišču, tudi med Slovenci, “belimi”, in Afričani, “črnci”, tudi med samimi črnci oz. samimi belci. Med kreganjem sem kdaj videl, da je marsikdo, predvsem belci, jezen na glas rekel “črnec” in pljunil po tleh. Afričani so odreagirali burno in je prišlo do prerivanja. Da bi se kaj ekstremnega zgodilo, tega ni bilo. Taki primeri obnašanj so se dogajali do leta 1991, ko je bila še Jugoslavija, in ko sem še živel v študentskem naselju v Rožni dolini, med študenti.
Oh, od leta 1991 je vse prišlo na površje. Izgledalo je, kot da od leta 1986 do 1991 sistem ni omogočal oziroma ni bil naklonjen temu, da bi nekdo zmerjal druge zaradi drugačne barve kože ali zunanjega izgleda. Potrjujem to, ker do tistega leta nisem doživel odkritega rasizma, kot sem ga doživljal od leta 1991 naprej. Takrat sem že zelo dobro razumel in govoril slovenščino, začel sem hoditi ven in se srečal z ljudmi, ki niso bili študenti oziroma niso več študirali, srečeval sem se z lastniki stanovanj in s tistimi, ki jih je zanimala politika. Slovenija je postala neodvisna, začela se je demokracija, večstrankarski sistem, svoboda govora, združevanje različnih ljudi v skupine itd. Takrat smo vsi Afričani pričakovali živahen način življenja, tržno gospodarstvo in več svobode govora, ne pa groženj zoper življenja drugih, ki imajo drugačno barvo kože. Par let kasneje, pravzaprav od leta 1992, so se začeli dogajati napadi na tujce, črnce, in na tiste, ki so izgledali drugačni. Takrat sem začel slišati besedo skinhead; to je bila neka skupina ljudi, ki niso marali črncev, drugih narodov in ljudi, ki imajo drugačna nagnjenja. Veliko mojih kolegov je bilo do leta 2003 napadenih po ulicah Ljubljane. Osebno sem bil napaden s strani skinheadov na Trubarjevi ulici. Na ulicah Ljubljane in v študentskem naselju sem bil velikokrat ozmerjan s strani znanega skinheada, za njega so vsi vedeli, da ni maral črncev. Takrat je vsak od nas črncev moral biti pazljiv, če je šel ven telefonirat, kajti skinheadi so čakali na ljudi, ki so izgledali drugače, in jih napadali.
Poleg teh javnih diskriminacij so še druge diskriminacije na podlagi barvi kože dogajale dalje na bolj skrite načine. Veliko črncev je imelo težave najti stanovanje za najem. Ko sem v tem obdobju iskal stanovanje, sem bil velikokrat zavrnjen. Po telefonu lastniki stanovanj niso mogli ugotoviti, ali se pogovarjajo s Slovencem ali tujcem. Ko sem prišel na lokacijo oziroma v stavbo, pa sem bil takoj zavrnjen, eni lastniki so celo rekli, oprostite, sem mislil, da ste Slovenec. Odgovor je bil, sem si premislil, ne bom več dajal stanovanja v najem, ali pa so si izmislili druge razloge.
Na kratko lahko rečem da sem se od svojega prihoda v Slovenijo do sedaj srečeval z rasno diskriminacijo od začetka, od leta 1986, a zaradi moje nevednosti v zvezi z nekaterimi znaki diskriminacije zaradi barve kože te diskriminacije nisem takoj opazil oz. zaradi nje trpel v mojih prvih treh letih bivanja v Sloveniji. Priznati je tudi treba, da politični sistem v tistem času, od leta 1986 do leta 1990, ni dopustil odkrite diskriminacije na ulicah, tudi v državnih institucijah ne. Nekateri Slovenci, “belci”, so, tudi zaradi nevednosti glede drugih ras, nevede kazali nekaj diskriminatornih znakov do ljudi druge barve kože in nacionalnosti.
Inacio Bintchende
Kasneje, od leta 1991 do 2000, so nastajale se oblikovale skupine ljudiz ideologijo sovraštva do ljudi drugačne barve kože in druge nacionalnosti. Ljudje druge rase so bil pogosto napadeni na ulicah. Diskriminacija s strani politikov do drugih ras in nacionalnosti je postala ekstremna zaradi imigracije, ki je bila uporabljena v političnem boju za zastraševanje ljudi s ciljem pridobivanja glasov na volitvah.
spregovorimo naglas. DELITE SVOJO ZGODBO IN PRISPEVAJTE K SPREMEMBI.
Skupaj proti rasizmu in diskriminaciji.
PREBERI DRUGA PRIČEVANJA
Pričevanja so del projekta, ki je financiran s strani Evropske unije .”Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.“