Sadia Moalim Ali je somalijska družbena aktivistka. 12. aprila 2026 so jo agenti somalijske obveščevalne agencije v Mogadišu aretirali. Voznico tuktuka (rikše) in civilnodružbeno aktivistko so aretirali zaradi njenega aktivizma – tako na družabnih omrežjih, kot zaradi sodelovanja na mirnih protestih. 25. junija 2026 je bila obsojena na tri leta zapora. Somalijske oblasti jo preganjajo zgolj zaradi njenega zagovorništva in sodelovanja na mirnih protestih v okolju, kjer ženske ponavadi ne spregovorijo naglas. Amnesty International je govorila z njo, medtem ko je v zaporu. Z nujno akcijo zahtevamo, da somalijske oblasti Sadio nemudoma in brezpogojno izpustijo.
Kako si od sodbe na tri leta zapora?
Zame se ni dosti spremenilo. Verjamem, da so sodba in ostale kršitve mojih pravic politično motivirane. Prepričana sem, da gre za povračilni ukrep, ker sem na glas govorila o izzivih, s katerimi se Somalijke in Somalijci soočajo vsak dan. Kolikor vem, je to prvič v zgodovini Somalije, da je somalijska ženska in mama samovoljno dana v zapor in obsojena na tri leta zapora zgolj zato, ker je spregovorila o težavah, s katerimi se sooča njena skupnost.
Zakaj si se odločila javno spregovoriti o vsakodnevnih težavah ljudi
Študirala sem babištvo in trdo sem delala, da sem navkljub težkemu finančnemu položaju diplomirala. Vse odtlej iščem zaposlitev v Mogadišu. Trudila sem se najti priložnosti. Kot ženska sem pogostokrat čutila, da sem izključena in diskriminirana. Rečeno mi je bilo, da sem pripadnica manjšinskega klana in so zato moje možnosti, da dobim službo omejene s sistemom klanske delitve moči in položajev v političnem in javnem sektorju. Prijavljala sem se za delovna mesta, tudi v vladnih institucijah, a ni mi uspelo dobiti službe za delo, za katerega sem izšolana.
Kot mnogi mladi, ki poskušamo preživeti v Somaliji, sem naredila in delala, kar sem lahko, da sem preživela. Začela sem kuhati in jedi prodajati prek interneta. Nato sem se odločila, da bom vozila tuktuk, da si zagotovim preživetje. To ni bila prihodnost, ki sem si jo predstavljala, ko sem študirala, a nisem se hotela predati. Odločitev, da o vsem tem spregovorim na družabnih omrežjih, je izšla iz vsega, čemur sem bila dnevno priča. Videla sem običajne ljudi, ki težko preživijo zaradi stvari, o katerih se redko govori.
Spregovorila sem, ker verjamem, da imam pravico izraziti svoje mnenje na miren način na ulicah pa tudi na družabnih omrežjih. Želela sem, da se moj glas sliši in želela sem, da tudi ostali vedo, da so njihove skrbi in težave pomembne. Danes sem zato v zaporu.
Ali lahko opišeš aretacijo, pripor in sojenje?
Nikoli si nisem predstavljala, da bom izkusila tako krivičnost sodstva. Resnično sem verjela v njihovo neodvisnost in zaupala, da bo sodišče zaščitilo moje pravice. Zato sem bila šokirana, ko mi je bila dosojena triletna zaporna kazen.
Najbolj boleče pa je, da je imela moja dojenčica samo leto dni in se je še vedno dojila, ko so mi izrekli kazen. Kot mama je moja največja odgovornost skrb za mojega otroka in verjela sem, da bo tudi somalijska vlada, ki naj bi ščitila pravice in dobrobit svojih prebivalk in prebivalcev, upoštevala moj položaj in potrebe moje hčerke.
Izkušnja je uničujoča, ne le zame ampak tudi za mojo družino in mojo hčerko, ki odrašča brez mame.
S čim si se soočala in se soočaš v zaporu?
Po izreku sodbe so me obiskali predstavniki različnih vladnih služb, da so mi povedali, da sem sama kriva, da sem v zaporu. Rekli so mi, da bi me ubili, če bi bila izpuščena, in zahtevali, da se opravičim predsedniku, priznam, da sem grešila in prosim za pomilostitev. 29. junija so mi ljudje, ki so trdili, da prihajajo v imenu vlade, ponudili svobodo, če ne bom več govorila naglas. Kmalu zatem mi je višji vladni predstavnik ponudil službo pod istim pogojem. Zavrnila sem jih, da bi se pokesala za nekaj, kar nisem naredila narobe, ali da bi prosila za pomilostitev. Vse odtlej se nadlegovanje in grožnje nadaljujejo.
Zakaj si se navkljub vsemu odločila, da ne boš tiho?
Sedanja vlada mi je pokazala, kaj vse so pripravljeni narediti, da bi me utišali. Vključno s tem, da me pošljejo v zapor. A ne morem obmolkniti, ob tem ko se mora toliko ljudi še naprej soočati s krivicami. Odkar so me priprli, sem se srečala s še več ljudmi, za katere sem prepričana, da so prav tako po krivem zaprti in to je le še okrepilo mojo odločenost, da spregovorim – in govorim. Ko pridem na svobodo, se želim še naprej zavzemati za njihove in svoje pravice. Zato zavračam, da bi obmolknila.
Kako je vse to vplivalo nate fizično in psihološko, in na tvojega otroka?
Psihološko sem v redu, fizično pa je težje. Imam težave z ledvicami, imam astmo, bolečine v očeh in težave s sluhom. Te so se začele, potem ko me je policist udaril med aretacijo. Moja koža se je spremenila, pojavile so se mi rane in izpuščaji zaradi slabih higienskih pogojev v zaporu. Kar precej sem shujšala in skrbi me, da se bo moje zdravje še poslabšalo. Do sedaj nisem imela dostopa do zdravnika.
Predvsem pa pogrešam svojo hčerko. Ker sem dojila, sem še vedno močno navezana nanjo in boli me, da ne morem poskrbeti zanjo. Najbolj me boli, da me je od nje ločila taista vlada, ki bi morala ščititi otroke in ženske. Odkar sem zaprta, mi niso niti enkrat dovolili, da bi jo videla in skrbi me, da ji manjkajo moja ljubezen, skrb in milina, ki naj bi jo nudila mama. Niti moji družini niso dovolili, da bi me obiskali. A upam, da bom kmalu spet s svojo hčerko, da jo bom lahko objela in ji dala vso ljubezen, ki si jo zasluži.
Ko je moja mama izvedela za mojo zaporno kazen, je zbolela in sedaj ima sladkorno bolezen. Bila sem tista, ki je v družini služila denar. Odkar so me aretirali, moja mam ne more delati in skrbeti za mojo hčerko. Skrbi me, kako shajajo in kdo bo poskrbel zanje.
Kaj je tvoje sporočilo prebivalstvu Somalije sedaj?
Moje sporočilo Somalkam in Somalcem, kjerkoli so, je, naj se zoperstavijo krivicam in naj jih nikoli ne sprejemejo kot nekaj normalnega. Morda se vse to danes dogaja meni, a jutri se lahko to zgodi tebi ali nekomu, ki ga imaš rad. Krivice se ne ustavijo pri eni sami osebi in zato je pomembno, da vsi spregovorimo o njih naglas.
Želim si, da bi se mednarodna skupnost zavedala, da se mnogi v Somaliji soočajo z zatiranjem, čeprav bi vsi morali imeti možnost, da uresničujemo svoje pravice in izražamo svoje mnenje brez strahu, da bomo zato kaznovani.
Kaj upaš, da bo prinesla pritožba? Kako bi zate izgledala dosega pravičnosti?
Še vedno imam upanje v sodstvo, a pravičnost ne bo dosežena, če se bo zgolj ponovilo, kar se je zgodilo do sedaj. Pravica bi pomenila, da o mojem primeru razsodi sodnik, na katerega ne more nihče vplivati, in bi razsodil zgolj na podlagi dejstev. To je zame pravičnost. In to pravičnost potrebujem!
Kaj si želiš, da bi ljudje po svetu, ki te želijo podpreti, naredili?
Ljudi bi rada prosila, naj ne bodo tiho o tem, kaj se mi je zgodilo. Če lahko pišete, pišite. Če lahko govorite, govorite. Če lahko podelite mojo zgodbo, podelite jo. Vsakič, ko sonce vzide in ko zaide, naj še nekdo več ve za mojo aretacijo, zapor, obsodbo in kazen.