Seána sem prvič srečal leta 2019. Bil je bister in zgovoren irski aktivist v svojih dvajsetih letih ter gost na dogodku Amnesty. Z nami je delil svojo navdihujočo, a hkrati pretresljivo zgodbo o očitni krivici, saj so njega in druge preganjali zato, ker so reševali življenja.
Dve leti pred tem je kot prostovoljec odpotoval na grški otok Lezbos in se pridružil lokalni nevladni organizaciji za iskanje in reševanje. Ta je patruljirala ob obali, iskala majhne čolne v stiski in nudila prvo pomoč ljudem, ki so prečkali morje iz Turčije v Grčijo.
Vojna v Siriji je od leta 2015 prisilila nešteto ljudi, da so zapustili svoje domove in poiskali varnost v Evropi, kamor so prišli po nevarnih poteh – tudi s tveganim prečkanja Egejskega morja. Samo leta 2017 je bilo več kot 3000 ljudi prijavljenih kot mrtvih ali pogrešanih med poskusom prečkanja Sredozemskega morja. Ker oblasti niso ustrezno ukrepale, so na njihovo mesto stopili številni prostovoljci iz vse Evrope.
Seán je bil eden izmed njih. Storil je to, kar bi si vsak od nas želel storiti v njegovem položaju: reševati življenja in pomagati ljudem. Kljub temu so ga grške oblasti leta 2018 aretirale in več kot 100 dni zadrževale v priporu, preden so ga skupaj z drugimi obtožile vrste kaznivih dejanj.
Te obtožbe skušajo ljudi, ki pomagajo migrantom in beguncem, prikazati kot kriminalce. Ta praksa je del razširjenega trenda po Evropi, ki kriminalizira solidarnost.
Na Malti so trije najstniki iz Zahodne Afrike obtoženi, da so pomagali več kot 100 ljudem, rešenim na morju, priti na varno, zaradi česar jim grozi dosmrtna zaporna kazen. V Italiji zasegajo ladje organizacij za iskanje in reševanje. V Franciji pa so gorske vodnike kazensko preganjali zaradi pomoči ljudem na meji z Italijo.
Ne le, da evropske vlade ne uspejo zaščititi ljudi, ki iščejo varnost, temveč celo kaznujejo tiste, ki skušajo zapolniti to nevarno vrzel.
Seána sem ponovno srečal leta 2021 in 2023, obakrat pred sodiščem v Mytilenu na Lezbosu. Leta 2023 so bile manjše obtožbe proti njemu in drugim obtoženim iz tujine – ponarejanje, vohunjenje in nezakonita uporaba radijskih frekvenc – opuščene.
Ko je tistega dne zapuščal sodišče, so njemu in 23 drugim humanitarnim delavcem še vedno grozile druge resne kazenske obtožbe. Dejal je: »Želimo pravico. Danes je bilo manj krivice, vendar še ni bilo pravice.«
Amnesty International je ves čas pozivala k umiku teh obtožb. Združeni narodi in številne organizacije za človekove pravice so prav tako izrazili resno zaskrbljenost zaradi primera, medtem ko je na tisoče ljudi po Evropi in svetu stopilo Seánu v podporo, branilo solidarnost z migranti in begunci ter podpisovalo peticije in pisalo pisma.
To sojenje bi moralo sprožiti alarm ne le v evropski civilni družbi, ampak pri vsakomur, ki želi ravnati po svoji vesti. Na zatožni klopi ni bil le Seán, temveč sama solidarnost. Kriminalizacija ljudi, ki kažejo sočutje do tistih, ki so zaradi vojne, nasilja ali drugih stisk prisiljeni zapustiti svoje domove, se mora končati.
Medtem pa morajo evropski voditelji, deset let po tem, ko so Sirci na begu pred vojno v iskanju varnosti in zaščite začeli prihajati na evropske obale, razmisliti o svojih dejanjih. Učiti bi se morali od ljudi, kot je Seán, namesto da jih preganjajo. Namesto osredotočanja na
odvračanje bi morali zagotoviti, da beseda »azil«, iz grške besede »asylon«, še vedno pomeni zatočišče in varnost za ljudi, ki iščejo zaščito v naši regiji. Ljudje, ki rešujejo življenja, bi morali biti podprti, ne kriminalizirani.
Wies De Graeve, izvršni direktor Amnesty International Belgije (flamska)
Besedilo je povzeto po članku, ki je bil prvotno objavljen na portalu Politico.