Gre za različne stopnje težav, od tega, da te kdo vpraša, kje si se tako dobro naučil slovensko, do tega, da se kdo za teboj dere niger, črnuh, enkrat pa se je neki pijani tip za nama z očetom drl celo črnogorca. Daš skozi tudi, da te na kakšnem festivalu kdo napade in te potem kolegi branijo.

Ker nas je sram, poskušamo zmanjšati pomen takšnih opazk. In si rečemo, da ni nič takega, da nas zmerjajo s ‘cigani’, saj se to dogaja vsem, a ne? In da je seveda bolj kul biti parkelj za Miklavža kot pa angelček, saj to nima veze s tem, da sem temnejše polti.

Resnično se ne spomnim, če mi je kdo kdaj sploh rekel, da imam bolj temno barvo poti kot kdo drug, dokler sem še bival v Gvineji Bissau, do mojega 18. leta, ko sem državo zapustil. A to ne pomeni, da črna barva (kot rečejo Evropejci) ni imela odtenkov, od temnejše do svetlejše polti. Različni odtenki barv so lahko tudi med ljudmi iste družine, recimo, v mojem primeru, moja mlajša sestra ima precej svetlejšo polt od mene. Resnici na ljubo, nisem vedel, da obstajajo različni odtenki barve kože kot neka oblika izražanja za kvalifikacijo ljudi. Vse to sem izvedel kasneje, ko sem prišel v Slovenijo.

Prvi stik z okoljem ni bil enostaven. Jezika nisem znal. Bil je podoben jezik, ampak v resnici drugačen. Melodija, ritem, struktura. Učil sem se počasi, bolj z opazovanjem melodije in ritma. V razredu sem bil edini otrok migrantov. In hitro sem postal “Bosan’c”. Beseda, ki je bila izrečena napol mimogrede, napol kot preizkus. Kot da preverjajo, kaj bom naredil, “Rekel ti je Bosan’c, a ga ne boš pretepel”.

Velik šok sem doživel tudi, ko sem na Petrolu kupil vstopnico za dogodek v Cvetličarni, ko pa smo s prijatelji prišli do dvorane, nas niso spustili noter. Varnostniki so nam pregledali dokumente in rekli, da ne sprejemajo prosilcev za azil. Odšli smo do blagajne in zahtevali, da naj nam vrnejo denar za vstopnice, pa so nam rekli, da naj gremo na parkirišče in jih probamo komu prodati. Naj dodam, da Cvetličarna sploh ni edini klub, kjer nam niso dovolili vstopiti. Po službi nam je za oddih in druženje torej na voljo samo park. Pa še v parku se je neka gospa pritoževala, da motimo njenega psa, ko lula.