V projektu o antirasizmu* posameznikom_cam, osebam z izkušnjo rasizma in diskriminacije dajemo glas in omogočamo, da bodo njihove zgodbe in izkušnje postale vidne.
Suzana Dewa: Pridružite se nam pri razkrivanju rasizma in nam zaupajte svojo izkušnjo
Leta 1988 sem, kot 16-letna dijakinja, vzpostavila prvo skupino Amnesty International v Sloveniji in v prostoru vzhodne Evrope. In danes vas vabim, da se nam pridružite pri razkrivanju rasizma in diskriminacije in nam zaupate svojo izkušnjo.
Na lastni koži sem velikokrat izkusila, kaj pomeni v Sloveniji biti temnejše polti, moj ati je namreč z indonezijskega otoka Bali. Čeprav mi te izkušnje niso preprečile delovanja in sledenja svojim idealom, ne morem reči, da me niso na neki globlji ravni vendarle zaznamovale.
Rasizem niso le odkrite žaljivke, sovražni govor ali fizično nasilje. Pogosto se pojavi kot šala, imitacija ali celo kot domnevni kompliment – stereotipi, drugačenje, mikroagresije (»Kako dobro govoriš slovensko!«), fetišiziranje, (»Kako lepa medena polt!«), tudi pretiravanje, ki izhaja iz nevednosti (»njen oče je afriški kralj«).
Suzana Dewa
SPOZNAJ RASIZEM V SLOVENIJI SKOZI PRIČEVANJA
Imena oseb, označenih z zvezdico*, so spremenjena z namenom zaščite njihove identitete.
SEKU M. CONDE

Gre za različne stopnje težav, od tega, da te kdo vpraša, kje si se tako dobro naučil slovensko, do tega, da se kdo za teboj dere niger, črnuh, enkrat pa se je neki pijani tip za nama z očetom drl celo črnogorca. Daš skozi tudi, da te na kakšnem festivalu kdo napade in te potem kolegi branijo.
Seku M. Conde, objavljeno v Nedelu, 14. 12. 2025
IBRAHIM NOUHOUM

Najhuje je bilo, ko so naciji napadli prijatelja in smo se v pretepu znašli še ostali, ki nas je po domofonu med pretepom poklical na pomoč. Do takrat si nismo predstavljali, da te lahko nekdo kar napade, na pragu lastnega doma. Veliko nam je pomenilo, da so se takrat oglasile skupine, ki so želele podpreti Afričane, tudi predsednik države se je oglasil, in Amnesty. Sodnega epiloga pa nikoli ni bilo. Ljudje morajo vedeti, da to boli. Še posebej boli otroka, če čuti, da ni sprejet. To boli.
Ibrahim Nouhoum
SUZANA DEWA

Ker nas je sram, poskušamo zmanjšati pomen takšnih opazk. In si rečemo, da ni nič takega, da nas zmerjajo s ‘cigani’, saj se to dogaja vsem, a ne? In da je seveda bolj kul biti parkelj za Miklavža kot pa angelček, saj to nima veze s tem, da sem temnejše polti.
Suzana Dewa
LUKA*, BURUNDI

Ne morem ravno reči, da je v Sloveniji vse dobro. Policisti nas ves čas preverjajo. Nekajkrat se je že zgodilo, da sem bil na poti v službo, pa so me ustavili policisti, ki pa niso preverili le moje azilne kartice, ampak tudi moje prstne odtise. To je dolgotrajen postopek. Bilo mi je zelo nelagodno in ves čas sem se bal, kaj bo rekel šef, če bom zamudil na delo.
Luka*, Burundi, objavljeno v sodelovanju z Ambasado Rog, 24. 6 2024
ANA* IZ ROMSKEGA NASELJA

Moj otrok pride domov in začne jokati. Kaj naj naredim? Pove mi, da ga učiteljica v šoli prime za majico in dvigne v zrak. Da ga maltretirajo. Da ga obtožujejo, da krade. Večkrat se to dogaja. In noče več v šolo. Reče mi: »Mami, ti ne veš, kaj ta učiteljica dela z mano.« Vem, da ga učiteljica obtoži pred celim razredom, pred ostalimi sošolkami in sošolci. In da, sram ga je.
Ana* iz romskega naselja
PETER*, JUŽNI SUDAN

V Sloveniji nisem imel veliko slabih izkušenj. Samo nekaj. Enkrat sem čakal v vrsti na eni izmed državnih institucij, ni važno kateri, narobe sem se postavil v vrsto, pa je ven prišla uradnica in začela pred vsemi kričati: “Tukaj je Slovenija, kaj ti ni jasno, tukaj je Slovenija!” Bil sem zelo osramočen.
Peter*, Južni Sudan, objavljeno v sodelovanju z Ambasado Rog, 22. 5. 2024
INACIO BINTCHENDE

Resnično se ne spomnim, če mi je kdo kdaj sploh rekel, da imam bolj temno barvo poti kot kdo drug, dokler sem še bival v Gvineji Bissau, do mojega 18. leta, ko sem državo zapustil. A to ne pomeni, da črna barva (kot rečejo Evropejci) ni imela odtenkov, od temnejše do svetlejše polti. Različni odtenki barv so lahko tudi med ljudmi iste družine, recimo, v mojem primeru, moja mlajša sestra ima precej svetlejšo polt od mene. Resnici na ljubo, nisem vedel, da obstajajo različni odtenki barve kože kot neka oblika izražanja za kvalifikacijo ljudi. Vse to sem izvedel kasneje, ko sem prišel v Slovenijo.
Inacio Bintchende
URŠKA BREZNIK

Po zadnjih 29 mesecih genocida, ki ga Izrael izvaja nad palestinskim ljudstvom v Gazi, se torej dokončno razgalja odnos Slovenije do Palestine v vsem svojem licemerstvu. Ne samo, da Slovenija ni sprejela skoraj nobenih konkretnih ukrepov, s katerimi bi sankcionirala Izrael in upoštevala svetovalna mnenja Meddržavnega sodišča, temveč tudi simbolne ukrepe, ki jih je sprejela, ne izvaja. Raje še naprej klečeplazi pred Izraelom, ZDA, Nemčijo in večino držav EU. Naj spomnimo, da se Slovenija ni niti pridružila tožbi Južne Afrike zoper Izrael pred Meddržavnim sodiščem.
Urška Breznik, Pekarna Magdalenske mreže
ZLATKO BOJANOVIĆ

Prvi stik z okoljem ni bil enostaven. Jezika nisem znal. Bil je podoben jezik, ampak v resnici drugačen. Melodija, ritem, struktura. Učil sem se počasi, bolj z opazovanjem melodije in ritma. V razredu sem bil edini otrok migrantov. In hitro sem postal “Bosan’c”. Beseda, ki je bila izrečena napol mimogrede, napol kot preizkus. Kot da preverjajo, kaj bom naredil, “Rekel ti je Bosan’c, a ga ne boš pretepel”.
Zlatko Bojanović
MARIJA* IZ ROMSKEGA NASELJA

Moj sin ima 8 let. Sošolci in sošolke ga zafrkavajo. Govorijo mu, da je cigan in se mu posmehujejo, ker živimo brez elektrike. Učiteljice so nesramne do njega. Če kdo kaj poškoduje, je vedno on prvi osumljeni in tisti, ki ga okrivijo. Pred vsemi kričijo nanj in ga zmerjajo za cigana. Doma, zjutraj joka. Noče v šolo. Težko je, težko ga prepričam, da mora iti v šolo. In ne vem, kako ga bom prepričala, ko bo starejši, če bodo še naprej tako nesramni do njega. To, da ga žalijo – to je grdo.
Marija* iz romskega naselja
MATEJ*, BURUNDI

Velik šok sem doživel tudi, ko sem na Petrolu kupil vstopnico za dogodek v Cvetličarni, ko pa smo s prijatelji prišli do dvorane, nas niso spustili noter. Varnostniki so nam pregledali dokumente in rekli, da ne sprejemajo prosilcev za azil. Odšli smo do blagajne in zahtevali, da naj nam vrnejo denar za vstopnice, pa so nam rekli, da naj gremo na parkirišče in jih probamo komu prodati. Naj dodam, da Cvetličarna sploh ni edini klub, kjer nam niso dovolili vstopiti. Po službi nam je za oddih in druženje torej na voljo samo park. Pa še v parku se je neka gospa pritoževala, da motimo njenega psa, ko lula.
Matej*, Burundi, objavljeno v sodelovanju z Ambasado Rog, 22. 5 2024
ANA* IZ ROMSKEGA NASELJA

Ko sem imela 15. let, so mi na šoli rekli, da se grem lahko prijavit na zavod za zaposlovanje, čeprav še nisem končala vseh devetih razredov osnovne šole. Od tedaj sem na zavodu. A me niso še nikoli poklicali na razgovor. Ko vidijo moj priimek, ko vidijo, da sem Rominja, prostega delovnega mesta ni več. Ljudje so različni. Eni so nesramni, ko vidijo, da smo Romi, eni ne. A ponavadi, če kam gremo, rečejo, da krademo – a nismo vsi enaki, to ni res. Nismo vsi Romi enaki. Nismo vsi enaki. A nas vsi dajejo v en koš.
Ana* iz romskega naselja
DEJAN

Leta 2001, natančneje 11. septembra, sem bil sredi pisanja diplomske naloge. ZDA je streslo in niti v sanjal nisem pričakoval, da bom že čez nekaj trenutkov, tisoče kilometrov stran od dogajanja, spet deležen vseh mogočih žaljivk. Znanci so me začeli obsipavati z do tedaj neznanimi žaljivkami kot so »Terorist«, »Al-kaida«, »Osama« ter »Kje skrivaš bombe?«. Preostalo mi je samo, da pritisnem na gumb »ignore«.
Dejan
EDUARDO HIDEO SAITO DE ALMEIDA

Po intervjuju so mi naročili, naj jim predložim še dodatne dokumente, ki niso bili navedeni med zahtevami, ki so mi jih sprva poslali, kar mi je vzelo vsaj dva tedna. Poleg tega je bilo osebje pogostokrat neprijazno in se niso potrudili, da bi govorili v kateremkoli drugem jeziku kot v slovenščini. Brez pomoči lokalnih Slovencev, ne vem, kako bi se mi uspelo sporazumeti z uradniki na upravni enoti.
Eduardo Hideo Saito de Almeida
*Pričevanja so del projekta Raznolikost, enakost in vključenost: prepoznavanje, obravnavanje in preprečevanje rasizma in diskriminacije skozi izobraževanje, ki je financiran s strani Evropske unije .”Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.“


