Jurema Werneck je izvršna direktorica Amnesty International Brazilije in je bila v prvih vrstah bojev za dosego pravičnosti po umoru političarke Marielle Franco.
Rojena sem bila v favelah Ria de Janeira, v Copacabani in že od mladosti sem spremljala ostre kontraste in neenakosti. Odrasla sem med vojaško diktaturo v veliki družini med srečevanji, praznovanji in vsakodnevnostmi, opogumljalo pa me je kritično razumevanje resničnosti rasizma in krivic.
Aktivizem je del tega, kako razumem svet in svojo odgovornost, da poskušam spremeniti, kar je narobe in krivično. Učila sem se od drugih temnopoltih žensk, ki so mi še danes navdih.
Soočala sem se – in se še vedno – s preprekami, ki jih srečujejo temnopolte in staroselske ženske vselej. Res je, da so izzivi materialnega preživetja in omejenega dosega mojega delovanja manjši, odkar sem del Amnesty International. Trenutno imam dobro plačo in moj glas ima odmev – slišan je in lahko doseže učinke. A zavedam se tudi, da za večino žensk, kot sem jaz, ni tako.
Temnopolte in staroselske ženske so vseskozi v prvih vrstah bojev za dostojanstvo, pravičnost in spoštovanje človekovih pravic. Živo je zavedanje, da so kolonialni vdori, zasužnjevanje, izkoriščanje in nasilje, ki smo jih doživeli tekom stoletij evropskega kolonializma, prinesli tragedijo in genocid, a tudi upor.
Zaradi te zapuščine in zaradi neenakosti, ki vztrajajo do danes, delujemo in se organiziramo še naprej. Naš aktivizem ima globoke korenine. V zadnjih desetletjih smo priča novim oblikam nasilja, ki je povezano z globalnim neoliberalizmom. Prisililo nas je, da smo na drugačne načine zavzeli javni prostor ter dali dodatno vidnost našim zahtevam.
Protestni shodi, ki jih vodijo temnopolte in staroselske ženske, so pomemben in močan primer tega. A naš aktivizem se ni začel z njimi, ampak sega mnogo dlje v preteklost, v čas generacij upora, preživetja in skupnih bojev.
Rasizem in njegova presečišča s patriarhatom, seksizmom in heteronormativnostjo, postavlja v središče naših bojev prav temnopolte ženske. Revščina, izključenost, omejen dostop do izobraževanja, nasilje od vsepovsod in razvrednotenje so del našega vsakdana. Lahko bi trdile, da je sistem rasizma v temeljih uperjen proti nam, pri čemer uporablja različne mehanizme iztrebljanja, uničenja in izbrisa. Živimo, obkrožene z nevarnostmi. Z izkušnjami, ki sem jih dobila med delom v javnem zdravstvu, lahko trdim, da temnopolte ženske zgodovinsko umirajo mlajše kot svetlopolte ženske ali svetlopolti moški.
A vendar navkljub tem neenakostim smo prav temnopolte ženske tiste, ki stojimo v prvih vrstah aktivizma in zahtevamo pravice ter boljše življenjske pogoje za naše skupnosti.
Nevarnosti je veliko, in zaradi razvrednotenja, ki ga na nas odtiska rasizem, smo lažje in pogosteje tarče različnih oblik nasilja. Umor Marielle Franco je potrebno razumeti v tem okviru. Aktivna je bila v političnih gibanjih in njeni morilci so vzeli v obzir tudi posledice, ki jih bo imel njen umor. Razmišljali naj bi o napadu na svetlopolte moške, ki so delovali skupaj z njo, a so opustili ta načrt, saj so verjeli, da bi to povzročilo mnogo resnejši odziv. Odločili so se, da umorijo Mariello, ki je bila – četudi spoštovana aktivistka in izjemno priljubljena mestna svetnica v Riu de Janeiro – tudi temnopolta lezbijka iz favel.
Verjeli so, da bo njena smrt imela manj hude posledice. Naša naloga v Amnesty International Brazilije je bila tudi, da smo jim pokazali, da so se zmotili. In uspelo nam je.
Leta 2015, ko sem vodila mrežo organizacij brazilskih temnopoltih žensk (Articulação de Organizações de Mulheres Negras Brasileiras), ki je organizirala in začela s kampanjo Shod temnopoltih žensk, sem spoznala, da smo temnopolte ženske sila skupnosti, ki jo Brazilija potrebuje in na katero je v mnogih pogledih čakala. Naš protest je združil 100.000 žensk v prestolnici Brasília in tekom dveh let organiziranja je povezal in mobiliziral več milijonov ljudi širom države. Pokazal je, kako velika moč je v delu Brazilije, ki predstavlja večino prebivalstva – temnopolte ženske so nenazadnje največja demografska skupina.
Lani, leta 2025 se je število žensk, ki so sodelovale na drugem Shodu temnopoltih žensk, nekajkrat povečalo. Skupaj smo okrepile prepoznavnost zahtev po reparacijah, pravičnosti in politikah bem viver – skupnega dobrobitja, dostojanstva in pogojev, v katerih lahko vsi ljudje uspemo.
To je moje upanje – in srž mojega aktivizma: pomagati pri tem, da zagotovimo, da bomo še naprej sodelovali in se povezovali, ustvarili jezik, metode in orodja, s katerimi bomo lahko sadili semena za drugačno in boljšo prihodnost.