Petra Guček Tomšič, mednarodna posvojiteljica tedaj dveletne deklice iz Gane leta 2015, avtorica knjige Po svoje

V sredo, 15. aprila 2026, je Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije  predstavnikom in predstavnicam Odbora Združenih narodov za odpravo rasne diskriminacije (CERD) predstavila poročilo, ki smo ga pripravili v Amnesty International Slovenije za periodično poročilo o Republiki Sloveniji glede izvajanja Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije.

Prvič sem se obrnil na veleposlaništvo Republike Slovenije v Tokiu maja 2025. Želel sem preveriti, da ne bom naletel na nobene težave zaradi dokumentov ali tekom postopka pridobivanja vizuma, saj sem iz izkušenj vedel, da lahko ti postopki vzamejo veliko časa, so dragi in zapleteni. A navkljub mojemu trudu in preventivnim korakom, sem uspel priti šele več kot mesec in pol po začetku študijskega leta, ki sem se ga tako dolgo veselil. Vse skupaj me ni stalo zgolj zajetne vsote denarja in mi povzročilo precejšen stres, ampak me je na koncu pustilo tudi z občutkom nezaželjenosti v državi, v katero sem se leto dni trudil priti.

Rasizem izhaja iz čutil, ki so del živčnega sistema. Čutilo vida je na primer tisto, ki zazna barvo kože, čutilo vonja prepozna tako prijeten kot neprijeten vonj. Spet čutilo sluha zazna besede, ki vplivajo na nas bodisi pozitivno bodisi negativno. Naštel sem le tri od čutil in vsako na svoj način ustvari v nas pozitivno ali negativno sliko o sočloveku.

Dragi člani_ce, dragi vsi, ki želite boljši svet,

V projektu o antirasizmu* posameznikom_cam, osebam z izkušnjo rasizma in diskriminacije dajemo glas in omogočamo, da bodo njihove zgodbe in izkušnje postale vidne.

Ko danes pomislim na svoj prihod v Slovenijo, nimam enega samega spomina. Bolj je kot občutek. Nekakšna mešanica radovednosti, nelagodja in tihega vprašanja: kam pravzaprav spadam?

Po sedmih mesecih poskusov, da bi Mahmouda iz Jenina, kot mladega prostovoljca Evropske solidarnostne enote pripeljale v Maribor, smo v Pekarni Magdalenske mreže sredi februarja dobile dokončno zavrnitev. Po mesecih pridobivanja vseh dovoljenj pri slovenskih organih in palestinskem predstavništvu na Dunaju ter vztrajanju slovenskega veleposlaništva iz Tel Aviva, da mora Mahmoud izključno in nujno oddati prstne odtise le pri njih v Tel Avivu. Tudi po tem, ko se je iz Jenina na Zahodnem bregu odpravil na nevarno pot in tudi po tem, ko je izraelski COGAT (The Coordination of Government Activities in the Territories ) zavrnil njegov vstop v Izrael.

Moram priznati, da nisem bil seznanjen s tem stavkom oz. izjavo, dokler nisem zapustil svoje rodne države Gvineje Bissau in šel študirat v tujino, v bivšo Jugoslavijo, zdaj Slovenijo.

Med korono sem bil varnostnik v nakupovalnem centru in pri obiskovalcih sem preverjal pogoj CPT. En fant se je zgražal, kakšna država smo postali, da sedaj črnci nas pregledujejo. Brez da bi pokazal potrdilo, ga seveda nisem spustil v stavbo, lepo sem mu rekel, da ima dve možnosti: da pokaže potrdilo ali da zapusti stavbo. Raje se je orbil in odšel. Kasneje se je pritoževal tudi mojemu prijatelju. Ta mu je povedal, kdo sem in da sem njegov prijatelj in da sem dober človek, da sva dobra prijatelja.

Ko odraščaš v Sloveniji in imaš drugačno, temnejšo barvo kože, kot večina ljudi okrog tebe, na to drugačnost nikoli ne moreš pozabiti. Vedno te bo nekdo nekje spomnil, da si drugačen_na, da ne pripadaš ali da je tvoje pripadanje pogojno.