Janira Sodré je profesorica in skupnostna pedagoginja iz Brazilije, ki dela predvsem z mladimi iz marginaliziranih okolij.
Ženske v Braziliji so se morale zgodovinsko spopadati s številnimi izzivi in neenakostmi, in z mnogimi se spopadamo še danes.
Ko sem odraščala, sem živela v skupnosti, v kateri nam ni bila priznana avtonomija glede staroselskih ozemelj, ki so pripadala staroselskim ljudstvom in ljudstvu Quilombola. Vsi, ki smo živeli na obrobjih mest, smo bili brez dostopa do temeljnih pravic niti nismo imeli besede o tem, kaj se dogaja z našimi skupnostmi. Nismo imeli dostopa do sistema zdravstvenega varstva niti do izobraževalnega sistema.
Tako sem odrasla z željo, da poskrbim, da bodo dekleta in ženske imele dostop do izobraževanja in da bodo – še posebej temnopolte ženske – imele orodja, da presežejo neenakosti. Zaslužimo si, da sodelujemo v procesih in da smo v prostorih, kjer se sprejema odločitve, kjer se oblikuje institucionalne politike; in zaslužimo si reparacije ter odškodnine za neenakosti, s katerimi se soočamo, tudi zaradi zgodovinske marginalizacije.
V Braziliji je evropski kolonializem uveljavil sistem izkoriščanja, razlaščanja, zasužnjevanja in nasilja, ki je prizadel staroselsko prebivalstvo, Afričanke in Afričane ter njihove potomke in potomce. Dediščina kolonializma in sužnjelastništva je vidna tudi danes v diskriminaciji in marginalizaciji, s katerima se spopadajo osebe iz teh skupin.
Kolonializem se ni končal: še naprej ustvarja sovražne politike zoper naše soljudi, tako na podeželju kot v mestih. Še naprej se širi in krepi na ravneh, ki segajo od grabljenja in prilaščanja redkih kovin in mineralov v osrednji Braziliji, kjer živim – in kjer to ogroža tradicionalne skupnosti, ki tam živijo –, do ustvarjanja idej in vsebin na družabnih omrežjih, ki prinašajo dobičke in širijo sovraštvo do temnopoltih žensk. Kolonijo se poustvarja v sedanjosti.
Posledice kolonializma so še vedno občutene in vidne tudi v nizki prisotnosti temnopoltih, staroselskih in Quilombola oseb na pozicijah moči in odločanja. A živeti moramo življenje zunaj tega kolonialnega projekta. In poskrbeti želimo, da so naši glasovi slišani ter da se doseže poprava krivic in reparacije, ki nam pripadajo.
Pred več kot desetletjem sem začela organizirati lokalne protestne shode, vključevala in povezovala sem se z ljudmi in potovala na različna ozemlja in v različne kraje. Da smo se organizirali na nacionalni ravni je vzelo še več časa.
Leta 2015 smo organizirali shod proti rasizmu in nasilju na osnovi spola. Šlo je za tematiko, ki je povezala številne organizacije in gibanja. Šlo je za zgodovinsko prelomnico, saj ni bila Brazilija nikoli prej priča tako množičnemu shodu temnopoltih žensk.
Na ulicah smo se morali soočiti z belimi supremacisti, a bila je tudi priložnost, da so se naša gibanja okrepila.
Na prvem shodu smo dosegli nacionalno vidnost in prepoznavnost. O shodu so poročali vsi glavni časopisi in televizije – vsi so govorili o tem. Bilo je neverjetno.
Lani, leta 2025, smo ponovno šli na ulice. Vznemirjenosti ob shodu je bilo vsaj toliko kot prvič in občutek je bil, da prihaja do premikov tudi na politični in globalni ravni. Sodelovali so mladi in vse se je odrazilo v izjemni raznolikosti gibanja.
Da so naši glasovi dobili odmev ter so upoštevani, je trajalo zelo dolgo. Soočeni smo bili z močnimi nasprotovanji temu, da ženske, še posebej temnopolte, sodelujemo in smo del političnih procesov in odločitev.
Naš cilj je, da postane Brazilija mednarodna prestolnica temnopoltih žensk. In shod je za nas strateška zmaga, ki nosi v sebi potencial, da nas pospremi v novo desetletje sodelovanja in moči, ki bo naše gibanje še okrepilo.