V zapisu, ki sledi, bom poskušala opisati dogajanje na osnovni šoli: nasilje in nadlegovanje, ki sem ga doživela kot svetovalna delavka za Rome, ter nasilje in poniževanje romskih otrok, ki sem mu bila priča na šoli.
Težko rečem, kdaj se je začelo, saj se je začelo postopoma. Neodobravanje sem čutila že od začetka dela, saj mi je bilo jasno predvsem, da sem na strani romskih otrok.
Začelo se je z nejevoljno in na trenutke (pasivno) agresivno komunikacijo s strani učiteljic in učitelja prvih razredov. Ta je nekajkrat zakričal name že v prvem mesecu moje zaposlitve, ostale učiteljice pa so mi pogosto, skoraj dnevno očitale, da ne delam dovolj, da vzamem premalo otrok iz razredov, saj so denimo pričakovale, da bom določenega učenca imela cel dan zunaj razreda. Že takrat nisem razumela, zakaj romski učenci ne smejo biti prisotni pri pouku. Vedenjsko težaven je bil samo eden od njih. Za tega otroka se je šola odločila ponovno odložiti šolanje in tako ni bil ponovno celo šolsko leto vpisan nikjer.
Tudi komunikacija ene od svetovalnih delavk je bila skoraj od začetka zelo agresivna. Še bolj neprijazna je bila v komunikaciji z romskimi otroki, ki jih je, ko se je pogovarjala z zaposlenimi ali drugimi učenci, ves čas imenovala »Cigani«, na multidisciplinarnih timih pa je vendarle uporabljala izraz »Romi«.
Jana
Neko jutro je jezno spraševala učenca prvega razreda, zakaj smrdi, zakaj njegov »fotr fehtari« in ne gre delat. Temu sem bila nato priča vsaj še enkrat, ko so bili prisotni tudi drugi učenci. Večkrat mi je pripovedovala, »kako Cigani kradejo« in kakšna so »ciganska posla«. Nekega dan, ko sem eni izmed romskih učenk dejala, da ima dober občutek za delo z ljudmi in da bi lahko bila dobra socialna delavka, je socialna delavka osorno odvrnila, ‘da kaj bo ona socialna delavka, ko ni sposobna končati niti osnovne šole’. Večkrat mi je tudi rekla, da naj delam samo s tistimi, ki imajo »potencial«.
Ko sva do nje prišli z razredničarko, s katero sva iskali učenca, ki si je nekaj izmislil in pred koncem pouka odšel, ji je razredničarka dejala, da se je ‘Cigan lažniv spet zlagal’. Svetovalna delavka je na to odvrnila, ‘da so to ta ciganska posla’.
Jana
Takšnih situacij je bilo več. Ko sem ji povedala, da me je ena od romskih učenk opozorila, da jim je voznik šolskega kombija pred časom kazal koledar golih žensk, je odvrnila, da o tem nič ne ve. Šele ko sta dve zaposleni, ki sta spremljali romske otroke v kombiju, povedali, da tudi njiju spolno nadleguje, je poklicala prevoznika, ki je obljubil, da bo poslal nekoga, ki bo sedel ob vozniku. To se ni zgodilo, dokler se voznik ni konec leta upokojil.
Na neki točki sem morala prositi ravnateljico za vsak delovni obisk romskega naselja, in vsakič je svetovalna delavka s stisnjenimi ustnicami odkimavala. Ko sem poskusila pojasniti, me je avtoritarno prekinila, v komunikaciji z njo sem redko končala kak stavek.
Dobila sem občutek, da so me zaposlili z namenom, da bi ves čas jemala romske otroke iz prvih razredov, saj učiteljice in učitelj ne želijo delati z njimi. Večkrat mi je dala navodilo, da v razredu ne sme biti več kot en romski otrok in da je moja naloga, da za to poskrbim.
Dobila sem tudi elektronsko pošto, da bodo učenke in učenci imeli dva tedna plavanje, a da Romi na plavanje ne bodo šli. Ko sem želela ugotoviti, zakaj, mi je pomočnica ravnateljice odgovorila, da je to svetovala svetovalna delavka. Ta je to zanikala in s prstom pokazala na razredničarke prvih razredov. Te so mi na moja vprašanja ponudile zelo agresivne odgovore: da so romski otroci umazani, da imajo uši in da bodo zaradi njihove umazanije morali zapreti cel bazen in bo tako vsem otrokom onemogočeno učenje plavanja. To so mi razlagale tudi pred celimi razredi otrok. Ko sem se obrnila na ravnateljico, da je onemogočanje učenja plavanja eni skupini otrok diskriminatorno in nedopustno, se je nejevoljno strinjala. Vendar mi je za pogoj, da romski otroci lahko obiskujejo tečaj plavanja, postavila, da morava z romsko pomočnico potem iti vsak dan z njimi in jih predhodno umiti. Ko sem to informacijo predala učiteljicam in učitelju prvega razreda, so dejali, da dvomijo, da jih bom lahko dovolj umila, saj imajo zagotovo podančice, potem pa še, da bodo ti otroci zaradi svojega vedenja ogrožali ostale otroke. Na koncu so še dejali, da bi bilo bolje, da bi ti otroci ostali v šoli in med tem časom nadomestili vsaj del primanjkljajev, česar prej ni nihče omenjal.
Na plavanje sta na koncu hodila samo dva romska učenca, ki sta neizmerno uživala in bazen je ostal odprt.
Neko dopoldne sem na hodniku pred nižjo stopnjo opazila, da za mizo sedijo tri romske učenke. Prisedla sem. V kratkem pogovoru so mi dekleta povedala, da ne želijo v razred zaradi občutkov sramu. Tudi po mojem prepričevanju niso želele v razred. Ena izmed njih je bila v šoli prvič po štirih mesecih.
Na enem od sestankov o romskih otrocih smo bile prisotne romska pomočnica, svetovalna delavka, učitelji prvih razredov, ravnateljica in jaz. Na tem sestanku so se učiteljice pritoževale predvsem nad higieno romskih učencev in izražale strašansko skrb za pravice slovenskih učencev, ki da so jim zaradi Romov kratene. Kar nekaj je bilo tudi skoraj gostilniškega govora o odnosih v romskem naselju, ter o tem, kako je grozno, da imajo tam smeti. Hkrati jih ni zares zanimalo, ko sem skušala predstaviti, kako težko je otrokom, ki prihajajo iz tega naselja, kaj pomeni živeti brez elektrike in brez osnovne infrastrukture. Mnogo zaposlenih na šoli ponavlja, da je romsko prebivalstvo privilegirano. Eden od učiteljev je na mizo vrgel šolsko torbo otroka in dejal: »Da boste videli v kakšnem smradu moramo delati.«
Ves čas je ponavljal, da je zaradi smrada romskih otrok kratena pravica do zdravega okolja vseh ostalih otrok in da ne morejo imeti ves čas odprta okna, smrad pa je nevzdržen. Torba razen rahlega vonja po dimu drugega vonja ni imela. Na sestanku je bilo dogovorjeno, da bova z romsko pomočnico romske otroke ob prihodu v šolo umivale in tuširale, čeprav sem večkrat poudarila, da se starši s tem ne strinjajo.
Postalo mi je jasno, da na tej šoli ne želijo romskih otrok in da bodo naredili vse, da jih tam ne bo več. Ravnateljica je imela še decembra idejo, da bi polovico prvošolcev prešolala sredi leta. Sedaj se zelo trudi, da se prihodnje leto ne bi vpisal noben več.
Jana
Ko sem pričela z delom, mi je bilo tudi naročeno, naj romske otroke, razen dveh, ki obiskujeta 7. in 9. razred, poberem iz razredov ob 13h, da gredo na prvi šolski kombi, četudi so nekateri imeli še pouk. Razloga ne vem. Me je pa eden od učencev prosil, če lahko ostaja do konca pouka. Ko sem prosila njegovo razredničarko za soglasje, je dejala, da ne ve, zakaj je sploh hodil prej, in na koncu je lahko ostal do konca pouka – po še nekaj težkih pogovorih z ravnateljico in svetovalno delavko.
Ob obiskih naselja so mi starši velikokrat potožili, da se iz njihovih otrok v šoli norčujejo tako učenci, kot zaposleni. Mama enega učenca mi je velikokrat pripovedovala, da otroka ne bo več pošiljala v šolo, saj ga svetovalna delavka ves čas žali pred drugimi, učitelj pa mu govori, da smrdi. Ta otrok je bil res redko v šoli.
O tem, kakšne stiske doživljajo na šoli, predvsem med poukom, so mi otroci večkrat pripovedovali v kabinetu, ki so ga prepoznali kot varnejši prostor. Velikokrat so izpostavili, da zaposleni na šoli običajno okrivijo njih za vse, kar je »narobe«. Če nekaj izgine, so takoj krivi romski otroci. Ob konfliktih so oni tisti, ki so izzivali. Na rasistične opazke otrok se zaposleni na šoli ne odzivajo. Večina jih verjetno drobne rasizme z otroki deli.
spregovorimo naglas. DELITE SVOJO ZGODBO IN PRISPEVAJTE K SPREMEMBI.
Skupaj proti rasizmu in diskriminaciji.
PREBERI DRUGA PRIČEVANJA
Pričevanja so del projekta, ki je financiran s strani Evropske unije .”Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.“