V projektu o antirasizmu* posameznikom_cam, osebam z izkušnjo rasizma in diskriminacije dajemo glas in omogočamo, da bodo njihove zgodbe in izkušnje postale vidne.

Ko danes pomislim na svoj prihod v Slovenijo, nimam enega samega spomina. Bolj je kot občutek. Nekakšna mešanica radovednosti, nelagodja in tihega vprašanja: kam pravzaprav spadam?

Po sedmih mesecih poskusov, da bi Mahmouda iz Jenina, kot mladega prostovoljca Evropske solidarnostne enote pripeljale v Maribor, smo v Pekarni Magdalenske mreže sredi februarja dobile dokončno zavrnitev. Po mesecih pridobivanja vseh dovoljenj pri slovenskih organih in palestinskem predstavništvu na Dunaju ter vztrajanju slovenskega veleposlaništva iz Tel Aviva, da mora Mahmoud izključno in nujno oddati prstne odtise le pri njih v Tel Avivu. Tudi po tem, ko se je iz Jenina na Zahodnem bregu odpravil na nevarno pot in tudi po tem, ko je izraelski COGAT (The Coordination of Government Activities in the Territories ) zavrnil njegov vstop v Izrael.

Moram priznati, da nisem bil seznanjen s tem stavkom oz. izjavo, dokler nisem zapustil svoje rodne države Gvineje Bissau in šel študirat v tujino, v bivšo Jugoslavijo, zdaj Slovenijo.

Med korono sem bil varnostnik v nakupovalnem centru in pri obiskovalcih sem preverjal pogoj CPT. En fant se je zgražal, kakšna država smo postali, da sedaj črnci nas pregledujejo. Brez da bi pokazal potrdilo, ga seveda nisem spustil v stavbo, lepo sem mu rekel, da ima dve možnosti: da pokaže potrdilo ali da zapusti stavbo. Raje se je obrnil in odšel. Kasneje se je pritoževal tudi mojemu prijatelju. Ta mu je povedal, kdo sem in da sem njegov prijatelj in da sem dober človek, da sva dobra prijatelja.

Ko odraščaš v Sloveniji in imaš drugačno, temnejšo barvo kože, kot večina ljudi okrog tebe, na to drugačnost nikoli ne moreš pozabiti. Vedno te bo nekdo nekje spomnil, da si drugačen_na, da ne pripadaš ali da je tvoje pripadanje pogojno.

*Ime je spremenjeno z namenom zaščite identitete.

*Ime je spremenjeno z namenom zaščite identitete.

*Ime je spremenjeno z namenom zaščite identitete.

Ko sem imela 15 let, so mi na šoli rekli, da se grem lahko prijavit na zavod za zaposlovanje, čeprav še nisem končala vseh devetih razredov osnovne šole. Od tedaj sem na zavodu. A me niso še nikoli poklicali na razgovor. Ko vidijo moj priimek, ko vidijo, da sem Rominja, prostega delovnega mesta ni več.

Moj sin ima 8 let. Sošolci in sošolke ga zafrkavajo. Govorijo mu, da je cigan in se mu posmehujejo, ker živimo brez elektrike. Učiteljice so nesramne do njega. Če kdo kaj poškoduje, je vedno on prvi osumljeni in tisti, ki ga okrivijo.