Leta 2019, je skupina 27 študentov in študentk prava Univerze južnega Pacifika na Vanuatu začela s kampanjo, da naj o posledicah človeško ustvarjene podnebne krize na človekove pravice presodi Meddržavno sodišče (ICJ). Njihova iniciative je vodila do prelomne odločitve julija 2025, ki je jasno vzpostavila pravno odgovornost vlad, da zaščitijo človekove pravice ljudi pred posledicami podnebne krize.
Danes države pacifiškega otočja vodijo oblikovanje predloga resolucije ZN o podnebni krizi, s katero želijo odločitev Meddržavnega sodišča spremeniti v akcijski načrt ukrepov in odgovornosti, ki bi voditelje dodatno vzpodbudil, da opustijo fosilna goriva in izpolnijo svoje dolžnosti glede uresničevanja človekovih pravic.
Vishal Prasad, ki se je rodil na Fijiju, je direktor organizacije pacifiških študentov in študentk, ki se borijo zoper podnebno krizo (Pacific Islands Students Fighting Climate Change (PISFCC)). Opisuje, kako so »obup spremenili v delovanje«.
Proti koncu leta 2019 nas je 27 študentk in študentov prava želelo boj zoper podnebno krizo postaviti pred najvišje sodišče na svetu. Predobro smo vedeli, kako visoka je cena podnebne krize za našo regijo sveta.
Prihajali smo iz skupnosti, kjer »kraljeve plime«, ki so sedaj mesečne, pomenijo neprespane noči budnega spremljanja morja, in iz držav, kjer je gospodarski napredek desetletij lahko odpihnilo nekaj zaporednih ciklonov. Odrasli smo tekom številnih podnebnih konferenc ZN, kot je COP, kjer se je ponujalo obljube o nujnih spremembah in potrebnih popravljalnih ukrepih. Ljudje smo čakali in upali, da se bodo te obljube izpolnile.
Radikalni in trmast optimizem
Pri odločitvi, da postavimo največji problem sveta pred najvišje sodišče na svetu, ni šlo za mladostniško naivnost. Prepogostokrat so zahteve mladih po spremembah delegitimizirane in utišane, ker naj bi bile “naivne” ali “nerealne”. Naša odločitev je izhajala iz radikalnega in trmastega optimizma. Tistega, ki se rodi potem, ko celo življenje poslušaš, da so naši domovi premajhni, preveč na samem in da je njihova usoda pač v vse višjih plimah in vse hujših katastrofah.
To trmasto upanje je vztrajalo šest let, ko smo delali strategije in iskali načine, kako priti do Meddržavnega sodišča, ter se povezovali s partnerji po vsem svetu, da smo zgradili gibanje, ki zahteva spremembe.
Podnebna kriza ni le stvar Pacifika
Ko smo z našim sporočilom vstopali v različna mednarodna okolja, smo se srečali z mladimi s celega sveta s podobnimi zgodbami: tajfuni so ljudem uničili domove, vse višja temperatura morja je uničila biodiverziteto otokov in poplave so ustavile prehranske sisteme.
Šlo je tudi za dokaz, da podnebna kriza ni le stvar pacifiških otokov. Ljudje po vsem svetu so izpostavljeni vse pogostejšim in vse hujšim poplavam, hurikanom in gozdnim požarom – vse to pa povsod nesorazmerno prizadene ravno najbolj marginalizirane. Zato je v korist vseh držav, da podprejo in se združijo za uresničevanje mednarodnega prava. Mednarodno pravo zahteva skupno delovanje, ko gre za skupne zadeve.
Zgodovinski trenutek: Meddržavno sodišče predstavi svojo odločitev
Vsi zaviti smo stali v nizozemski zimi decembra 2024 skupaj s tradicionalnimi nosilci znanja, pravnimi strokovnjaki in z mladimi, da bi povedali zgodbe o podnebnih uničevanjih, a tudi da bi pozvali k dosegi pravičnosti pred najvišjim sodiščem na svetu. Sedem mesecev po naši predstavitvi je Meddržavno sodišče predstavilo svetovalno mnenje julija 2025, ki je preseglo naša pričakovanja. Pojasnilo je, da imajo države skladno s Pariškim sporazumom in mednarodnim pravom dolžnost ukrepati, tudi v okviru prava človekovih pravic in običajnega mednarodnega prava. Meddržavno sodišče je poudarilo, da je pravica do čistega, zdravega in trajnostnega okolja predpogoj za učinkovito uresničevanje vseh ostalih pravic, in zato prioritetna.
Človekove pravice so sedaj povezane neposredno s škodo, ki jo povzroča podnebna kriza, in to je dragocen sklep naših skupnih prizadevanj za pravičnost. Meddržavno sodišče je tudi jasno povedalo, da lahko pride do pravne odgovornosti, če države ne izpolnijo svojih dolžnosti in pride posledično do podnebne škode. Za mnoge države, ki so v prvih vrstah podnebne krize, se je s tem potrdilo, kar vseskozi govorimo o podnebni krizi – tokrat s težo mednarodnega prava.
Ko se ljudje povežemo, so mogoče izjemne spremembe
Ta nova jasnost pravnih odgovornosti mora sedaj služiti kot temelj mednarodnih podnebnih politik in ukrepanj. En način, da se to doseže, je, da se svetovalno mnenje konkretizira z resolucijo Generalne skupščine ZN, ki jo je predlagal Vanuatu, in o kateri se trenutno pogajajo članice ZN. Ta predlog resolucije ZN o podnebni krizi želi podpreti soglasno odločitev Meddržavnega sodišča in ponuditi mehanizme, da se jo uresniči.
Izziv sedaj je, kako doseči strinjanje sveta za odločno in pogumno resolucijo ZN, ki jo bodo v čim večjem številu potrdile članice ZN. Vemo, da je to mogoče. Sedaj vemo, da ko se ljudje povežemo, lahko dosežemo izjemne, pomembne spremembe.
Nujnost, ki spremlja predlog resolucije ZN o podnebni krizi
Tu, kjer smo doma, podnebne spremembe niso napoved časov, ki prihajajo, ampak resnica, ki jo intimno živimo; tragedija, ki se odvija na naših dvoriščih, a ki se ji zoperstavljamo, zoper katero se povezujemo in sodelujemo, da pride do sprememb. Za nas je na kocki tako rekoč vse. Smo na prvih frontnih linijah. In pod vprašajem so naš dom, identiteta in bistvo našega kulturnega obstoja.
Po vsem svetu se podnebna kriza, povzročena zaradi človeških aktivnosti, vse bolj kaže skozi do zdaj nevidene poplave, gozdne požare, suše, cikle ekstremnega mraza in vročine ter uničujoče ciklone. Vse to še zaostrujejo vojne in vse bolj blede zaveze k podnebnemu ukrepanju. Zdravje našega okolja, zraka, rek in oceanov je na kocki.
Zato potrebujemo vsako osebo tega sveta, da zahteva od svoje vlade, naj podpre in glasuje za resolucijo ZN o podnebni krizi, ne da se jo ošibi – zato da bomo lahko vsi ljudje, stari, mladi in vse prihodnje generacije, živeli z dostojanstvom.