Sanja

Rojena sem v Sarajevu leta 1984, ko je bila Jugoslavija gostiteljica zimskih olimpijskih iger. Spomnim se vzklikov Sarajevčanov: »Mi volimo Jureka više od bureka.« Takrat smo bili Sarajlije – raja, ne pa Bosanci kot nekaj slabšalnega. Oče je bil vojno lice, pilot, sicer Slovenec, mama pa rojena Bosanka. Živeli smo v centru Sarajeva, blizu Željinega stadiona, v desetem nadstropju, kjer sem, ko sem bila majhna, komaj dosegla gumb v dvigalu. Imela sem starejšo sestro in življenje je bilo, kot se ga spominjam, res lepo. Vsak dan smo se družili, bili z bratranci in s sestričnami, hodili na Korčulo na morje, pozimi smučali na Jahorini, praznovali rojstne dneve. Kot majhni deklici se mi je zdelo življenje čudovito. 

Potem pa so nenadoma začele padati granate z vseh strani. Najprej smo bili nekaj mesecev pri babici v manjši vasi, nato pa smo odšli v Slovenijo, v očetov rojstni kraj. To je bil majhen, zakoten kraj, kjer je bilo veliko alkoholizma in nerazgledanih ljudi. Sestra, dve sestrični in jaz smo bile edine iz Bosne in Hercegovine. Prišla sem v drugi razred, jezika nisem znala. V Sloveniji sem bila prej le en mesec med poletnimi počitnicami, nato pa sem morala takoj v šolo. Ko sem kaj povedala po naše, so se otroci smejali, jaz pa nisem vedela zakaj. 

V tretjem razredu se je začelo. Nisem imela veliko prijateljic in prijateljev, začeli so me izločati. Na dnevni ravni sem poslušala: »Ti Bosanka.« Imela sem svoj glas in kot vsaka poštena Bosanka sem rekla: »Pa kaj, saj sem Bosanka, kaj je s tem narobe?« To jim ni bilo všeč. Žalitve so postajale vse hujše. Ker so videli, da me ne prizadene, sem postala »zamazana Bosanka«, čeprav sem bila med najbolj urejenimi otroki. Vedno sem rekla: »Sem Bosanka, zamazana pa nisem.« Otroci so se vse manj želeli družiti z mano. Jaz pa sem se začela umikati, molčati in vse zadrževati v sebi. Oni pa so izkoristili vsako priložnost za žaljivke ali celo fizično nasilje. 

Žalitve so postajale vse hujše. Ker so videli, da me ne prizadene, sem postala »zamazana Bosanka«, čeprav sem bila med najbolj urejenimi otroki.

Tudi učitelji se nikoli niso postavili zame. Zdelo se je, da mislijo enako kot otroci. Vse sem bila, samo človek ne. Najbolj varno sem se počutila v knjižnici, kjer sem brala knjige. Knjižničarka je bila ena redkih prijaznih oseb. Moram reči, da me je vse to zaznamovalo od sedmega leta naprej, vse do danes. Tista energija, radovednost, bosanska duša so izginile. V Sloveniji sem bila vedno »glej jo, Bosanko«, v Bosni pa Slovenka. Nikjer nisem zares pripadala. 

Vse sem bila, samo človek ne.

Tudi v srednji šoli ni bilo drugače. Vsi so vedeli, da sem iz Bosne, čeprav po imenu in priimku tega ne bi nikoli uganili. Za hrbtom so me imenovali »Fata čistilka«, kot iz Teatra Paradižnik. To zbadanje me je zaznamovalo tudi v odraslosti. Postala sem bolj tiha, bolj ustrežljiva, nezmožna reči ne, brez pravega glasu. 

Zdaj mineva že eno leto od diagnoze raka na dojki. Zdravljenje še poteka. Upam, da bom končno dobila svoj glas in lahko bila to, kar sem. Sem Bosanka – in kaj potem? Sem dobra po srcu in duši in vredna živeti tukaj, v Sloveniji, saj po mojih žilah teče bosanska in slovenska kri. Moji otroci si zaslužijo Slovenijo, ki sprejme tudi tisti del Balkana, ki ga nosijo v sebi, ki so ga dobili od mene – da ne čutijo, da je s tem delom njih kaj narobe, ampak da so nanj ponosni. 

Pričevanja so del projekta, ki je financiran s strani Evropske unije .”Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.“