Po marčevskem obisku v Sloveniji je danes komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks objavil poročilo. Kot so zapisali ob objavi poročila, dostopnega tu, bi morala Slovenija nadaljevati svoja prizadevanja za zaščito ranljivih ljudi.
Komisar se dotika vrste področij; v nadaljevanju odziv slovenske Amnesty glede beguncev, izbrisanih in Romov.
V Amnesty International upamo, da bo vlada resno vzela priporočila komisarja za človekove pravice Sveta Evrope glede izboljšav položaja beguncev in migrantov. Njegova opozorila in pozivi so v številnih točkah enaki tistim slovenskih nevladnih organizacij. Pozdravljamo, da je slovenske oblasti pozval, naj se vzdržijo oteževanja združevanja družinskih članov, kar je vlada ravno predlagala v sprejem parlamentu. Če bi ta predlog sprejel, bi partnerji, žene ter otroci tistih, ki jim je Slovenija že priznala in podelila mednarodno zaščito, bili prisiljeni živeti ločeno od svoje družine, svojih najbližjih in v nevarnosti še vsaj leto dlje.
Poročilo komisarja v delu, ki pokriva Rome in izbrisane, v večini prikimava ugotovitvam in skrbem Amnesty International. Kot mi tudi komisar ugotavlja, da je izbris daleč od razrešenega in da bo treba dodatno urediti pravne statuse oseb, ki v Sloveniji še vedno živijo brez urejenega pravnega položaja. Strinjamo se tudi, da je treba izbris kot posebno temo diskriminacije uvesti v izobraževalni sistem. Doslej smo na te in še druge vidike oblasti zaman opozarjali, upamo, da bo to poročilo okrepilo glas za končno odpravo posledic izbrisa.
Podobno je komisar kritičen glede položaja romske manjšine. Kot pomembno bi izpostavili, da je po letih negotovosti o obliki izvajanja predšolske vzgoje v romskih naseljih ugotovil, da gre za obliko segregacije. Ne preseneča, da se komisar strinja z Amnesty, da so bivanjske razmere v nelegalnih romskih naseljih preko meje človečnosti. Glede dostopa do pitne vode pa je izpostavil pravne postopke, ki jih omogoča AIS, kjer dve romski družini iz Škocjana in Ribnice človekovo dostojanstvo ter dostop do najosnovnejše infrastrukture (vode) iščeta preko pritožbe na ESČP.
Obisk komisarja je sicer sovpadel z neuspelim poskusom vlade, da bi zagotovila vodo v Škocjanu – kot je znano, se je tega lotila neposrečeno, z vodo v plastičnih cisternah, ki je najprej zmrznila, nezanesljive pa so tudi dobave, ki jih v 2017 sploh ni bilo. Cisterne je ob obisku naselja na lastne oči videl tudi komisar.
Zelo je dobrodošlo tudi, da je v poročilu tako pomembnega telesa jasno zapisano, da položaj v Škocjanu (Dobruški vasi) predstavlja grožnjo prisilnih izselitev. Tam občinske oblasti ob sofinanciranju države in EU predvidevajo vzpostavitev poslovne cone – še danes pa ne znajo uradno pojasniti, kaj se bo zgodilo z Romi, ki tam živijo? S tem se že nekaj let ukvarjamo tudi v AIS in smo doslej uspeli preprečiti prisilne izselitve.
V zvezi s takimi primeri sicer že od leta 2011 opozarjamo oblasti, da država sploh nima ustreznih domačih zakonskih varovalk pred prisilnimi izselitvami, čeprav so te po mednarodnem pravu prepovedane. Muižnieks jasno ugotavlja, da glede številnih področij zakonski okvir ni ustrezen, da vladni program ukrepov ni strateški dokument, ki pa ga država nujno potrebuje in da je stanje v nelegalnih romskih naseljih na Dolenjskem zdravju škodljivo.