Moško svetovno nogometno prvenstvo se je končalo z zmago Španije. Navijači bodo prvenstvo pomnili po vrhunskih predstavah, dramatičnih tekmah in zasluženem slavju novih svetovnih prvakov. Toda ob športnem spektaklu se je odvijala tudi drugačna zgodba – zgodba o kršitvah človekovih pravic, ki je med navdušenjem nad nogometom pogosto ostala v ozadju.
Že pred začetkom prvenstva smo v Amnesty International opozarjali, da največji športni dogodek na svetu ne sme zasenčiti resnih kršitev človekovih pravic v državah gostiteljicah. Posebej zaskrbljujoče je ravnanje ameriške Službe za priseljevanje in carine (ICE), ki je v zadnjih letih postala simbol militariziranega nadzora nad priseljevanjem in brutalnega ravnanja z ljudmi s priseljenskim poreklom.
Julija sta v manj kot tednu dni pod streli agentov ICE umrla dva človeka – Lorenzo Salgado Araujo, po rodu iz Mehike, in 26-letni Johan Sebastian Guerrero, po rodu iz Kolumbije. V drugem mandatu predsednika Donalda Trumpa je ICE s strelnim orožjem ubila že enajst ljudi. Po podatkih, ki jih navaja britanski The Guardian na podlagi analiz organizacij Human Rights Watch in Physicians for Human Rights, je v prvih 500 dneh drugega Trumpovega mandata v pridržanju ICE umrlo 52 ljudi.
Medtem ko so svet očarali izločilni boji, je ameriška vlada daleč od stadionov izvajala strašljiv val militariziranega nadzora nad priseljevanjem.
Daniel Noroña iz Amnesty International ZDA. Opozoril je, da šport ne sme postati sredstvo za prikrivanje sistematičnega državnega nasilja.
Na to opozarja tudi mednarodna mreža Sport & Rights Alliance, katere članica je Amnesty International. Organizacija je izpostavila še eno protislovje prvenstva: čeprav ga je Fifa predstavljala kot »najbolj vključujoče svetovno prvenstvo v zgodovini«, so stroge in ponekod diskriminatorne ameriške vizumske politike številnim otežile prihod v ZDA.
Somalijskemu sodniku Omarju Artanu ameriške oblasti niso dovolile vstopa v državo. Mama vratarja reprezentance Zelenortskih otokov Vozinhia pa sprva ni mogla spremljati sinovih tekem, ker si ni mogla privoščiti dodatnega pologa v višini 15.000 ameriških dolarjev, ki ga morajo ob stroških vize plačati državljani nekaterih držav. Čeprav so pozneje ta pogoj za imetnike vstopnic odpravili, je bilo zanjo prepozno.
Prav takšne zgodbe – o zaprtih mejah, strahu in neenakem dostopu – so spremljale prvenstvo namesto zgodb o športu. Medtem so številni navijači iz skupnosti LGBTQI+ zaradi skrbi za svojo varnost ostali doma.
Veliki športni dogodki imajo moč povezovanja ljudi in ustvarjanja nepozabnih trenutkov. Toda prav zato nosijo tudi odgovornost. Ko država gostiteljica hkrati izvaja politike, ki vodijo v sistematične kršitve človekovih pravic, športni spektakel ne sme postati tančica, za katero bi te kršitve izginile iz javnega pogleda.