V reviji Akcija najdete informacije o aktualnih temah s področja človekovih pravic, predstavitev naših aktivnosti ter dogodkov ter pripravljene akcije za ogrožene posameznike ali skupine, ki se jim lahko pridružite.

16. maja 2023 smo se poslovili od Zorana Tešanovića. Hvala vsem, ki ste bili del žalne slovesnoti. Direktorica AIS Nataša Posel je na njej spregovorila nekaj besed o Zoranu in njunem srečanju. 

Slovenska Amnesty se je povezala s priznanim slovenskim fotografom Borutom Krajncem, ki je v objektiv ujel izbrisane in njihove otroke (kliknite tukaj, da izveste več o tej razstavi). Na trasi Poti ob žici bodo v maju na ogled njihovi portreti in zgodbe.

Amnesty international Slovenije v petek, 7. aprila 2023, ob 19. uri vabi na razstavo ob 31. obletnici izbrisa v ArtKITu v Mariboru. Z nami bodo tudi izbrisani.

Srednješolka Zala je z ekipo slovenske Amnesty preživela teden dni. Pri nas je opravljala prakso. Veseli nas, da smo jo navdušili za zavzemanje za človekove pravice in da bomo z njo sodelovali tudi v prihodnje. 

Z dogodki ob obletnici izbrisa, med njimi je odprtje razstave 31 let s(r)amote na Gallusovem nabrežju v Ljubljani, ohranjamo spomin na izbris, izrekamo opomin, da so krivice in stiske izbrisanih še vedno nenaslovljene, in pozivamo vlado k ukrepanju.

Letos mineva 31. obletnica izbrisa. Spomnimo, da so 26. februarja 1992 slovenske oblasti iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije izbrisale 25.671 posameznic_kov, vključno s 5360 otroki. Slovensko ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice sta to dejanje označili za kršitev človekovih pravic. 

Il 26 febbraio 1992 le autorità slovene hanno cancellato illegalmente dal registro sloveno dei residenti permanenti 25.671 persone, tra cui 5.360 bambini. Le conseguenze della cancellazione furono terribili. Le persone cancellate persero il lavoro, l’assicurazione sociale e sanitaria, il diritto all’istruzione, molti furono esiliati e separati dai loro cari, mentre sulla testa degli altri pendeva la spada di Damocle della deportazione.

Država je izbrisane pustila na cedilu, saj krivic še vedno ni ustrezno popravila. Tragična smrt Zorana Tešanovića je le zadnji okruten opomin na stiske, ki jih izbrisani živijo še dandanes. Mnogi si tudi po tridesetih letih izbrisa niso mogli povrniti stalnega prebivališča, ki jim je bilo nezakonito in protiustavno odvzeto. Živijo brez dokumentov, brez zavarovanja, številni pa se v Slovenijo nikoli sploh niso mogli vrniti.

Vse nas je pretresla nedavna smrt v Stegnah v Ljubljani. Uradno identiteta še ni potrjena, po neuradnih informacijah s strani znancev pa je življenje izgubil izbrisani Zoran Tešanović. Kot je živel, je gospod Tešanović skrajno tragično tudi umrl: zgorel je v svoji prikolici, v njegovem bornem bivališču. Izbris je ne le zaznamoval, ampak zapečatil njegovo življenje v zelo kruto življenjsko pot. Stalnega prebivališča, ki mu je bil nezakonito in protiustavno odvzet, si ni zmogel urediti niti po 30ih letih. Ko ga je dohitela še bolezen, ga je to privedlo do roba: na rob Ljubljane, na rob družbe, na rob samega obstoja. Ko ga je januarja Borut Krajnc fotografiral za našo razstavo portretov in zgodb ob obletnici izbrisa, si je v strahu nas vseh, da mu razkrita identiteta ne bi ogrozila podaljšanje začasnega bivališča, nadel vzdevek Pajo. Kajti začasno prebivališče je bila dragocenost, s pomočjo Mirovnega inštituta pridobljena le pet let nazaj – pred tem je vse od izbrisa živel brez dokumentov, brez zavarovanja, brez prihodkov. Podaljšanje je bilo vsakič negotovo, vsakič pod vprašajem. Ta dragocenost mu je omogočila legalno bivanje, vendar bore malo drugega. V dom brez stalnega prebivališča ni mogel, niti ne v začasno bivalno enoto, ki je neke vrste krizna namestitev v lasti občine. Kralji ulice so mu s stiropornimi ploščami lahko le obili prikolico in jo tako za silo izolirali. Kako je bilo pozimi, na minusu v njej, si lahko le predstavljamo. Gasilci so iz nje odnesli štiri majhne plinske jeklenke. Mnogi so in smo ga poznali osebno, saj je njegovo vsakodnevno življenje, na čisto dnevni ravni bilo odvisno od pomoči in solidarnosti soljudi in nevladnih organizacij: bil je praktično nepokreten. Tudi med fotografiranje januarja ni vstal iz postelje. V njej pravzaprav mogel niti polniti telefona. Čez cesto, na bencinsko črpalko, so mu ga nosili polniti prijatelji in znanci, prav tako so mu nosili obroke. Njegov položaj je bil neposredna posledica izbrisa in neučinkovitih, slabih zakonskih ukrepov poprave krivic, ki so brez urejena statusa in posledično brez ustreznega zavarovanja ali socialne oskrbe tudi po 30ih letih pustile številne izbrisane: v skrajno ranljivih položajih, oropane dostojanstva. Na robu družbe, na robu obstoja. Za vse institucije, ki bi morale rešiti njihov položaj, je bil to črn dan.   Enako črna pa je misel, da skrajno tragična usoda gospoda Tešanovića ni edina. V Sloveniji so še drugi izbrisani, še dandanes brez urejenih statusov. Polovica izbrisanih pa se v Slovenijo, po tem ko so bili zaradi izbrisa izgnani ali pa za življenje tukaj več niso imeli pogojev, nikoli ni mogla vrniti. Ne vemo, v kakšnih usodah živijo. Hvala vsem, ki spomin na izbris ohranjate živ po svojih močeh. Prosimo vse, ki lahko prispevate za osmrtnico, da prispevate na naš TRR: SI56 1010 0005 1940 973, sklic 00 1992 in kot namen pripišete: Za Zorana.Počivaj v miru in moči, Zoran. 

Izgubili smo jo iznenada, mnogo prehitro. Čeprav so rane izbrisa pustile sledi na njenem zdravju, je bila vedno videti kot močna in neomajna. Še letos je bilo Mirjane povsod. Vpeta je bila v vse dogodke ob obletnici izbrisa: njen obraz je bil eden štirih, ki so predstavljani peticijo za uradno opravičilo izbrisanim, sodelovala je na obeh razstavah o izbrisu (tukaj, njen portret in izjavo najdete v celotni razstavi tukaj), v predstavi, na zagovorniških sestankih; prisotna je bila na uradnem opravičilu predsednika Pahorja. S Sano, Slavico in Irfanom so izvedli pričevanja izbrisanih v Ajdovščini, poleti na kavi v Bellaviti z Irfanom, vsakič, ko na je bila v Ljubljani, jeseni bi nastopila z Mestom žensk. Ko je pot v Ljubljano kdaj prestavila, nihče ni slutil, da ni bilo krivo zgolj vroče vreme, ampak ji je bolezen že odštevala dneve.

Mirjana je odšla hitro. Nam se je zdelo, da iznenada, mnogo prehitro. Čeprav so leta izbrisa, mnoge z njim povezane ovire in rane pustile sledi na njenem zdravju, smo jo vedno videli kot močno in neomajno. Ko smo se nazadnje srečali to poletje, je – kot vedno – vse težave zastrl njen hudomušen, a hkrati topel nasmeh.