Oktobra 2023 je kolektivni spomin na izbris dobil svoj simbol in podobo: Mestna občina Ljubljana je ob novem Centru Rog poimenovala Park izbrisanih, v njem pa postavila obeležje: del črke Ć. Kliknite za novico o tem.
Mestna občina Ljubljana se je s poimenovanjem parka odzvala na pobudo Civilne iniciative izbrisanih aktivistov in Amnesty International Slovenije, naj s poimenovanjem javnega prostora obeleži spomin na to hudo in sistematično kršitev človekovih pravic.
Odprtje razstave bo v sredo, 7. februarja, ob 18. uri ter bo na ogled do 7. marca 2024.
Rešitev avtorjev idejne zasnove in avtorjev pričujoče razstave – Vuka Ćosića, Irene Wölle in Aleksandra Vujovića – je že v idejni fazi vzbudila veliko pozitivnih in kritičnih reakcij. Razstava želi s foto in video predstavitvijo nastajanja obeležja in različnih reakcij nanj dodatno vzpodbuditi javni dialog.
O izbrisu in posledicah
Slovenske oblasti so 26. februarja 1992 iz registra stalnega prebivalstva Slovenije nezakonito izbrisale 25.671 ljudi, med njimi 5360 otrok. Posledice izbrisa so bile strahotne. Izgubili so zaposlitve ter socialno in zdravstveno zavarovanje, možnost izobraževanja, številni so bili izgnani in ločeni od najbližjih, ostali pa živeli z nenehno grožnjo izgona.
Izbrisani so zmagali na slovenskem ustavnem sodišču in Evropskem sodišču za človekove pravice, a 30 let kasneje poprava krivic ostaja le navidezna: zgolj približno polovici izbrisanih je uspelo povrniti si stalno prebivališče, številni izgnani se v Slovenijo niso mogli vrniti, številne družine ostajajo ločene ali so zaradi izbrisa razpadle. Le del izbrisanih je dobil mizerne odškodnine. Nekateri so v Sloveniji ostali brez urejenega statusa in povezanih pravic vse do danes. Izbris ni bil nikoli preiskan in zanj nihče ni odgovarjal.
Zakaj obeležje
Mestna občina Ljubljana se je s poimenovanjem parka odzvala na pobudo Civilne iniciative izbrisanih aktivistov in Amnesty International Slovenije, naj s poimenovanjem javnega prostora obeleži spomin na to hudo in sistematično kršitev človekovih pravic. Predlog o, poimenovanju javnega prostora po izbrisanih je tlel leta. Še posebej v času, ko so se iztekle navidezne pravne rešitve in je dolgoletni dnevni politični naboj ugasnil, se je zdelo nujno posvetiti se ohranjanju spomina na izbrisane, na njihov pogum ter na njihov in naš skupni boj za pravico.
Poziv k ohranjanju spomina, tudi s poimenovanjem javnega prostora, z obeležjem, pa tudi z vključitvijo izbrisa v učne načrte, je bil vseskozi del zahtev za celovito popravo krivic. O izbrisu vedeti in poskrbeti, da bodo vedeli tudi vsi za nami, pa ni le del poprave krivic, temveč tudi del tega, kar izbrisanim prinaša zadoščenje. Ohranjanje spomina obenem pomeni graditi državljansko hrbtenico družbe in preprečiti, da bi se kaj takega lahko ponovilo.
S Parkom izbrisanih in obeležjem Ć se poklanjamo izbrisanim in njihovem neumornem boju in pogumu. V Socialnem centru Rog, le nekaj metrov od obeležja Ć, so zgodbe solidarnosti, podpore in upanja izbrisanih dobile dom in kar 16 let so bile številne akcije organizirane prav tam.
.jpg)
O obeležju
Romantična faza konstruiranja slovenskega naroda pred dvema stoletjema je bila usodno zaznamovana s črkarsko pravdo. Boj med predlagatelji različnih načinov zapisovanja slovenščine je bil tudi boj za vzpostavljanje razlik do drugega oziroma omejevanje svojega (črkovnega) prostora.
Manj romantična faza konstituiranja nacionalne pripadnosti pred tridesetimi leti pa je bila ponovno črkovna in je iz registra (prebivalstva) izbrisala črko ć enako, kot so se v prejšnjih stoletjih različni gospodarji in okupatorji znašali nad slovenskimi priimki.
Spominsko obeležje v Parku izbrisanih simbolno vrača izgnani črkovni znak in s tem kaže, da želi Ljubljana biti prestolnica solidarnosti in sožitja.
O sovražnem govoru
Pojav sovražnega govora v družbenih medijih analiziramo kot del t. i. poti radikalizacije (ang. Radicalization Path), ki vodi posameznika od populizma in revizionizma preko primitivizma in šovinizma do ekstremizma in nasilja.
Razstavljeni primeri sovražnih reakcij na obeležje izbrisanim tako ponujajo vpogled v stopnje radikalizacijske poti v našem prostoru in služijo kot opomin.
O avtorjih
Vuk Ćosić – digitalni umetnik in strateg, eden centralnih protagonistov net.arta, zadnje avantgarde dvajsetega stoletja.
Irena Wölle – oblikovalka in okoljska aktivistka, od začetka devetdesetih avtorica vizualnih podob ključnih projektov, ki so obeležili kulturo in nevladni sektor. Njeno delo je uvrščeno v stalno zbirko MoMA v New Yorku.
Aleksander Vujović – arhitekt, urbanist in scenograf. Občasno objavlja prostorska razmišljanja v domačih in mednarodnih publikacijah, v praksi pa je dejaven na področju prenov stanovanj in javnih prostorov ter na različnih urbanističnih nalogah.
Boris Petković – filmski režiser in scenarist, nagrajevani avtor številnih dokumentarnih oddaj in filmov. Že več kot 20 let je dejaven na področju neformalnega filmskega izobraževanja v Sloveniji in svetu.
Željko Stevanić – samostojni fotograf, urednik fotografije pri različnih založbah, sodeluje s številnimi dnevnimi, tedenskimi in mesečnimi mediji. Od leta 2002 dela tudi kot fotograf pri slovenskih filmskih in gledaliških produkcijah.
