16. maja 2023 smo se poslovili od Zorana Tešanovića. Hvala vsem, ki ste bili del žalne slovesnoti. Direktorica AIS Nataša Posel je na njej spregovorila nekaj besed o Zoranu in njunem srečanju.
Zorana Tešanovića sem spoznala lani januarja in to je bilo edinkrat, da sva se srečala, da sva govorila.
A načinov, kako nekoga spoznaš, je več. Iz skupnih zagovorniških aktivnosti z Mirovnim inštitutom, ki je Zorana zastopal, vem, da se je Zoran rodil 29. 2. 1960 v kraju Mali Idjoš v občini Feketići v Srbiji. V Sloveniji je živel od leta 1978. Iz pogovorov z njegovimi znanci in prijatelji vem, da je delal v Emo Celje, iz pogovora s sestrično Vesno vem, da je mnoge vikende je preživljal z njo in stricem. In veliko vem iz tistega najinega pogovora.
Nekaj let pred izbrisom je imel dve stojnici na ljubljanski tržnici. »Lepo je bilo takrat« – in po tem, kako je to izrekel, se je videlo, da je imel življenje rad. Zadnja leta je imel dve baraki v Stegnah. Od poškodbe naprej je živel v prikolici.
»Stvari so se spremenile preko noči, da za to nič nisem vedel,« tako se je Zoran spomnil izbrisa. Po izbrisu je kar 26 let živel brez urejenega statusa, brez dokumentov, brez zdravstvenega ali socialnega zavarovanja. Vendar je Zoran ponosno povedal, da od države ni potreboval ali iskal nič. Vsa leta, dokler je zmogel, je delal in skrbel zase. Če je Zoran pustil državo pri miru, pa država ni pustila Zorana. Prosenjakovci, Vidonci – centri za tujce, ki so za mnoge že potonili v pozabo, so v Zoranovem spominu živo obstajali. »Nisem pobegnil iz nobene države, ne sodim med begunce, sem jim rekel.« Kuharica, ki je zajemala samo maščobo z juhe, je bila »strup od ženske«. V samotnih večerih v prikolici so Zorana preplavljali spomini: v teh centrih je bilo hudo. Hudo.
S pomočjo Srbije, kjer se je leta ’78 uradno odjavil, je vendarle dobil pasoš za tujca, z njim vizo in nato začasno prebivališče. Vendar mu to ni omogočilo zdravstvene ali socialne oskrbe.
»Najhujša je tista stvar, ko sam sebi ne moreš pomagati, ko čakaš na druge, za vsako stvar,« je dejal Zoran januarja lani.
Zoran je bil vsa ta leta mnogo več kot le žrtev izbrisa. Bil je preživeli vseh odtenkov grobosti in nehumanosti izbrisa: Zoran je preživel izbris, preživel je leta negotovosti, vendar tudi leta iznajdljivosti, svoje moči, ko se je v položaju, na videz nemogočem, znašel in ga – preživel. Z delom, z dostojanstvom. Preživel in živel je tudi z veseljem; ob druženju, ob roštilju, na robu Ljubljane. Zoran je preživel 26 let uradnega neobstoja, preživel je samotne noči v baraki in doživel prijaznost, prijateljstvo in pomoč številnih. Številni od teh ste danes zraven. In hvala vam za vsako dejanje solidarnosti, prijateljstva.
»Ampak, treba je preživeti to zimo,« je Zoran pomenljivo pripomnil, kot … kot da se tako pač reče. In Zoran je tudi tisto, lansko zimo, preživel. Kljub gosti megli, v kateri ni videl svojega prsta, kot je rekel. Kljub temu, da ga je od zunanje temperature ločil le material prikolice in izolacija s stiroporom, ki so mu ga obili Kralji ulice. Kljub temu, da si je telefon, ki mu je bil stik s svetom, lahko polnil le preko ceste na bencinski črpalki.
Zoran ni preživel naslednje zime. Ni preživel vseh nas, ki ostajamo za njim. Vendar mnogi – z globokim spoštovanjem čutimo, da nas je prekosil v marsičem. V trdoživosti, iznajdljivosti, v tem, kako vztrajati tudi, ko se skorajda ne da.
Počivaj v miru in moči, Zoran.
Related Content
