Za konec tedna izbrisanih na ljubljanski Filozofski fakulteti poteka simpozij o tem, kako je izbris posegel v življenja otrok – tistih, ki so bili sami izbrisani oz. so se v izbris rodili, in tistih, katerih starši so bili zbrisani. Udeleženci simpozija so v dopoldanskem času slišali pretresljiva pričevanja 5 otrok, treh zdaj mladih žensk iz Slovenije in dveh najstnikov, ki zaradi izbrisa očeta, Alija Berishe, z družino živita v Nemčiji. Družina se skupaj ne more vrniti v Slovenijo.
Zelo dolgo je trajalo, da se je sam izbris ‘prebil’ na dnevni red politike in širše družbe, pri čemer pot do poprave krivic še zdaleč ni končana. Ob vsem prizadevanju za to, da se dokaže krivičnost in nezakonitost izbrisa, tudi s pomočjo osvetljevanja njegovih hudih, pogosto tragičnih posledic, pa je bila zelo redko pozornost osredotočena na to, kako je to dejanje zaznamovalo otroke.
Omenjene tri ‘pričevalke’, dve od njiju sta bili rojeni v družino, kjer je bil eden od staršev izbrisan, ena pa je bila celo sama izbrisana, so ganile udeleženke in udeležence s svojimi spomini na pretekla leta. Iz njihovih besed je vela žalost in bolečina, bile pa so tudi primesi jeze in osuplosti. Kot je dejala hči nedavno preminulega aktivista za pravice izbrisanih Aleksandra Todorovića: “Grozno je tudi, kaj počno zdaj. Trpinčijo te ljudi, umirajo na obroke”. Pri čemer se je nanašala na to, da se številni izbrisani še vedno borijo, da bi dosegli popravo krivic in dosegli svoje pravice.
Otroci so seveda delili usodo svojih staršev. Tudi oni so bili npr. brez zdravstvenega zavarovanja; ena se je ob tem spominjala tesnobe, povezane z vzdihom pri zdravniku: “Ah, spet ti brez zdravstvenega zavarovanja”, kjer so vedno prišli na vrsto na koncu (čeprav so vedno vse plačevali). In olajšanja, ko jim je z veliko truda vendar uspelo to urediti… Na Centru za socialno delo pa je njen oče, ki je že leta delal v Sloveniji, slišal, “ali ga ni sram, da pričakuje otroški dodatek”. Oče, ki je izvedel, da je izbrisan, ko se ni mogel vpisati na sinov rojstni list…
Ko je medijem povedal svojo zgodbo, pa je tudi to imelo neposredne posledice zanjo; med drugim je vzbudila zanimanje neke punce, ki jo je fizično napadla, v naslednjih letih celo še večkrat. Vedno znova ji je dopovedovala, naj se “vrne, od koder je prišla”. Saj to ne bi smelo biti pomembno, ampak seveda je prišla iz Slovenije, tukaj je bila rojena… Ne glede na to je trajalo neznansko dolgo in potrebno je bilo zelo veliko najrazličnejših dokazil in preverjanj, ko si je urejala svoj položaj. Pred časom je končno dobila slovensko državljanstvo, zaradi česar ji je veliko lažje. Zdaj ima dokumente, kot ostali, in ne znajde se več v položaju, ko jo preverjajo, “kot da je zločinka”.
Tudi drugi dve pričevalki, ki sta hčerki znanih aktivistov za pravice izbrisanih, sta se spominjali, kako je bilo vsakdanje življenje zapleteno. Obe sta se pogosto znašli pred očitki okolice – “kaj vendar njen oče / njena mama hoče; naj gre, od koder je prišla.. Pogosto sta se odločili, da raje molčita o izbrisu in kako se ju dotika; tako je bilo lažje …
Simpozij Otroci brez državljanstva, izbrisani otroci: četrtek, 27. februar
Pravice otrok naj bi ščitile mnoge mednarodne konvencije, dobrobit otrok naj bi varovale tako nacionalne kot lokalne institucije, predstavniki oblasti pa v svojih političnih programih obljubljajo posebne ukrepe v korist otrok. Z izbrisom iz registra stalnih prebivalcev Slovenije je pravice izgubilo tudi veliko število otrok – tako izbrisanih otrok kot otrok izbrisanih staršev. Od izbrisa dalje ni nobena ustanova na državnem in/ali evropskem nivoju poskušala na javen, kolektiven način zaščititi pravic otrok, ki jih je prizadel izbris. Izbrisani otroci in otroci izbrisanih so ostajali vseskozi nevidni in neslišni. Čeprav je od izbrisa minilo že 22 let in so v tem času že odrasli, je pomembno javno spregovoriti o njihovih izkušnjah, so zapisali organizatorji simpozija. Da bi se iz njihovih pričevanj česa naučili, potrebujemo kolektivno refleksijo. Da bi posledice izbrisa čimbolj razumeli in preprečili podobne situacije, potrebujemo kontinuirano raziskovanje, javne diskusije in smiselne ukrepe na lokalni, nacionalni in evropski ravni.
Poleg omenjenih pričevanj otrok, ki sta jih moderirali dr. Uršula Lipovec Čebron (Filozofska fakulteta) in dr. Jelka Zorn (Fakulteta za socialno delo), je na simpoziju potekala tudi okrogla miza o izkušnjah in pravnih vidikih posledic izbrisa za otroke, dr. Stuart Aitken (Univerza v San Diegu) pa je predaval na temo Uklenjeni v prostoru: pravice in gibanje mladih ljudi.
Filma Dolge počitnice in Slovenija, moja dežela: torek, 26. februar
Obletnico izbrisa bodo zaznamovali tudi v Slovenski kinoteki, kjer bosta 26. februarja na sporedu naslednja filma (prost vstop na oba):
- ob 19. uri: Dolge počitnice (Damjan Kozole, Slovenija, 2012, 80′)
- ob 21. uri: Slovenija, moja dežela (Dimitar Anakiev, Slovenija, 2012, 51′)
Predstava 25.671
Že na predvečer obletnice izbrisa je Prešernovo gledališče Kranj ponovno izvedlo predstavo 25.671 v Španskih borcih. Pred predstavo so predstavniki AI Slovenije in Mirovnega inštituta skupini zainteresiranih predstavili več informacij o izbrisu.
Predstava Prešernovega gledališča Kranj o izbrisanih v režiji Oliverja Frljića je na 48. mednarodnem Festivalu Borštnikovo srečanje prejela dve nagradi. Eno za najboljšo predstavo sezone in drugo za umetniško vodstvo predstave. Slednjo je prejela Marinka Poštrak, dramaturginja in vodja umetniškega oddelka v tem gledališču. Nagrado za najboljšo uprizoritev pretekle sezone je razglasilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, ki je ocenilo, da gre za predstavo, ki gledalca sooči s stvarnostjo tako ostro in kruto, kakor zmore biti ostra in kruta le resničnost sama. V Prešernovem gledališču Kranj so se s predstavo v ljubljanskih Španskih borcih spomnili dneva izbrisa, posvetili pa so jo spominu na nedavno preminulega neutrudnega borca za pravice izbrisanih Aleksandra Todorovića.