Kot prostovoljka pri Amnestiju in dijakinja sem na II. gimnaziji Maribor nedavno organizirala literarni dogodek, posvečen eni izmed najbolj prezrtih, a hkrati pomembnih tem v sodobni slovenski zgodovini – izbrisu. Dogodek je bil zasnovan kot pogovor, kot prostor za poslušanje, razmislek in dialog.
Na začetku dogodka sem poudarila, da namen dogodka ni posredovanje zgodovinskih dejstev preko formalnih predstavitev ali diapozitivov. Cilj je bil ustvariti interaktiven prostor, kjer lahko v ospredje stopijo osebne zgodbe, vprašanja in razmisleki. Namesto posredovanja informacij sem želela osvetliti človeške izkušnje, ki stojijo za zgodovinskimi dogodki.
Izbris se nanaša na odločitev iz leta 1992, ko je bilo 25.671 ljudi izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, s čimer so čez noč izgubili svoj pravni status. Mnogi med njimi so v Sloveniji živeli več let ali celo desetletij. Kljub temu so se nenadoma znašli brez osnovnih pravic: brez dostopa do zdravstvenega varstva, zaposlitve, stanovanja in pravnega statusa. Danes Izbris velja za enega najhujših protipravnih posegov v človekove pravice v zgodovini samostojne Slovenije.
Osebna izkušnja in pričevanje Katarine Keček
Da smo to tematiko osvetlili skozi osebno perspektivo nam je omogočila gostja pisateljica Katarina Keček, ki je bila med prvimi, ki so jih prizadele posledice izbrisa, in se je kasneje odločila svojo zgodbo tudi javno deliti. Ob osamosvojitvi Slovenije je bila Katarina dvajset let stara študentka prvega letnika novinarstva. Skoraj čez noč se je znašla na meji, kjer država, v kateri je odraščala, ni več priznavala njenega obstoja. Empatijo in solidarnost sta začela nadomeščati naraščajoči nacionalizem in retorika izključujoče pripadnosti.
Med pogovorom smo se dotaknili tudi vprašanja, zakaj se je odločila svojo zgodbo objaviti šele leta 2024 več kot tri desetletji po dogodkih. Poudarila je, da sta bila za takšno odločitev potrebna čas, distanca in osebni pogum. Tišina pogosto spremlja travmatične zgodovinske dogodke – tako na ravni posameznika kot družbe – in prekinitev te tišine zahteva pripravljenost posameznika, pa tudi občutek, da je družba pripravljena prisluhniti.
Pomemben del pogovora se je vrtel tudi okoli vprašanja identitete in pomena pravnega priznanja. Mnogi mladi danes osebne dokumente, kot sta osebna izkaznica ali potni list, dojemajo kot nekaj samoumevnega. Za izbrisane pa je izguba teh dokumentov pomenila veliko več kot zgolj birokratsko nevšečnost. Pomenila je izgubo uradne potrditve lastnega obstoja znotraj države. Katarina Keček je to izkušnjo opisala kot stanje, v katerem je človek fizično prisoten, vendar pravno neviden – kot obliko tihe izključenosti, ki jo je težko v celoti ubesediti.
Eden najbolj pretresljivih trenutkov pogovora je bil povezan s prizorom iz njene knjige, ko opisuje potovanje na vlak za Niš. V tistem času so mnogi ljudje zapuščali Slovenijo zaradi strahu, negotovosti in naraščajočega nacionalizma. Vlak je bil poln ljudi, ki so celo noč stali, ne da bi vedeli, kaj jih čaka. Tudi sama je skupaj z bratom odšla proti Nišu in se pridružila tistim, ki so čutili, da nimajo druge izbire kot oditi. Kljub temu se je po kratkem času odločila vrniti se v Slovenijo. Med pogovorom je pojasnila, da je bila ta odločitev rezultat kompleksne mešanice navezanosti, upora in občutka, da je prostor, v katerem je odraščala, še vedno njen dom, četudi je država ni več priznavala za svojo prebivalko.
Dotaknili smo se tudi strahu, ki spremlja tako izkušnjo krivice kot odločitev, da o njej javno spregovoriš. Biti izbrisan je pomenilo živeti v stalni negotovosti in ranljivosti, a tudi javno pričevanje o tej izkušnji prinaša svojevrstna tveganja. Katarina Keček je govorila o tem, kako težko je včasih tehtati med lastno varnostjo in željo po ozaveščanju javnosti. Na koncu je prevladala potreba po tem, da se o teh dogodkih govori in da se ne pozabijo.
Izobraževalni in družbeni pomen dogodka
Eden izmed glavnih namenov dogodka je bil izobraževalni. Kljub svoji pomembnosti je tematika izbrisa v slovenskem izobraževalnem sistemu še vedno redko obravnavana. Mnogi dijaki in dijakinje se s to temo srečajo le bežno ali pa sploh ne. Z organizacijo takšnega dogodka v šolskem prostoru smo želeli spodbuditi mlade h kritičnemu razmišljanju o zgodovinskih krivicah in širših vprašanjih, ki se s tem odpirajo.
Zgodba izbrisa namreč ni le zgodba o preteklosti. Odpira širša vprašanja nacionalizma, pripadnosti, meja in načinov, kako družbe določajo, kdo je vključen in kdo izključen. Delitev na »nas« in »njih« ter razčlovečenje tistih, ki jih dojemamo kot tujce, ostajata izziv tudi v sodobnem svetu.
Zato je bil namen dogodka povabiti udeležence in udeleženke, da ne poslušajo zgolj kot opazovalci, temveč kot aktivni sogovorniki in sogovornice. S poslušanjem osebnih pričevanj in s prostorom za vprašanja je večer pokazal, kako lahko literatura in pripovedovanje zgodb prispevata h globljemu razumevanju zgodovine in človekovih pravic.
Takšni dogodki nas opominjajo, da zgodovina ni sestavljena le iz datumov in zakonov, temveč predvsem iz življenj in izkušenj ljudi. Poslušanje teh zgodb je pomemben korak k večji empatiji, razumevanju in k pravičnejši družbi.
Isidora Popović, dijakinja II. gimnazije Maribor
