Milijon zgodb o moči skupnosti in upanju
Ob svetovnem dnevu beguncev smo v Amnesty International zbrali štiri zgodbe o tem, kako lahko imajo izguba doma in beg za življenje dober konec, ki obogati vse, ki so pripravljeni pristopiti zraven.
Sheme varnih poti, humanitarnih viz in sponzorstev so vse orodja, ki nam v Sloveniji boleče manjkajo na sistemski ravni, dostopni enakopravno vsem. Po svetu povezujejo državne organe, posameznike in civilno družbo ter kolektive v krepitev lokalnih skupnosti in skupno gradnjo boljših možnosti. Po svetu so skupaj napisali že več kot milijon zgodb o novih začetkih. Boljši sistemi obstajajo, so možni in na slovenski vladi je, da jih čim prej začne omogočati in uresničevati.
Človekove pravice begunk in beguncev so v zadnjih letih pod političnimi napadi z vseh strani, saj ljudomrzne skupine izrabljajo populistično govorico strahu in ksenofobije za krepitev meja, ekonomije zidov in delitev. Ob tem pozabljajo, da so človekove pravice univerzalne – in med njimi so pravica do življenja, družine, doma, mednarodne zaščite, varnosti … Spoštovanje človekovih pravic ni omejeno in ga ne zmanjka – bolj ko se spoštuje in uresničuje pravice vseh, bolj veljajo in širše segajo za vse.
Zgodbe Eyada, Nangine in Muangove družinice, Fawzyah ter Hathemove družine povzemamo v nadaljevanju.
Nov začetek in mir
Eyad je leta 2017 prišel v Argentino iz Sirije, ki jo je pretresala državljanska vojna. S pomočjo sponzorske družine si je ustvaril novo življenje in dela z begunci in potencialnimi sponzorji. Za mednarodno zaščito je zaprosil na argentinskem veleposlaništvu v Damasku, kjer je pojasnil, da ne želi iti v vojsko služiti vojaški rok. Dan, ko ga je na letališču v Buenos Airesu srečal uradnik Mednarodne organizacije za migracije opisuje kot novo leto – dan za nov začetek.
Ko prideš iz vojne, potrebuješ mir. Moja sponzorja, Patricio in Susana sta mi ogromno pomagala z nasveti in informacijami, da sem lahko ponovno postal samostojen.
Eyad
Po petih mesecih intenzivnega tečaja španščine, je lahko bral in razumel osnove. »To je bilo zelo pomembno,« opisuje svojo pot od učitelja do prevajalca in podjetnika – do argentinskega državljanstva in občutka, da je doma.
Eyad je zaradi lastne izkušnje danes aktivist in zagovornik človekovih pravic, ki poudarja pomen sočutja. Opisuje, da je za nekoga sponzorstvo lahko zgolj, da nekomu odstopi sobo ali skupaj je večerjo – drugemu pa daje možnost ponovnega začetka in novih možnosti.
Vse še ni šlo k vragu
Melbourne je leta 2022 postal novi dom za pet-člansko družino, ki je prebežala pred nasiljem v Mjanmaru. Nang in Muang sta prišla v Avstralijo s tremi otroki in sprejeli so jih lokalni prostovoljci. Hanh, Greg in Laura. Nang je že pri šestnajstih pobegnila pred nasiljem v Mjanmaru v Malezijo. Spominja se poti tudi na živinskih tovornjakih, sopotnikov, ki so nekateri v hladilnih prikolicah umrli. Muang, njen mož, je iz Mjanmara odšel ko je imel leto dni več kot ona, a je uspel v Malezijo priti šele v drugo, saj je bil prvič ujet na meji in potisnjen nazaj.
Šestnajst let sta v Maleziji životarila v strahu brez papirjev. Leta 2022 se je odprla možnost, da gresta v Avstralijo v okviru skupnostne sponzorske sheme. Spomni se tople dobrodošlice in skrbi, da sta imela vse, kar sta potrebovala. Z otroki so najprej bivali v hiši z zajčki, piščanci in račkami, ki so jih otroci oboževali.
Ljudje so vedeli za nas, tudi da ne govorimo dobro angleško, a so vseeno prihajali nas pozdravit in pokazat svojo pripravljenost pomagati, pa tudi se učiti, opisuje Nang, ki ima sedaj prvič v življenju bančno kartico in avto, zagotovljeno zdravstveno varstvo in za otroke šolanje.
Oba z Muangom delata. »Varni smo. Ni nam treba skrbeti zaradi policije,« opisuje, da je bila hiša njene sestre v zadnjih letih dvakrat bombardirana.
Hanh je bila sama begunka iz Vietnama in je želela drugim pomagati, da bi se počutili manj sami in izgubljeni. Skupaj z Gregom sta objavila svojo željo pomagati in tako se je oblikovala skupina šestih. »Skupnost, kjer živimo, je sijajna. Obstaja želja pomagati drugim in prepričanje, da lahko stvari spremenimo na bolje. Zares okrepi občutek, da vse še ni šlo k vragu,« pravi Hanh. Podobne skupine za sponzorstvo beguncev so se oblikovale tudi drugod po Avstraliji.
Laura, ki je prav tako vključena v program sponzorstva, pravi, da gre za konkretne naloge podpore, ko je potrebno najti zdravnika, šolo, prevajalce … izkušnja pokaže, koliko dobrega zmoremo kot skupnosti.
Človečnost in vez do sočloveka
Fawzyah je bila prisiljena oditi iz Afganistana s hčerkico in možem leta 2021, tik preden bi diplomirala, ko so Talibi ponovno prevzeli oblast v Kabulu.
A štiri leta kasneje polna upanja z možem Fawadom živita na Irskem, kamor so s hčerko prebegnili. Najprej so se čutili same, a ko so jih povezali z lokalno skupino v shemi sponzorstva in so se preselili, so skupna druženja, radodarnost in medčloveška skrb ustvarili novi dom. Sedaj Fawad pomaga pri skrbi za ostarelo članico skupnosti, Fawzyah pa sodeluje pri organizaciji skupnostih dogodkov, vključno s kulinaričnimi festivali in dobrodelnimi dogodki, kot je bil zadnji za Gazo. Lokalni prebivalci ugotavljajo, da so prav te aktivnosti, povezane s shemo sponzorstva beguncev, skupnost dodatno povezale in da so se srečali tudi s sosedi, s katerimi so prej leta ali desetletja živeli en mimo drugega.
Ciara in Frieda, ki sta del sheme sponzorstva, pravita, da je zanju to manjkajoči delček, kako človeštvo povezati in zbližati. Ne gre za posameznika, ampak za to, da ljudje stopijo skupaj, spoštujejo drug drugega, se povežejo in vidijo človečnost v vsakem.
Upanje
Leta 2017 je v Britaniji nastala skupina v okviru tedaj vzpostavljenih shem lokalnih sponzorstev Welcome Committee, ki je povezala sodelavke in sodelavce iz pisarne Amnesty International. Petnajst posameznikov z različnimi znanji so leto dni zbirali denar, iskali nastanitev in kovali načrte. Leta 2018 so lahko izrekli dobrodošlico Hatemu in njegovemu sinu Anesu. Potem ko je družina prebegnila iz Iraka, več let živela brez dokumentov, izkoriščana in potisnjena na družbeni rob v Turčiji, je London postal njihov novi dom.
Khairun, ki je bil eden od pobudnikov skupine, pravi, da so Hatem in njegova družina s svojo pozitivnostjo in znanjem, kako uživati in polno živeti življenje, čeprav je bilo vse prej kot lahko, zanj še vedno navdih. Hkrati je shema sponzorstva vsem pokazala, kako veliko je pripravljena prispevati večina ljudi.
Vloga, ki jo je odigrala skupina Welcome Committee, je bila čarobna.
Hatem
Pomagali so z nastanitvijo, vpisom v šolo in iskanjem zdravnika ter prevajalcev. »Sedaj smo vsi polni upanja glede prihodnosti,« pravi mizar, ki je vpisal tudi nadaljnji študij in se naučil angleško.
Anes je imel 13 let, ko je prišel v London. Najbolj ponosen je, da se je uspel vrniti v šolo, se sproti naučiti jezika in danes vidi po svetu še mnoge druge, ki bi jim solidarnost in podpora, ki ju je izkusila njegova družina, prav tako spremenila življenje na bolje. Jim dala upanje.
