Otroci in mladi po vsem svetu še naprej dvigujejo svoje glasove navkljub oviram in izzivom. Verjamejo, da lahko njihova ravnanja pripeljejo do sprememb. Mnogi se neposredno soočajo in borijo proti posledicam podnebnih sprememb, nekateri se morajo boriti, da lahko nadaljujejo z izobraževanjem, medtem ko tretjim uresničevanje pravice do protesta predstavlja nevarnost in tveganje.
Spark klub je skupina mladih, starih med 11 in 18 let, ki sodelujejo z Amnesty International na vseh koncih sveta, da bi bili njihovi glasovi vključeni, slišani in upoštevani. Njihov doprinos k najnovejšemu poročilu Amnesty Iskra sprememb – pravica otrok do protesta: pogled mladih in otrok (Sparking Change - Children’s Right to Protest: A Perspective from Children and Young Activists), ko so sodelovali z našimi raziskovalci, je bil bistvenega pomena.
Sledijo zapisi treh mladih aktivistov in aktivistk o izzivih, s katerimi se soočajo in kako zahtevajo odgovornost od oblasti.
Lur, 18, Argentina
Prvič sem razumela, kakšno moč imajo lahko protesti, ko sem še kot otrok stiskala roko moje mame med demonstracijami. Naučila sem se, da je pomembno, da ne ostaneš tiho, ko si soočen s krivicami.
Sedaj študiram politologijo na univerzi Buenos Airesa in moj aktivizem je usmerjen k zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic.
Govoriti o človekovih pravicah je kot bi govorili o sreči: gre za osnovno prepričanje, da bi vsaka oseba morala imeti možnost živeti srečno in zadovoljno življenje, saj je edino, ki ga imamo, da ga lahko živimo. Da bi vsak moral imeti možnost najti zaposlitev, krožnik hrane, dostop do zdravstvene oskrbe in kakovostno izobraževanje. Vse to ni mogoče uresničiti, če družba temelji na tem, da se zatira množice, ki delajo, zato da se ohranja bogastvo manjšine.
Kot južnoameriška država nosimo zgodovino ekonomskega podjarmljenja, ki jo obudi vsakokratna zmaga desne ali skrajno-desne vlade. Trenutna argentinska vladajoča administracija krši številne človekove pravice in uvaja reze v vse socialne politike, ki so poskušale zagotoviti enakopravnost. Tako tudi številni mladi težko pridejo do možnosti redne in uradne zaposlitve in si ne znajo niti zamišljati, kako se bodo osamosvojili. Hkrati vlada niža sredstva javnemu šolstvu, ki je bistvena stopnica družbene mobilnosti. Trenutno pomeni biti mlad v Argentini, da si ne moreš zamisliti prihodnosti in da ne moreš načrtovati svojega življenja.
Pomembno je, da se povežemo, in da smo skupaj – da presežemo ovire, ki so zrasle z družabnimi omrežji v tej dobi izoliranosti. Čas je, da stopimo ven iz svojih sob in zasedemo ulice, učilnice in šole.
Lur, 18, Argentina
Pomembno je razumeti vlogo, ki jo imajo nove tehnologije v vzpostavljanju neokolonializma in uporabiti orodja, ki se jih trenutno uporablja proti nas, nam v korist.
Spark klub mi je dal priložnost, da spoznam razmere na protestih po svetu in da nam je, tudi če prihajamo z različnih koncev sveta, vsem mar za ljudi ob nas, in prav to je tisto, kar nas motivira, da se borimo naprej.

Charles, 18, Filipini
Charles je član Spark kluba in pravi, da mu je to dalo priložnost srečati se z ljudmi, ki razumejo zakaj je pomembno, kar počnemo.
Prihajam iz Bohola na Filipinih, kjer sem prej izkusil, kaj pomeni podnebna kriza, kot sem znal govoriti o podnebnih politikah. Ko nas je decembra 2021 prizadel tajfun Odette, je poškodovalo tudi našo hišo in v mesecih, ki so sledili, so spremenili, kako razumem okrevanje. Življenje je postopoma ponovno steklo po svojih tirnicah, a vračanje v normalnost je bilo za nekatere družine mnogo daljši proces kot za druge. Podnebna pravičnost je postala zame pomembna, ker sem želel razumeti, zakaj je breme krize, tako močno udarilo v življenja ljudi, ki so imeli tako majhno vlogo pri tem, da je do krize prišlo.
Odtlej delam z mladimi na okoljskih kampanjah v Boholu in sodelovali smo tudi v mednarodnih podnebnih razpravah, kar se pogostokrat zdi premikanje med dvema različnima svetovoma, ki govorita zelo različno. V enem se pogovarjamo o financiranju prilagoditvenih ukrepov in o odgovornosti vlad. V drugem razmišljam o ljudeh doma, za katere imajo naša razpravljanja neposredne posledice. Včasih se vprašujem, v kolikšni meri njihova resničnost stopi v te sobe in koliko se je izgubi, ko je potrebno izkušnje cele skupnosti skrčiti na par vrstic v poročilu.
Biti mlad aktivist me je naučilo, da se ljudem zdi načeloma v redu, da imajo mladi svoje mnenje, dokler njihove ideje in zahteve ne postanejo preveč zahtevne. Vzpodbuja se nas, da sodelujemo – a vidimo razliko med tem, da nam dajo možnost spregovoriti, in med tem, da se nas vzame resno. Bil sem v prostorih, kjer se mlade pozdravi kot predstavnike prihodnosti, a se jih vseeno obravnava kot da imajo le malo za prispevati k sedanjim odločitvam. Za vse, ki prihajamo iz manjših skupnosti, je še dodatna težava, kje najti sredstva in priložnosti, da se nas sliši.
Vztrajam, deloma zaradi tega od kod prihajam in deloma zaradi ljudi, ki sem jih srečal do sedaj. Videl sem, kako se mladi še naprej organizirajo v svojih okoljih brez velike podpore, se vračajo na ista srečanja in opozarjajo na iste težave, saj niso bile odpravljene. Njihovo delo redko dobi pripoznavo in spremembe se dogajajo tako počasi, da se včasih vprašaš, ali se sploh kaj premika. A vseeno vztrajajo. In to izjemno cenim – ta manj vidni del aktivizma. Delo, ki se nadaljuje, tudi ko se pozornost preusmeri drugam.
Spark klub mi je dal priložnost, da sem srečal ljudi, ki razumejo, zakaj je to delo pomembno, tudi ko rezultati niso jasni ali jih je težko videti. In dobil sem tudi priliko, da se učim iz izkušenj, ki so zelo drugačne od mojih.
Upam, da bomo otroci in mladi imeli možnost spregovoriti o tem, kako živimo, ne da bi nas skrbelo, da bomo zato kaznovani, zasmehovani ali preslišani.
Charles, 18, Filipini
Želim si, da bi mlada oseba, ki prihaja iz podobnega okolja, kot prihajam jaz, vedela, da lahko prevprašujejo tiste na pozicijah moči in zahtevajo boljše. In da zato ne potrebujejo naziva, občinstva ali posebnega razloga, zakaj jim je potrebno prisluhniti. Mladi ljudje imamo svoje razumevanje sveta, v katerem živimo. Prav je, da ga lahko delimo, da lahko postavimo pod vprašaj, kar se nam zdi, da je napačno ali krivilno, in da soodločamo, kaj se bo zgodilo v prihodnje.

Raya, 14, Palestina
Raya verjame, da otroci ne bi smeli biti nikoli prisiljeni molčati o stvareh, ki vplivajo na njihova življenja.
Odraščanje v Palestini je oblikovalo moje razumevanje človekovih pravic otrok. Ko vidim strah in težke okoliščine, ki vplivajo na življenja otrok, se še močneje zavem, kako pomembno je, da se jim zagotovi glas in varnost, da se lahko izrazijo, da lahko spregovorijo o svojih občutjih in strahovih. Zato sem prepričana, da otroci ne bi smeli nikoli obmolkniti in biti tiho o stvareh, ki vplivajo na njihova življenja.
Sem zagovornica pravic otrok in njihove zaščite, vključno s pravico do sodelovanja pri odločitvah, ki jih zadevajo. Skozi svoje delo poskušam zagotoviti, da so glasovi otrok slišani in otrokom pokazati, da je njihovo mnenje pomembno. Palestino predstavljam na regionalnem svetovalnem odboru za otroke in mlade na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Prepričana sem, da je izjemnega pomena, da dobijo izkušnje palestinskih otrok večji oder in vidnost, ter da so njihovi glasovi bolje slišani.
A ne delujem zgolj na področju zagovorništva pravic otrok. Ideje sem poskusila tudi spremeniti v praktične rešitve. Zato sem sodelovala pri razvoju interaktivne aplikacije Hakortna, ki je namenjena posebej otrokom in mladim v Palestini. Želi jim pomagati pri razumevanju njihovih čustev in pri tem da se lahko izrazijo na varen in nežen način. Upošteva njihove čustvene in psihološke stiske ter jim ponuja aktivnosti in vire, ki jim lahko pomagajo. Prepričana sem, da si vsak otrok zasluži nekoga, ki mu bo prisluhnil, tudi ko jim je težko ubesediti svoja čustva.
Otroci in mladi, ki spregovorijo na glas, se morajo nato soočiti s še dodatnimi izzivi. Tudi s tem, da se jih zaradi njihove starosti ne jemlje resno. Ali da se jih ne vključuje in upošteva pri sprejemanju odločitev. Mnoge je tudi strah, kakšne posledice lahko prinese to, da spregovorijo naglas. V Palestini te izzive še dodatno otežuje resničnost vsakdana. Včasih se od otrok pričakuje, da so tiho, čeprav potrebujejo prav to, da bi jim nekdo prisluhnil in resno vzel njihove izkušnje in strahove.
Moja motivacija je prepričanje, da lahko tudi en sam glas doseže spremembo. In spremembe se lahko začnejo prav z majhnimi idejami ali z otrokom, ki najde pogum, da spregovori.
Raya, 14, Palestina
Spark klub mi daje prostor, kjer se učim in povezujem z mladimi, ki prav tako verjamejo, da lahko naši glasovi ustvarijo spremembe.
Moje upanje je, da bo v prihodnosti vsak otrok lahko izrazil svoje mnenje brez strahu, da bodo odrasli otrokom prisluhnili, ne pa govorili v njihovem imenu, in da bo spoštovana pravica otrok do sodelovanja in da mirno protestirajo. Ni nam treba čakati, da odrastemo, da pomagamo zgraditi boljši svet. Že sedaj smo del tega sveta in odločitve, ki jih sprejemamo danes, vplivajo na naša življenja in na našo prihodnost.

Preberite si novo poročilo Amnesty, Iskra sprememb – pravica otrok do protesta: pogled mladih in otrok (Sparking Change - Children’s Right to Protest: A Perspective from Children and Young Activists, kot tudi naš vodič za otroke in mlade o njihovi pravici do protesta.


