Na kratko:
- Oblasti kršijo pravice prosilcev za azil, vključno z neupravičenimi osebnimi preiskavami in drugim ponižujočim ravnanjem, v prenatrpanih centrih za pridržanje;
- nekatere so med vrnitvijo na silo omamili;
- brezpravna vračanja in samovoljna pridržanja so v popolnem nasprotju z dobrodošlico beguncem_kam iz Ukrajine.
Poljske oblasti so samovoljno pridržale skoraj dva tisoč prosilcev za azil, ki so leta 2021 prestopili v državo iz Belorusije. Številne od njih so izpostavile zlorabam, vključno z osebnimi preiskavami z odstranjevanjem oblačil do golega v nehigienskih, prenatrpanih prostorih, v nekaterih primerih pa celo s prisilnim omamljanjem in uporabo električnega paralizatorja, je danes sporočila Amnesty International.
Po premoru pozimi skuša sedaj več prosilcev za azil vstopiti na Poljsko iz Belorusije, kjer zaradi mednarodnih sankcij ne morejo dobiti dodatnih sredstev in tvegajo nadlegovanje ali pridržanje s strani beloruske policije zaradi neurejenega statusa. Na poljski meji pa naletijo na ograje iz rezilne žice in ponavljajoče se brezpravne vrnitve nazaj v Belorusijo, včasih tudi do 20 ali 30-krat.
»Prosilci za azil, ki so prečkali belorusko mejo s Poljsko, vključno z mnogimi, ki so jih v to prisilili beloruski mejni stražarji, so zdaj pridržani v umazanih, prenatrpanih centrih za pridržanje. Tam stražarji z njimi nasilno ravnajo in jim onemogočajo stik z zunanjim svetom,« je dejala Jelena Sesar, regionalna raziskovalka pri Amnesty International.
Dodala je: »To nasilno in ponižujoče ravnanje je v ostrem nasprotju s toplo dobrodošlico, ki jo Poljska ponuja beguncem iz Ukrajine. Obnašanje poljskih oblasti diši po rasizmu in hinavščini. Poljska mora nujno razširiti svoje občudovanja vredno sočutje do Ukrajincev na vse tiste, ki prečkajo njene meje v iskanju varnosti.«
Samovoljno pridržanje in neprimerni pogoji pridržanja
Poljska mejna policija je sistematično v skupinah brezpravno vračala ljudi, ki so prečkali mejo iz Belorusije, včasih pa jim tudi grozila z orožjem. Velika večina tistih, ki so imeli srečo, da so se izognili potiskanju nazaj v Belorusijo in zaprosili za azil na Poljskem, je prisiljena sprejeti avtomatsko pridržanje brez ustrezne ocene njihovega posameznega položaja in vpliva pridržanja na njihovo fizično in duševno zdravje. Pogosto jih oblasti zadržujejo dalj časa ali celo za nedoločen čas v prenatrpanih centrih, ki ponujajo malo zasebnosti in le omejen dostop do sanitarnih prostorov, zdravnikov, psihologov ali pravne pomoči.
Skoraj vsi ljudje, s katerimi je Amnesty International opravila pogovore, so povedali, da so bili po pobegu s konfliktnih območij travmatizirani in da so bili več mesecev ujeti na belorusko-poljski meji. Trpijo tudi zaradi resnih psihičnih težav, vključno s tesnobo, nespečnostjo, depresijo in pogostimi samomorilnimi mislimi, ki so se nedvomno poslabšale zaradi nepotrebnega pridržanja. Večini psihološka podpora ni bila na voljo.
Retravmatizirani v vojaški bazi
Veliko ljudi, s katerimi se je Amnesty pogovarjala, je bilo nastanjenih v centru za pridržanje Wędrzyn, ki sprejme do 600 ljudi. Prenatrpanost je tam posebej izrazita, saj je v prostorih, ki merijo le osem kvadratnih metrov, zaprtih do 24 moških.
Leta 2021 so poljske oblasti zmanjšale minimalni zahtevani prostor za tuje pripornike s treh kvadratnih metrov na osebo na samo dva. Minimalni standard Sveta Evrope za osebni življenjski prostor v zaporih in centrih za pridržanje je štiri kvadratne metre na osebo.
Ljudje, ki so bili pridržani v Wędrzynu, so pripovedovali, kako so stražarji pozdravili nove pripornike z besedami »dobrodošli v Guantanamu«.
Mnogi od njih so bili žrtve mučenja v svojih izvornih državah, preden so doživeli grozljive izkušnje v Belorusiji ter na meji s Poljsko. Center za pridržanje v Wędrzynu je del aktivne vojaške baze in je ograjen z bodečo žico, po njemu pa odmevajo vztrajni zvoki oklepnih vozil, helikopterjev in strelov iz vojaških vaj na tem območju. Vse to ponovno travmatizira begunce.
»Večino dni so nas prebudili zvoki tankov in helikopterjev, ki so jim sledili streli in eksplozije. To bi včasih trajalo ves dan. Ko nimate kam iti, nobenih dejavnosti, ki bi vam odvrnile misli, ali prostora za celo kratek oddih, je to nevzdržno. Po vsem mučenju v zaporu v Siriji, grožnjah moji družini in po mesecih na poti mislim, da sem bil v Wędrzynu končno zlomljen,« je za Amnesty International povedal Khafiz, sirski begunec.
V centru za pridržanje Lesznowola so priporniki povedali, da so se zaradi ravnanja paznikov počutili razčlovečeni. Osebje je pripornike klicalo po številkah primerov, namesto da bi uporabilo njihova imena. Izrekali so pretirane kazni, vključno z izolacijo, za preproste prošnje, kot je prošnja za brisačo ali več hrane.
Skoraj vsi intervjuvani so poročali o doslednem nespoštljivem in verbalno žaljivem vedenju, rasističnih pripombah in drugih praksah, ki kažejo na psihopatološko slabo ravnanje.
Vsi moški, ki jih je Amnesty International intervjuvala, so se pritoževali nad načinom izvajanja preiskav. Ko so ljudi premestili iz enega centra za pridržanje v drugega, so bili prisiljeni opraviti osebno preiskavo do golega v vsakem novoobiskanem objektu, čeprav so bili ves čas pod nadzorom oblasti.
V Wędrzynu so ljudje pričali o žaljivih preiskavah – na primer, vse novo sprejete tujce oblasti zadržijo skupaj v sobi, zahtevajo, da slečejo vsa svoja oblačila in jim odredijo izvajanje počepov za daljši čas.
Nasilna prisilna vračanja
Amnesty International je intervjuvala več ljudi, ki so bili prisilno vrnjeni, in nekatere, ki so se izognili vrnitvi in so ostali pridržani na Poljskem. Mnogi so povedali, da so jih poljski mejni organi ob izvajanju vrnitve prisilili, da so podpisali dokumente v poljščini, za katere sumijo, da vsebujejo obremenilne informacije in da so s tem oblasti upravičile vrnitev. Povedali so tudi, da so mejni organi v nekaterih primerih uporabljali pretirano silo, kot so električni paralizator, ljudi vezali z lisicami ali pa so deportirane celo omamljali.
Oblasti so poskušale na silo vrniti tudi Yezdo, 30-letno Kurdko, z možem in tremi majhnimi otroki. Potem ko so ji povedali, da bodo družino vrnili v Irak, se je Yezda ustrašila, kričala ter prosila stražarje, naj jih ne vrnejo. Grozila je, da si bo vzela življenje, in postala je zelo razburjena:
»Vedela sem, da se ne morem vrniti v Irak in sem bila pripravljen umreti na Poljskem. Medtem ko sem tako jokala, sta naju z možem zadržala dva paznika, nama zvezala roke za hrbtom, zdravnik pa nama je dal injekcijo, zaradi katere sva bila zelo šibka in zaspana. Moja glava ni bila bistra, vendar sem slišala svoje otroke, ki so bili z nami v sobi, jokati in kričati. Rekli so nam, naj gremo skozi letališko varovanje in stražarji so nam rekli, naj se na letalu obnašamo lepo. Toda zavrnila sem vkrcanje, spomnim se, da sem opazila, da sem bosa, saj so mi v kaosu v kampu čevlji zdrsnili z nog. Glava ni bila bistra, moža in otrok nisem videla, spomnim pa se, da so me silili na letalo, ki je bilo polno ljudi. Še vedno sem jokala in prosila policijo, naj nas ne deportira.«
Yezda je še povedala, da si je zlomila nogo, ko se je borila s pazniki, ki so jo poskušali spraviti na letalo. Yezdo in njeno družino so vrnili v Varšavo, potem ko je letalska družba zavrnila prevoz v Irak. Za zdaj ostajajo na Poljskem.
Prostovoljcem_kam in aktivistom_kam je bil onemogočen dostop do meje med Poljsko in Belorusijo, nekateri pa so se celo soočili s kazenskim pregonom, ker so poskušali pomagati ljudem pri prečkanju meje. Marca so bili aktivisti, ki so pomagali ljudem na mejah Poljske z Ukrajino ter z Belorusijo, pridržani. Zagotavljali so pomoč, ki je reševala življenja beguncem in migrantom na meji, zdaj pa se soočajo s potencialnimi resnimi obtožbami.
Nasedla na meji
20. marca naj bi beloruske oblasti iz skladišča v beloruski vasi Bruzgi, ki je leta 2021 sprejelo več tisoč ljudi, izselile skoraj 700 beguncev in migrantov, vključno s številnimi družinami z majhnimi otroki in ljudmi, ki trpijo zaradi hudih bolezni in invalidnosti. Ljudje, ki so bili deložirani iz skladišča, so se nenadoma znašli v gozdu in poskušali preživeti pri temperaturah pod lediščem, brez zavetja, hrane, vode ali dostopa do zdravstvene oskrbe. Mnogi ostajajo v gozdu in doživljajo vsakodnevne zlorabe beloruskih mejnih straž, ki s psi in nasiljem prisilijo ljudi, da prečkajo mejo s Poljsko.
»Na stotine ljudi, ki bežijo pred konfliktom na Bližnjem vzhodu in drugih delih sveta, ostaja na meji med Belorusijo in Poljsko, kjer so obtičali. Poljska vlada mora nemudoma ustaviti brezpravna vračanja. Nezakonita so, ne glede na to, kako jih vlada poskuša opravičiti. Mednarodna skupnost – vključno z EU – mora zahtevati, da se tistim, ki so ujeti na meji med Poljsko in Belorusijo, omogoči enak dostop do ozemlja EU kot kateri koli drugi skupini, ki išče zaščito v Evropi.«
Jelena Sesar