Obsežna preiskava Amnesty International je pokazala, da so ruske vojaške sile zagrešile vojni zločin, ko so marca napadle dramsko gledališče v mestu Mariupol v Ukrajini. Ob tem je umrlo najmanj deset ljudi, verjetno pa veliko več.
Amnesty v novem poročilu Otroci: napad na Donetsko akademsko regionalno gledališče v Mariupolu (‘Children’: The Attack on the Donetsk Regional Academic Drama Theatre in Mariupol, Ukraine) dokumentira, kako je ruska vojska verjetno namerno ciljala na gledališče, čeprav je vedela, da se je tam 16. marca skrivalo na stotine civilistov. To je očiten vojni zločin.
Ekipa AI je intervjuvala številne preživele in zbrala veliko digitalnih dokazov. Ugotovila je, da je napad skoraj zagotovo izvedlo rusko lovsko letalo, ki je odvrglo dve 500-kilogramski bombi. Ti sta prileteli ena poleg druge in se sprožili hkrati.
Agnès Callamard, generalna sekretarka Amnesty International:
»Po mesecih napornih preiskav, analiz satelitskih posnetkov in intervjujev z več desetimi pričami smo ugotovili, da je bil napad očiten vojni zločin, ki so ga zagrešile ruske sile.«
»V tem neusmiljenem napadu je bilo veliko ljudi ranjenih in ubitih. Njihovo smrt so verjetno povzročile ruske sile, ki so namerno ciljale na ukrajinske civiliste.«
»Mednarodno kazensko sodišče in vsi drugi, ki so pristojni za zločine, storjene med tem spopadom, morajo ta napad raziskati kot vojni zločin. Vsi odgovorni pa morajo za takšno smrt in uničenje tudi odgovarjati.«
Agnès Callamard
Amnesty International je s pomočjo fizika določila neto težo odvrženih bomb, pri čemer je upoštevan matematični model detonacije in stopnja uničenja v gledališču. Ugotovili so, da sta uporabljeni bombi imeli neto težo eksplozivnega orožja med 400 in 800 kg. Na podlagi razpoložljivih dokazov o letalskih bombah v ruski vojski Amnesty International meni, da sta bili najverjetneje uporabljeni dve 500-kilogramski bombi istega modela, ki bi skupaj dali neto težo eksplozivnega orožja 440-600 kg.
Najverjetnejša ruska letala, ki so izvedla napad, so večnamenski lovci – kot so Su-25, Su-30 ali Su-34 –. Ta so bila nameščena na bližnjih ruskih letališčih in so bila pogosto opažena nad južno Ukrajino.
Amnesty International je preučila več alternativnih teorij o tem, kdo je bil odgovoren za napad in kakšno orožje je bilo v napadu najverjetneje uporabljeno. Na podlagi razpoložljivih in verodostojnih dokazov je preiskava ugotovila, da je najverjetneje šlo za namerni zračni napad na civilni objekt.
»Nisem mogel verjeti svojim očem«
Konec februarja 2022 po začetku ruske invazije na Ukrajino so civilisti začeli zapuščati svoje domove, saj so bila mesta pogosto tarča vojaških napadov. V obleganem Mariupolu v regiji Donetsk je gledališče postalo varno zatočišče za civiliste, ki so tam poiskali zavetje pred napadi.
Gledališče v mestnem okrožju Tsentralnyi je bilo center za distribucijo zdravil, hrane in vode. Hkrati je bila tu zbirna točka za ljudi, ki so upali na evakuacijo preko humanitarnih koridorjev. Stavba je bila, bolj kot katera koli druga v mestu, znana kot civilni objekt.
Domačini so na dvorišče na obeh straneh zgradbe z velikimi črkami v cirilici zapisali »Дети« – kar v ruščini pomeni otroci. Napis je bil jasno viden ruskim pilotom, vidi pa se ga tudi na satelitskih posnetkih.
Kljub temu so ruske bombe 16. marca nekaj po 10. uri zjutraj zadele gledališče in povzročile veliko eksplozijo. Zrušila se je streha in velik del dveh glavnih sten. V času napada je bilo v gledališču in okolici na stotine civilistov.
Amnesty International meni, da je bilo v napadu ubitih najmanj ducat ljudi, verjetno pa še veliko več. Veliko jih je bilo huje ranjenih. Ocena števila žrtev je nižja od prejšnjih številk, kar odraža dejstvo, da je veliko število ljudi zapustilo gledališče v dveh dneh pred napadom. Večina ljudi, ki so ostali pa so bili v času napada v kleti gledališča, kjer so bili varni pred eksplozijo.
Ko sta bombi eksplodirali, sta uničili notranje stene, nato tudi zunanje nosilne stene in tako sta nastali dve ruševini na severovzhodni in jugozahodni strani stavbe. Porušeni deli zgradbe so vidni na satelitskih posnetkih, posnetih le nekaj minut po napadu.
V bližini gledališča je bil Igor Moroz, 50-letni arhitekt. Amnesty International je povedal: »Vse se je zgodilo pred našimi očmi. Bili smo 200 ali 300 metrov stran, ko se je zgodila eksplozija … Slišal sem letalo in zvok padajočih bomb. Nato smo videli, da se streha [gledališča] dviga.«
Gregory Golovniov, 51-letni podjetnik, je povedal: »Sprehajal sem se po ulici, ki vodi do dramskega gledališča. Zaslišal sem hrup letala, a takrat nisem bil pozoren, saj so [letala] pogosto letala v bližini. Videl sem, da je streha stavbe eksplodirala … Skočila je 20 metrov in se potem zrušila. Potem sem videla veliko dima in ruševin. Nisem mogel verjeti svojim očem, saj je bilo v gledališču zavetišče. Tam sta bila dva velika znaka z napisom otroci.«
V bližini gledališča je bil v času napada tudi Vitaliy Kontarov, 48-letni voznik tovornjaka. Amnesty International je povedal: »Slišali smo letala … Videl sem dve raketi, izstreljeni iz enega letala, kako letita proti gledališču.«
»V sekundi se je spremenilo vse«
Ljudje, ki jih je AI intervjujala so povedali imena štirih ubitih ljudi v napadu, to so Mykhailo Hrebenstskii, Luba Sviridova, Yelena Kuznetsova in Igor Chystiakov. Navedli so tudi imena treh drugih ljudi, za katere menijo, da so bili ubiti v napadu. Več preživelih in drugih prič je poročalo, da so videli trupla ljudi, ki jih niso mogli identificirati. Verjetno je, da veliko smrtnih žrtev ostaja neprijavljenih.
Ženska v poznih najstniških letih se je zatekla v klet s svojim fantom in mamo, ko so odjeknile bombe. AI je povedala: »V sekundi se je spremenilo vse. Vse je poskočilo. Ljudje so začeli kričati. Bilo je polno prahu. Videla sem ljudi, kako krvavijo. Pograbili smo dokumente in odšli. Nekateri ljudje niso imeli te sreče.«
Yehven Hrebenstskii je v koncertni dvorani našel truplo svojega očeta Myhaila. Yehven je za AI povedal: »Ranjenih je bilo veliko. Policija je poskušala izvleči ljudi iz ruševin. Najprej sem videl njegovo [Mykhailovo] roko. Zagledal sem poznano dlan. Veš, kakšne roke imajo tvoji najdražji. Njegov obraz je bil prekrit s krvjo. Njegovo telo je bilo prekrito z opeko … Nisem želel, da bi ga videla moja mama.«
Dmytro Symonenko je bil z Lubo Sviridovo nekaj trenutkov, preden je umrla zaradi poškodb. Amnesty International je povedal: »Bila je hudo poškodovana. Uspelo se ji je priplaziti iz ruševin. Prosila nas je, naj si zapomnimo njeno ime, ker je vedela, da umira.«
Številni drugi intervjuvanci so za AI povedali, da so v ruševinah uničene stavbe po napadu videli okrvavljena telesa in razkosane dele teles, tudi noge in roke.
Namerni napadi na civiliste
Mednarodno humanitarno pravo je pravni sistem, ki v večini ureja oborožene spopade. Njegovo osnovno načelo je, da morajo vse strani v oboroženem spopadu ves čas razlikovati med civilisti in civilnimi objekti ter pripadniki vojaških sil in vojaškimi objekti. Vojaške cilje je mogoče napadati; nezakoniti pa so napadi na civiliste ali civilne cilje. Pred vsakim napadom morajo pripadniki vojske sprejeti ukrepe, s katerimi se prepričajo, da napadi ne bodo vključevalni civilnih ciljev.
Nobeden od 28 preživelih, ki jih je intervjuvala AI, niti katera koli druga priča, ki je bila v gledališču na dan napada ni predložila nobenih informacij, ki bi kazale, da je ukrajinska vojska uporabljala gledališče kot svoje oporišče, prostor za shranjevanje orožja, ali kraj, iz katerega se izvajajo napadi.
Že tedne pred napadom je bilo očitno, da je gledališče namenjeno civilistom. Narava napada – lokacija napada znotraj stavbe, verjetno uporabljeno orožje in odsotnost kakršnega koli potencialno legitimnega vojaškega cilja v bližini – močno nakazuje, da je bilo gledališče predvidena tarča. Posledično napad verjetno pomeni namerni napad na civilni objekt in to je vojni zločin.
Agnès Callamard, generalna sekretarka Amnesty International:
»Ruske sile so iz zraka in na tleh izvajale dokumentirano in namerno pobijanje civilistov v Ukrajini.«
Agnès Callamard
»Nujno so potrebne temeljite preiskave, da bodo storilci odgovarjali za resne poškodbe in življenja civilistov, ki so jih povzročili, ter tudi za vso nastalo škodo na civilni infrastrukturi.«
Metodologija
Med 16. marcem in 21. junijem je Amnesty International zbirala in analizirala razpoložljive verodostojne dokaze v zvezi z napadom na gledališče. To je vključevalo 52 pričevanj preživelih in prič napada ali njegovih posledic. Od tega jih je bilo 28 v času napada v gledališču ali ob njem. Amnesty International je analizirala tudi satelitske posnetke in radarske slike tik pred napadom in kmalu po njem, overjeno fotografsko in video gradivo, ki so ga zagotovili preživeli in priče ter dva sklopa arhitekturnih načrtov gledališča.
Preiskavo je podprl tudi oddelek AI Crisis Evidence Lab, ki je pregledal in preveril 46 fotografij in videoposnetkov stavke, ki so bili deljeni na družbenih omrežjih, ter dodatnih 143 fotografij in videoposnetkov, ki so bili zasebno deljeni z raziskovalci.
Video o poteku preiskave napada na gledališče v Mariupolu: