V času koronavirusne bolezni smo se v naši družbi še toliko močneje zatekli v virtualen svet, na internet. Ta del našega življenja je lahko čudovit pripomoček za druženje, izmenjavo misli, izobraževanje, vendar pa je postal tudi domovanje sovraštva, nadlegovanja, sovražnega govora. Prav o teh vidikih smo se pogovarjali z Jernejo Turin, svetovalko-analitičarko Centra za človekove pravice pri Varuhu človekovih pravic RS, ki je z Miho Nabergojem soavtorica nedavne analize kazenskopravnega pregona sovražnega govora v Sloveniji in nekdanja dolgoletna vodja kampanj v slovenski Amnesty.
Ali lahko poveste kaj več o centru in njegovi vlogi?
Center za človekove pravice je notranja enota Varuha človekovih pravic, ustanovljena leta 2019, z nalogami promocije človekovih pravic, informiranja, izobraževanja, priprave analiz in poročil s posameznih področij spodbujanja in varstva človekovih pravic in sodelovanja s civilno družbo, državnimi organi, mednarodnimi organizacijami. V začetnem obdobju delovanja Centra smo se osredotočali predvsem na analize stanja na posameznih področjih človekovih pravic ter poročanje mednarodnim mehanizmom varstva človekovih pravic, pripravili pa smo tudi vodič o možnosti pritožb na mednarodne odbore za varstvo človekovih pravic, za vse šole pa plakate za mlade o njihovih pravicah in kako se lahko obrnejo na Varuha. Prva večja analiza Centra je bila analiza tožilske prakse pregona sovražnega govora. Kljub pestrosti javnega komentiranja pregona sovražnega govora in številnim kritikam, ki so letele nanj, je namreč manjkal celovit pregled tega, kako so tožilci dejansko obravnavali in odločali v posameznih primerih kazenskih ovadb glede sovražnega govora oziroma razlagali zakonsko besedilo 297. člena KZ-1.
Kakšna je razlika med sovražnim govorom in kaznivim dejanjem javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnost?
Sovražni govor zajema izražanje sovražnih mnenj in idej, pozivanje k sovraštvu, zagovarjanje in pozivanje k diskriminaciji, nestrpnosti ter nasilju proti osebam ali skupinam zaradi njihovih osebnih značilnosti. Univerzalna definicija sovražnega govora pa, kljub pogosti rabi termina, ne obstaja. V sociološkem pomenu obsega tudi nekultiviran govor. V slovenskem pravnem redu je sovražni govor še najbolj neposredno inkriminiran v 297. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ki določa, da je kaznivo javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev.
Je razlikovanje med tema konceptoma težava?
Treba se je zavedati, da vsak družbeno nesprejemljiv sovražni govor ni kazenskopravno kazniv sovražni govor. Kazensko pravo bi se naj uporabljalo kot skrajno sredstvo – namenjeno je sankcioniranju najhujših zavržnih dejanj in prinaša najvišje kazni zanje. Med dejanji, ki so kazniva (in izpolnjujejo torej vse zgoraj omenjene karakteristike), in dejanji, ki so sprejemljiva, pa obstaja široko sivo polje izražanja. Na primere sovražnega govora v medijih in na spletu, ki ne dosegajo praga kaznivega dejanja, a bi vseeno potrebovali odziv, trenutna pravna ureditev in praksa učinkovitega odziva ne omogočata.
Kakšne so predpisane kazni za sovražni govor oz. kaznivo dejanje?
Za kaznivo dejanje po 297. členu KZ-1 je predpisana kazen zapora do dveh let oziroma do treh let, če je dejanje storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo etničnih, narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov. Če dejanje stori uradna oseba z zlorabo položaja, se kaznuje z zaporom do pet let. V sklopu svoje analize smo ugotavljali, da so bile med leti 2008 in 2018 v vseh obravnavanih 23 primerih pravnomočnih obsodilnih sodb, izrečene pogojne obsodbe na zaporno kazen v trajanju od enega do šest mesecev (ki ne bodo izrečene, če storilec v preizkusni dobi (po navadi enega ali dveh let) ne bo storil novega kaznivega dejanja). V štirinajstih primerih, kjer so tožilke in tožilci menili, da za dejanje ni nujno potreben ukrep v obliki kazenske sankcije, pa so se z osumljencem dogovorili za odložitev kazenskega pregona ob pogoju izpolnitve določene naloge, s katero naj bi se zmanjšale ali odpravile škodljive posledice kaznivega dejanja. Storilci so v teh primerih morali prispevati v korist javne ustanove ali nevladne organizacije v javnem interesu (v zneskih od 100 do 300 EUR) ali opraviti delo v splošno korist (v trajanju od 20 do 50 ur). V dveh primerih pa je storilec moral oškodovancu plačati odškodnino.
V analizi ste pregledali tožilske prakse pregona kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti v obdobju 2008-2018. Kako dolgo ste opravljali to raziskavo?
Varuh je v letu 2019 Vrhovno državno tožilstvo zaprosil za vse že arhivirane (torej zaključene) tožilske spise oziroma zadeve proti znanim storilcem v zvezi s kaznivim dejanjem javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. S kolegom Miho Nabergojem sva 145 prejetih spisov pregledala v zadnjih mesecih leta 2019, nato pa v prvi polovici leta 2020 na podlagi tega pripravila poročilo z analizo in povzetki vseh zadev. Sledili so pregledi poročila znotraj institucije, pošiljanje poročila v komentar tožilstvu ter oblikovanje končnega poročila, ki je bilo nato objavljeno junija 2021.
Katere so ključne ugotovitve vaše analize in kaj priporočate državi?
Omenila bom samo nekatere. V letih 2008-2018 se je približno četrtina zadev zaključila z neko sankcijo za storilca – bodisi z obsodilno sodbo bodisi z izpolnitvijo naloge v okviru odložitve kazenskega pregona. Primerjava po letih pa je pokazala, da je od leta 2013 naprej prišlo do občutnega znižanja zadev, v katerih je tožilstvo vložilo obtožni akt ali naložilo storilcu izpolnitev naloge v okviru odložitve kazenskega pregona (med 2008-2012 je bilo takšnih primerov 31, med 2013-2018 pa osem).
Analiza je potrdila največkrat omenjene kritike, da so številne tožilke in tožilci res zelo restriktivno razlagali leta 2012 dodan pogoj za kaznivost, in sicer da mora biti dejanje strojeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Vendar pa je tudi pokazala, da v veliki večini primerov to ni bil edini razlog za zavrženje ovadbe. Ker je tej ozki razlagi nasprotovala sodba Vrhovnega sodišča RS leta 2019, predvidevamo, da ta ne bo več razlog za zavrženje. Zanimivo je, da je pri primerjavi skozi čas analiza pokazala, da je po letu 2013 tožilstvo obravnavalo precej manj primerov sovražnih komentarjev na spletu kot v obdobju pred 2013 in v nobenem primeru sovražnega govora na spletu ni vložilo obtožnega predloga. Medtem pa iz statistike Spletnega očesa izhaja, da so policiji naznanili precej več primerov. Predvidevamo, da v teh primerih ni bila odkrita identiteta avtorja.
Analiza je pokazala tudi, da tožilci pri obravnavi primerov niso opravljali presoje o vplivu dejanja na oškodovanca ali skupnost. Izpoved žrtve je lahko recimo ključnega pomena za boljše razumevanje vpliva kaznivega dejanja nanje in zadevno skupino ter razumevanju konteksta, v katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno.
Na podlagi analize pa smo na primer tudi ugotavljali, da bi bile potrebne zakonodajne spremembe, da bi lahko pregon prevzel tudi širši krog oškodovanih oseb, ne le konkretni oškodovanec, zoper katerega je bilo dejanje neposredno usmerjeno. Ta kazniva dejanja namreč ne kršijo samo individualnih pravic posameznika, ampak tudi načelo enakosti in predstavljajo izraz diskriminacije, predsodkov, sovraštva do žrtve, pa tudi do vseh tistih, ki delijo njene značilnosti, ali pa so usmerjena proti skupini, ne proti konkretnemu posamezniku.
V praksi opažamo mnogo primerov sovražnega govora na spletu, ki pa ne preide v kazenskopravno dimenzijo in ga zato običajno ni mogoče preganjati. Zapisi, vsaj žaljivi, če ne še kaj več, so čedalje pogostejši, pa tudi vaša analiza navaja, da kazenskopravni pregon pada od leta 2013. Lahko torej na spletu govorimo brez odgovornosti, če le ne preidemo meje?
Ja. Najprej zaradi manka prekrškovne zakonodaje. Oviro pri pregonu pa predstavlja tudi dejstvo, da nam internet omogoča anonimnost, uporabo lažnih profilov in tisti malo bolj vešči zakrivanja svojega IP-naslova preveč zlahka uidejo pregonu, tudi ko s sovražnim govorom preidejo mejo kaznivosti. Policija nas je v zvezi s tem opozorila, da nujno potrebuje dodatno znanje, orodja in sredstva, s katerimi bi se lahko učinkoviteje spopadla s sovražnim govorom na spletu.
Kaj storiti v primeru sovražnega govora ali suma storitve kaznivega dejanja?
Pomembno se je odzvati in sovražni govor obsoditi. V primeru, da gre za potencialno kazniv sovražni govor, pa to prijavimo na policijo, z ovadbo pa se lahko tudi neposredno obrnemo na državno tožilstvo. Vse primere sovražnega govora lahko prijavimo tudi na spletno-oko.si, kjer presodijo, katere posredujejo naprej policiji.
V javnosti odmeva primer, ko je javno izpostavljena oseba objavila, da je bil Hitler heroj. Kako lahko opredelimo tako izjavo, je to sovražni govor? In kaj, če nekdo poveličuje druge sporne zgodovinske osebnosti (recimo Stalina)?
Vsekakor gre za izjavo poveličevanja nacizma – ideologije, ki je širila idejo o večvrednosti ene rase nad drugo ter za posredno odobravanje ali zanikanje oz. zmanjševanje pomena holokavsta. Za kazenskopravno odgovornost po 297. členu KZ-1 pa mora biti tako dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. V nekoliko podobnem primeru, ko je nekdo v Sobotni prilogi Dela v pismih bralcev zapisal »… svetovno židovstvo, ki finančno uničuje Ameriko in Evropo. Saj ni čudno, da sta Hitler in Stalin dobro vedela te stvari in sta jih zato preganjala z vsemi jadri. Prav jim je.« je tožilka ovadbo zavrgla, ker je ocenila, da sicer neprimerna izjava ni bila podana na tak način.
Nam zaupate, kaj je vaš naslednji delovni projekt?
V oktobru bo Slovenijo obiskal Svetovalni odbor o Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin, ki bo pripravil novo periodično poročilo o stanju človekovih pravic na tem področju v Sloveniji ter priporočila državi. Zanj pripravljamo poročilo o svojem videnju stanja na področju manjšin. Zaradi omejitev protestov, ki smo jim priča v času ukrepov proti širjenju covida-19, pa pripravljamo vodič po standardih in smernicah glede človekove pravice do svobode združevanja.
Analiza tožilske prakse pregona kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti je objavljena TUKAJ.
Pogovarjal se je Blaž Kovač.