Poziv ministrstvu za kulturo za podaljšanje roka javne razprave
V Amnesty International Slovenije smo ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija pozvali k podaljšanju roka za javno razpravo glede treh pomembnih zakonov.
Gre za spremembe in dopolnitve zakonov o o Slovenski tiskovni agenciji, o Radioteleviziji Slovenija in o medijih, katerih predlogi so bili objavljeni na portalu E-demokracija minuli teden z zgolj petimi dnevi za oddajo komentarjev. Kot smo zapisali, je tako kratek rok v posmeh načelu sodelovanja zainteresirane javnosti, povsem nesprejemljivo kratek pa je tudi z vidika pomena in kompleksnosti predlaganih sprememb. Nenazadnje pa krši tudi Resolucijo o normativni dejavnosti, ki predvideva najmanj 30 dni trajajočo razpravo o vseh zakonskih predlogih.
Mediji, zlasti pa javni medijski servis, so izjemnega pomena za zagotavljanje pomembnih pravic do svobode izražanja in do informiranja.
Pomembno vlogo javnih medijskih servisov med drugim pripoznava in poudarja Svet Evrope, ki opozarja, da je javni medijski servis pomemben vir nepristranskih informacij in raznolikih političnih mnenj. S tem prispeva k pluralizmu in ozaveščanju o obstoju različnih mnenj, predvsem tako da različnim skupinam v družbi ponuja priložnost, da sprejemajo in širijo informacije, se izražajo in izmenjujejo ideje. Javni medijski servis lahko pomembno prispeva k promociji družbene kohezije, kulturne raznolikosti in pluralistični komunikaciji, ki je na voljo za vse.
Svet Evrope opozarja, da se javni medijski servisi pri svojem poslanstvu soočajo z vrsto izzivov, med njimi z zagotavljanjem ustrezne ravni neodvisnosti od tistih, ki imajo gospodarsko in politično moč, zagotavljanjem ustreznega financiranja, vzdrževanjem visokih uredniških standardov na konkurenčnem trgu … Gre za pomembne izzive in nujno je, da se jih kakršnokoli sprejemanje zakonodaje ustrezno zaveda in naslovi. Še zlasti je to nujno glede na aktualne zaskrbljujoče razmere, tako v svetu kot Sloveniji, ko javni diskurz vse prevečkrat zaznamuje strupen in tudi sovražni govor, načrtno širjenje napačnih informacij, osebne diskvalifikacije drugače mislečih …
Mediji so oči in ušesa javnosti; prav je, da se zakonodaja, ki jih ureja, sprejema s treznim razmislekom, na podlagi analiz, z vključenostjo strokovne in zainteresirane javnosti ter skladno s standardi človekovih pravic.