Državni zbor je februarja sprejel spremembe zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki med drugim v obseg prisilnih sredstev policije uvajajo tudi električni paralizator.
Spomnimo, da je policija želela paralizator uvesti že leta 2004, tedaj zgolj s podzakonskim predpisom in brez jasnih pravnih pravil. Razvoj prava človekovih pravic je leta 2010 pripeljal do jasnih standardov uporabe električnega paralizatorja, ko je v svojem 20. generalnem poročilu Odbor Sveta Evrope proti mučenju jasno določil meje uporabe. Slovenske oblasti so zaradi naših neprestanih pritiskov ob sedanji uvedbi upoštevala te mednarodne standarde, zato lahko upravičeno pričakujemo, da pri uporabi paralizatorjev ne bi smelo biti večjih težav – niti pri nadzoru uporabe.
Kako se bodo paralizatorji uporabljali?
Paralizator bodo policisti lahko uporabljali zgolj v težjih primerih, ko bo šlo za aktivno upiranje ali napad na policiste oziroma ko bodo ogožena življenja policistov, pa tudi v primerih preprečitve hudih posledic samopoškodovanja.
Vsaka uporaba se bo elektronsko beležila (in se bo tudi snemala), pri čemer se bo zabeležil že sam vklop tega orožja. Po vsaki uporabi je treba osebo, zoper katero je bil uporabljen paralizator, zdravstveno pregledati.
V zakonu tudi jasno piše, da se paralizator ne sme uporabljati zoper rizične skupine, kot so otroci, nosečnice …
Mednarodni standardi Sveta Evrope zahtevajo tudi skrbno izbiro in usposabljanje policistk in policistov za uporabo paralizatorja. Paralizator tudi ne sme biti v splošni uporabi (denimo v zaporih…), kar mora policija še urediti s svojimi internimi akti.
Kaj kažejo policijske statistike v Sloveniji?
V slovenski Amnesty smo si za opisan dvig standardov pri uvedbi paralizatorjev aktivno prizadevali v fazi pripravljanja sprememb zakona, ki je paralizatorje uvedel. Ob tem smo ves čas obžalovali, da policija po našem prepričanju ni pripravila vsebinsko primerne in prave analize, ki bi raziskala, ali je bilo res treba uvesti paralizator.
Polletno poročilo policije za prvo polletje 2016 jasno pokaže, da se znižujejo tako napadi na policiste kot poškodbe policistov in državljanov pri (manj številčni) uporabi prisilnih sredstev. Strelno orožje se praktično ne uporablja, razen v izjemno hudih primerih (kliknite za poročilo).
Po podatkih iz poročila je bil pri opravljanju svojega dela ubit en policist, a ne glede na to žalostno dejstvo poročilo pokaže, da v slovenski družbi razmere niso nujno takšne, da bi bil paralizator zares potreben – kot so skušale prikazati oblasti za upravičevanje njegove uvedbe.
Zakaj je nujna previdnost tudi pri “manj smrtonosnih” orožjih?
Ker gre za orožja, ki omogočajo mučenje in so lahko potencialno tudi smrtno nevarna. Zaradi tega so tako zelo pomembne varovalke, za katere smo si v Amnesty prizadevali, da se vključijo pri uvedbi paralizatorjev – od usposabljanja preko beleženja uporabe ter njenega omejevanja.
Paralizatorji niso edino tako imenovano “manj smrtonosno” orožje, ki lahko imajo hude posledice.
Kot ugotavljata Amnesty International in organizacija Omega Research Foundation, policija, organi pregona ter zaposleni v zaporih po vsem svetu redno zlorabljajo takšno orožje in opremo za mučenje. Uporaba nekaterih od teh orožij (na primer pri obvladovanju demonstracij ali v zaporih) ima lahko hujše zdravstvene in druge posledice. Organizaciji priporočata bolj strog nadzor, pri nekaterih orožjih pa kar prepoved uporabe.
Več o tem najdete v poročilu (v angleščini) – kliknite za dostop.
To poročilo iz aprila 2015 se osredotoča na izbor manj smrtonosnih orožij in opreme, ki se redno uporabljajo v prostorih za pridržanje in pri obvladovanju demonstracij, v naslednjih 5 kategorijah: oprema za omejevanje gibanja; palice, gumijevke, slepi naboji …; kemična sredstva; naprave za električne šoke; druge naprave, kot so različni megafoni.