V nadaljevanju nabor osnovnih vprašanj in odgovorov glede pravice do protesta. Tukaj pa kliknite še za več informacij glede našega delovanja na tem področju.
Kako se uresničuje pravica do protesta?
Skozi pravici do svobode zbiranja in svobode izražanja, ki sta integralno prepleteni.
Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice je “pravica do mirnega zbiranja temeljna pravica v demokratični družbi in je, tako kot svoboda izražanja, eden od temeljev take družbe” (npr. tu, para. 91).
Evropsko sodišče za človekove pravice je prepoznalo, da med pravico do svobode zbiranja in svobode izražanja ni jasne ločnice in je nekatere oblike protesta obravnavalo kot izvrševanje pravice do svobode izražanja.
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah jamči pravico do mirnega zbiranja v 21. členu tega pakta. Stališče Odbora ZN za človekove pravice, ustanovljenega s tem paktom, je, da je pravica do mirnega zbiranja “temeljna človekova pravica, ki je nujna za javno izražanje pogledov in mnenj posameznikov, ter v demokratičnih družbah nepogrešljiva.”
Ta odbor je leta 2020 podal nov splošni komentar 21. člena (v angleščini na voljo tu). V njem je med drugim zapisal: »Celovita zaščita pravice do mirnega zbiranja je mogoča le, ko so zaščitene tudi druge, pogosto med seboj prepletene pravice, predvsem svoboda izražanja, svoboda združevanja in politična participacija.«
Mirni protesti so nujni, temeljni vidik svobodno delujočih in demokratičnih družb. V skladu z 21. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah se od držav ne pričakuje le pasivnega dovoljevanja mirnih zbiranj, ampak da taka zbiranja aktivno omogočajo.
Po stališču Posebnega poročevalca ZN za mirno zbiranje in združevanje so »javna zbiranja v središču aktivne civilne družbe in delujoče demokracije. Omogočati je treba toleriranje drugih, pluralizma in širine razmišljanj … ni se nujno treba strinjati s tem, kaj ljudje počnejo, a dokler to počnejo na miren način in ne spodbujajo k nasilju ali sovraštvu, je treba dovoliti« (več v angleščini tu, para. 31).
Ali je zaščiteno kolektivno izražanje protesta?
Po mnenju Posebnega poročevalca ZN za pravico do svobode mnenja in izražanja je pravica do svobode mnenja in izražanja tudi kolektivna pravica, ki »daje družbenim skupinam možnost iskanja in pridobivanja različnih tipov informacij iz različnih virov in da izražajo svoje kolektivne poglede.« Ta svoboda se nanaša tudi na različne oblike množičnih demonstracij.
Odbor ZN za človekove pravice je v splošnem komentarju pravice do mirnega zbiranja iz 21. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah leta 2020 uvodoma zapisal: »Temeljna človekova pravica do mirnega zbiranja posameznikom omogoča kolektivno izražanje in sodelovanje pri oblikovanju njihovih družb. Pravica do mirnega zbiranja je pomembna sama po sebi, saj ščiti zmožnost ljudi, da v solidarnosti z drugimi izražajo individualno avtonomijo. Skupaj s povezanimi pravicami predstavlja samo osnovo sistema participatornega upravljanja, ki temelji na demokraciji, človekovih pravicah, vladavini prava in pluralizma. Mirna zbiranja imajo lahko kritično vlogo pri omogočanju sodelujočim, da zasledujejo ideje in cilje v javnosti ter izražajo podporo ali nasprotovanje tem idejam in ciljem. Če se na mirnih zbiranjih izražajo pritožbe, lahko mirna zbiranja vzpostavijo priložnosti za vključujočo, participatorno in mirno razrešitev razlik.«
Zakaj je svoboda izražanja tako pomembna?
Svobodo izražanja med drugim ščiti Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (19. člen).
Ljudje imamo pravico povedati, kaj mislimo, deliti informacije in zahtevati boljši svet. Pravico se imamo tudi strinjati ali ne strinjati s tistimi na oblasti ter ta stališča izraziti na mirnem protestu.
Uresničevanje teh pravic – brez strahu ali nezakonitega vmešavanja – je osrednjega pomena za življenje v odprti in pošteni družbi, v kateri imajo ljudje dostop do pravice in uživajo svoje človekove pravice.
Vlade imajo dolžnost prepovedati sovražni govor, ki spodbuja k sovraštvu in nasilju. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah določa, da mora biti z zakonom prepovedano vsako hujskanje k nacionalnemu, rasnemu ali verskemu sovraštvu, ki bi pomenilo spodbujanje k diskriminaciji, sovražnosti ali nasilju.
Žal pa se ta določba pogosto zlorablja za utišanje mirnega nasprotovanja (oporečništva), recimo s sprejemom zakonodaje v imenu boja proti terorizmu, nacionalne varnosti ali religije. Svoboda izražanja je v številnih delih sveta na udaru oblasti tudi v okviru njihovega zatiranja aktivistov, nevladnih organizacij in posameznikov, ki pomagajo beguncem in migrantom.
To, kako vlade tolerirajo njim nenaklonjena stališča ali kritične glasove, je pogosto dober pokazatelj, kako obravnavajo človekove pravice na splošno.
Svoboda izražanje je tesno povezana s svobodo združevanja (to je pravico, da oblikujete ali se vključite v klube, društva, sindikate ali politične stranke – s komerkoli želite) ter svobodo mirnega zbiranja (pravico sodelovanja na mirnih demonstracijah ali javnih srečanjih).
Ali se lahko pravica do mirnega zbiranja omeji?
Svoboda mirnega zbiranja ni absolutna pravica, saj se lahko pod določenimi pogoji omeji, med drugim za zaščito javnega zdravja. A tako omejevanje mora biti podvrženo strogim kriterijem in omejitvam z vidika nujnosti, sorazmernosti in časovne zamejenosti.
Pravilo je, naj ni splošnih prepovedi zborovanj/zbiranj. Vsako zborovanje bi bilo treba oceniti na podlagi konkretnega primera, omejitve pa so lahko naložene le do take mere, kot je potrebno in sorazmerno za doseganje legitimnega cilja.
Z vidika epidemije covida-19 mora biti omejevanje zborovanj utemeljeno na cilju zaščite javnega zdravja. Omejitev mora biti učinkovita pri doseganju tega namena, časovno omejena ter biti podvržena rednemu preverjanju njene nujnosti in sorazmernosti. Omejevanje zbiranja je upravičeno le, če ni na voljo nobenega manj omejujočega ukrepa za doseganje istega cilja. Na primer: ukrepi za zagotavljanje razdalje med protestniki, nošenje mask, omejevanje števila udeleženih, informiranje javnosti, dogovori z organizatorji glede časa in prostora zbiranja, da se čim bolj omeji tesne stike z nesodelujočimi na protestu itd. Tudi znotraj tega nabora možnih ukrepov morajo oblasti sprejeti najmanj omejujoče možne, da se zborovanju dovoli oz. omogoči prenesti sporočilo protestnikov.
Po stališču Posebnega poročevalca ZN za mirno zbiranje in združevanje morajo biti zbiranja na splošno omogočena tako, da jih »vidijo in slišijo« tisti, katerim so namenjena (več v angleščini tu, para. 40).
Kakšne so dolžnosti policije pri spremljanju protestov, zbiranj?
Dolžnost policije je, da omogoča in ščiti pravico do svobode mirnega zbiranja, za kar mora sprejeti vse razumne in primerne ukrepe, brez nepotrebnega vmešavanja in brez ustrahovanja tistih, ki želijo sodelovati na zborovanju.
Policija si mora pri varovanju zborovanj prizadevati za preprečevanje konfliktov skozi dialog in mediacijo ter poskrbeti, da se minimalizirajo in mirno razrešijo konflikti, do katerih prihaja. Med drugim to pomeni, da fizični izgled (oprema, številčnost) in odnos policije ne sme biti grozeč, da se ne bi po nepotrebnem podžigalo napetosti.
Policija se mora izogibati ravnanjem, ki bi se lahko dojemali kot ukrepi za ustrahovanje ali nadlegovanje ljudi, ki želijo uresničevati svojo pravico do mirnega zborovanja. Taki pristopi niso le kontraproduktivni, saj tvegajo slabšanje potencialno napete situacije, ampak imajo tudi zastraševalni učinek na ljudi, ki se želijo mirno zbirati.
Na splošno mora biti izvrševanje policijskih pooblastil, da ustavijo in preiščejo in/ali aretirajo in pridržijo nekoga, namenjeno preprečevanju in odkrivanju kriminala. To pa mora temeljiti na razumno utemeljenem sumu, da je oseba najverjetneje vpletena v kaznivo dejanje ali pa nosi predmet, povezan s takim kaznivim dejanjem.
Kaj bi policija morala delati pri obvladovanju pandemije?
Policija bi morala:
- prisilo pri uveljavljanju predpisov, povezanih s koronavirusno boleznijo, uporabljati zadržano;
- pri vseh intervencijah dati prednost zmanjševanju napetosti, mediaciji in pogajanjem;
- vedno zagotoviti, da je njen odziv legitimen, potreben in sorazmeren ter da ne prispeva k širjenju virusa;
- poskrbeti, da posredovanja ne posegajo v človekove pravice bolj, kot je potrebno, in ne povzročajo večje škode od tiste, ki jo želijo preprečiti;
- zagotoviti, da lahko novinarji, blogerji, zagovorniki človekovih pravic in politični aktivisti opravljajo svoje dejavnosti brez vmešavanja;
- izogibati se uporabi sile, zlasti sile, ki bi lahko povzročila poškodbe;
- olajšati in zagotavljati uveljavljanje pravice do mirnega zbiranja;
- če pride do razširjenega nasilja na javnih zborovanjih, naj policija uporabi kemične dražilne snovi, kot je solzivec, le na širokem območju in v skrajnem primeru – in le, če nasilja ni mogoče odpraviti s ciljanimi ukrepi na nasilne posameznike;
- kolikor je mogoče, uporabiti aretacije in pridržanja le kot skrajno možnost – to bo zmanjšalo tveganja za okužbe;
- če sta aretacija ali pridržanje neizogibni, sprejeti vse razpoložljive ukrepe za preprečevanje okužbe v teh primerih.
Česa policija ne bi smela delati pri obvladovanju pandemije?
- diskriminirati;
- izvajati predpisov, povezanih s koronavirusno boleznijo, v zvezi z ljudmi, ki jih ne morejo izvršiti (npr. brezdomci, ki se ne morejo izolirati);
- uporabljati ponižujočih ukrepov za uveljavljanje predpisov, povezanih s koronavirusno boleznijo;
- uporabljati policijskih pooblastil za zatiranje pravice do svobode izražanja;
- izvrševati prisilnih deložacij;
- izvrševati nezakonitih izgonov beguncev in delavcev migrantov;
- uporabljati sile proti posameznikom, ki kršijo koronavirusne predpise, ker morajo zadovoljiti svoje osnovne potrebe (npr. iskanje hrane, zdravil, medicinske pomoči);
- uporabljati sile, ki bi lahko povzročila škodo, samo za uveljavitev predpisov glede koronavirusne bolezni – to je kontraproduktivno in nesorazmerno;
- uporabljati strelnega orožja za uveljavljanje predpisov, povezanih s koronavirusno boleznijo;
- uporabljati zaščitnih pokrival (spit hoods) kot sredstva za zaščito pred covidom-19: ne delujejo in lahko povzročijo resno škodo;
- uvajati splošnih prepovedi javnih zbiranj in shodov;
- prisilno razpršiti mirnih zborovanj, vključno z izgovorom izvrševanja predpisov glede koronavirusne bolezni;
- zadrževati ljudi v prenatrpanih prostorih za pridržanje ali v drugih okoliščinah, ki bi lahko širile okužbo.
Kako je s pravico do protiprotesta?
Pravica do svobode zbiranja se nanaša tudi na protidemonstracije, ki morajo biti dovoljene tako, da jih “vidijo in slišijo” na prvotnih demonstracijah.
Toda: protidemonstracije ne smejo ovirati sodelujočih na prvotnih demonstracijah v celovitem uživanju oz. uresničevanju njihove pravice do svobode mirnega zbiranja.
V skladu s tem je dolžnost policije, da zaščiti prvotno zbiranje (protest) pred kakršnimkoli nezakonitim poseganjem protiprotestnikov. Zaščititi jih mora tudi pred nasilnimi dejanji ali dejanji, ki skušajo ovirati prvotno zbiranje.
Kaj pa državljanska nepokorščina?
Pravica do mirnega zbiranja mora obsegati tudi mirna dejanja državljanske nepokorščine ali nenasilna direktna dejanja.
Pod tem pojmom razumemo različna dejanja, kot so shodi, demonstracije, protesti s sedenjem na nekem mestu in druge taktike, katerih namen je doseči spremembo z uporabo motečih dejanj z neposrednimi in nenasilnimi sredstvi, pogosto z zavestnim kršenjem zakona.
V splošnem komentarju pravice do javnega zbiranja leta 2020 je Odbor ZN za človekove pravice v zvezi s tem zapisal: »Kolektivna državljanska nepokorščina ali neposredne kampanjske akcije so lahko zaščitene po 21. členu, a morajo biti nenasilne.«
