Uvod
Za kaj je šlo pri pritožbi na Evropsko sodišče za človekove pravice?
Dve romski družini sta s pomočjo slovenske Amnesty in preko zastopanja odvetnice Nine Zidar Klemenčič v pritožbi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice zatrjevali kršitve prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (3. člen) ter kršitev pravice do zasebnega in družinskega življenja (8. člen) Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), saj v nelegalnih romskih naseljih nista imeli dostopa do osnovnih javnih storitev, kot sta dostop do pitne vode in sanitarij. Samo bistvo pritožbe sloni na pravici do vode in pravici do dostojnega življenja, ki sta vsebinsko zajeti v omenjenih členih EKČP. Bivališča v teh naseljih so bila dolga leta tolerirana, a zaradi ignorance oblasti pritožniki niso uživali istega obsega pravic kot večinsko prebivalstvo zgolj zato, ker je šlo za nelegalna romska naselja. Pritožniki so zato ob tem zatrjevali tudi diskriminacijo po 14. členu konvencije.
Kaj je odločilo ESČP?
Dopolnimo
Kdo so pritožniki?
Pritožniki so člani dveh romskih družin, ene iz Goriče vasi v Ribnici, druge iz Dobruške vasi v Škocjanu. Gre za običajne ljudi, ki pa so se naveličali odrivanja na rob, in se odločili temelje boljše prihodnosti iskati na sodišču, kar smo jim omogočili. Amnesty International Slovenije jim je zagotovila odvetniško pomoč in s tem podprla prizadevanja ljudi, da zahtevajo dostop do pitne vode in človeško dostojanstvo.
Kako je bila vključena Amnesty? Kaj mislite s tem, ko rečete, da ste romskim družinam omogočili iskanje pravice na ESČP?
Amnesty International Slovenije je zagotovila odvetniško pomoč in s tem podprla prizadevanja ljudi, da zahtevajo dostop do pitne vode in človeško dostojanstvo. V sodelovanju z odvetnico Nino Zidar Klemenčič smo omogočili vložitev pritožbe, zbirali dokumente ter dokaze ter nasploh z vsemi vpletenimi koordinirali aktivnosti. Nenazadnje je bila naša tudi strateška izbira obeh romskih naselij in družin.
Zakaj je vsebina pritožbe stvar človekovih pravic?
Slovenija ima od novembra 2016 v ustavo vpisano pravico do vode, hkrati pa že precej let v mednarodnem pravu ni nikakršnega dvoma, da je dostop do pitne vode človekova pravica – popolnoma samostojno in hkrati kot del pravice do dostojnega življenja. Navedeno torej izhaja iz sistema človekovih pravic Združenih narodov, Sveta Evrope ter iz slovenske ustave.
Koliko časa je trajal postopek?
Sodni postopek je stekel z vložitvijo pritožbe na ESČP marca 2014. A pred tem smo v Amnesty International že leta delali za zagotovitev boljšega življenja Romov, ki živijo brez vode in v tudi sicer slabih bivalnih razmerah. Med drugim smo po raziskavi marca 2011 objavili poročilo o slabih bivalnih razmerah Romov na JV države (http://www.amnesty.si/media/uploads/files/vzporedna_zivljenja.pdf ) z vrsto priporočil vladi za ureditev razmer. Za to smo si prizadevali z lobiranjem, zagovorništvom, osveščanjem in aktivizmom, a smo glede veliko vprašanj naleteli na gluha ušesa lokalnih in državnih oblasti. Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo s tega vidika logična naslednja in strateška odločitev, saj se na politični ravni stvari niso zmogle urediti.
Zakaj ste se skupaj z romskimi pritožniki odločili pravico iskati na ESČP?
Na ESČP smo se obrnili, ker nobena lobistična, aktivistična ali medijska aktivnost ni uspela slovenskih oblasti prepričati v nujnost zagotovitve dostopa do pitne vode na terenu. Pravzaprav smo izčrpali vse druge načine vzpodbujanja države k ukrepanju od lobiranja do peticij, zato so nam preostala le še pravna sredstva – sodišče. Slovenija ima od novembra 2016 v ustavo vpisano pravico do vode, hkrati pa že precej let v mednarodnem pravu ni nikakršnega dvoma, da je dostop do pitne vode človekova pravica – popolnoma samostojno in hkrati kot del pravice do dostojnega življenja. Navedeno torej izhaja iz sistema človekovih pravic Združenih narodov, Sveta Evrope ter iz slovenske ustave.
Kdo je bil ključen?
Poleg strokovne pomoči odvetnice Nine Zidar Klemenčič je bila ključna odločenost romskih pritožnikov, da vzamejo svojo usodo v svoje roke. Odločitev za njih ni bila lahka. Vlogo so imeli tudi tisti mediji, ki niso dovolili, da bi tema utonila v pozabo ali bila potisnjena na rob.
Kaj je naslednji korak AIS?
Prizadevali si bomo urediti sestanek med slovensko vlado in odvetniško ekipo, ki zastopa omenjeni romski družini. Na dolgi rok pa bo potrebno tudi ustrezno spremeniti zakonodajo z več področij, da bo naslavljala realnost položaja nelegalnih romskih naselij in tam živečih ljudi.
Kaj je naslednji korak, ki bi ga morale storiti oblasti?
Če mizerna življenja tistih romskih družin, ki živijo brez vode in sanitarij – pa tudi brez elektrike – za vlado niso bila zadosten razlog za ukrepanje, je sedaj skrajni čas, da država uvidi in prepozna svojo odgovornost. Država naj nemudoma ukrepa v smislu takojšnje zagotovitve dostopa do vode in sanitarij. Sami trdimo, da je to možno kot neposredno izvajanje mednarodnega prava brez sprememb zakonodajnega okvira, vsaj kot začasne in nujne ukrepe – navsezadnje so to dokazale številne občine, ki so v zadnjih desetletjih vendarle zagotovile infrastrukturo v nelegalnih ali nekoč nelegalnih romskih naseljih, brez sodišč in hrupa. Če pa država meni, da ukrepi brez eksplicitne zakonodajne podlage niso možni, pa mora seveda nemudoma ukrepati tudi na zakonodajni ravni.
Menimo, da je treba sprejeti realnost in ob tem pozivamo državo, da se na odločitev ne pritoži, saj za to ni nobene potrebe, pritožba pa bo le še dodatno zavlekla urejanje tega vprašanja. Oblasti bi morale čim prej poskrbeti, da odločanje o razrešitvi položaja prevzamejo pristojne osebe s pooblastili, ki doslej niso bile vključene v reševanje tega vprašanja. A zagotovitev vode je šele prvi, nujni korak. Oblasti morajo nujno začeti učinkoviteje urejati še vrsto drugih področij – od razrešitve položaja nelegalnih naselij, bolj učinkovite vključenosti romskih otrok v izobraževanje, zaposlovanja, prezgodnjih ter prisilnih porok…
Kot že omenjeno, državo pozivamo, naj možnosti pritožbe ne uporabi. Izjemno sramotno in nizkotno bi bilo pritožiti se proti odločitvi, da smo vsi, ne glede na pravni status naselja, upravičeni do pitne vode, sanitarij, osnovne infrastrukture. Voda, skupaj z elektriko, je dandanes šele osnovno izhodišče v zasledovanju enakih možnosti in glede na kršitev človekovih pravic, ima država do številnih romskih družin še velik dolg ukrepov za zagotovitev enakih možnosti.
Ali načrtujete še kakšno drugo podobno aktivnost?
Če nam ne bo uspelo drugače doseči spoštovanje človekovih pravic romske manjšine, se bomo, po posvetovanju in dogovoru z njimi, verjetno odločili še za kak sistemski sodni spor na Ustavnem sodišču ali ESČP. K tej odločitvi bodo prispevali tudi odzivi oblasti.
So odprti še kaki drugi sodni postopki?
Da, bili so. Poleg postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, smo v AIS neuspešno iskali dostop do elektrike v pravdi pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Vprašanje rušitve romskih domov (oz. prisilnih izselitev) pa sta Upravno sodišče RS ter Ustavno sodišče RS že zaključili z našo zmago, saj je bila zakonodaja spoznana za neustavno, ker ni vsebovala sodnih varovalk proti nesorazmernim posegom v edini dom nekega posameznika, pa četudi je ta črna gradnja. Omeniti je potrebno tudi kazenski postopek zoper Rome v Dobruški vasi, kjer se jim je očitalo kaznivo dejanje protipravne zasedbe nepremičnin z namenom gradnje – junija 2018 je bil naš pritožnik, ki smo mu omogočili pravno pomoč, po pritožbi na Višje sodišče v Ljubljani oproščen, saj je kaznivo dejanje zaradi let toleriranja davno zastaralo (in bo sedaj potreben drugačen, resen postopek ureditve razmer). Vse te postopke upravljamo oziroma smo upravljali v AIS.
Kako velik problem je dostop do vode?
Žal se celovitega obsega tega problema ne zaveda niti država sama. Marsikatero naselje, ki je uradno legalizirano ali urejeno, je denimo na obrobjih neurejeno, oblasti pa tega ne priznajo – na primer naselje Smrekec v Grosupljem. V Ribnici in Škocjanu je v primerljivem položaju okoli 300 Romov, pa gre tu zgolj za dve občini. Po grobih ocenah je po Sloveniji v takem položaju okoli tisoč do tisoč petsto oseb, ne zgolj Romov.
Ali so oblasti v zadnjih letih sploh kaj naredile?
V preteklih letih so lokalne oblasti preko infrastrukturnih projektov in drugih mehanizmov urejale položaj, a le v legalnih naseljih. Bilo pa je tudi nekaj ukrepov glede legalizacije – denimo v občini Trebnje, sedaj teče tudi v Novem mestu. Nenazadnje smo skupaj s tam živečimi Romi uspeli zagotoviti tudi javno pipo v Škocjanu leta 2011 in kasneje preprečiti prisilno izselitev celotnega naselja (še danes žal ni uradnih potrditev, kaj točno se bo s tam živečimi Romi zgodilo). Septembra 2016 je Vlada v Škocjanu zagotovila sredstva za postavitev cistern za vodo. Na žalost je bila ta ideja izjemno slabo izvršena, saj je pozimi voda v cisternah zmrznila, od začetka 2017 pa novih dobav sploh ni bilo več. Konec leta 2017 sta bila tam postavljena sanitarna kontejnerja za dostop do vode, a ob našem obisku je bil eden od njiju zaklenjen, vse od postavitve. Kljub napredku v legalnih naseljih, tako še vedno velja, da je stanje v nelegalnih naseljih enako ali pa se celo poslabšuje.
Je sodba relevantna še za koga drugega?
Sodba je relevantna za vse, ki dostopa do vode ne morejo dobiti, ne zgolj za Rome, enako kot odločitev Ustavnega sodišča, da ni mogoče kar porušiti edinega doma neki družini, zgolj zato, ker je nelegalna – to odločitev smo dosegli v AIS (odločitev US RS št.: U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017). Po vpisu pravice do vode v ustavo še ni bilo uskladitve zakonodajnega okvira, tako da je mogoče, da se bo vsebina sodbe »prelila« v zakonodajo tudi glede vprašanja odklopa vodovodnega omrežja v primeru neplačila. Zagotovo ima odločitev širši domet od zgolj nelegalnih romskih naselij. Po našem vedenju gre za prvi tak evropski primer, tako da ima sodba dejansko učinek za celotno območje Evrope.
Kakšne so posledice, če nekdo nima dostopa do vode?
Pomanjkanje dostopa do vode negativno vpliva na vrsto človekovih pravic, npr. pravice do izobrazbe, zaposlitve in zdravja. Brez vode ljudje težje skrbijo za svojo higieno in za pranje svojih oblačil, zaradi tega so tako otroci v šolah kot odrasli na delovnih mestih lahko zasmehovani. Voda je osnovno sredstvo za zagotavljanje higiene, higiena pa je potrebna za zagotavljanje zdravja. Voda je nujna tudi za pitje in za kuhanje hrane, pri čemer je zlasti pomembna njena neoporečnost. Če morajo ljudje uporabljati vodo iz potokov ali pa jo hraniti v plastičnih posodah (npr. sredi poletne vročine ali pa v ledenem mrazu), je njena varnost vprašljiva.
Več: http://www.amnesty.si/clovekova-pravica-do-vode-vprasanja-in-odgovori.html