Amnesty International je sporočila, da se afganistanska skupnost bori s tremi leti nerazrešenih frustracij, saj talibanske oblasti popolnoma nekaznovano kršijo človekove pravice in mednarodno pravo.

V obsežni raziskavi, ki vključuje pogovore z več kot 150 ljudmi, vključno z afganistanskimi zagovorniki človekovih pravic, člani akademskega sveta, protestnicami in aktivistkami, mladimi, predstavniki civilne družbe in novinarji, je Amnesty International dokumentirala frustracije afganistanske skupnosti nad odzivom mednarodne skupnosti ter strahove in predloge za prihodnost.

Pogovarjali smo se z ljudmi, ki predstavljajo presek afganistanske družbe po vsem svetu, ki v veliki večini verjamejo, da je mednarodna skupnost izneverila ljudi v Afganistanu. Ne le, da jim ni uspelo zagotoviti, da bi talibani odgovarjali za svoja dejanja, pač pa niso uspeli niti oblikovati strateške usmeritve, da bi preprečili kakršno koli nadaljnjo škodo.

Samira Hamidi, vodja regionalne kampanje za Južno Azijo pri Amnesty International

»Tri leta kasneje je absolutna odsotnost kakršnih koli konkretnih ukrepov za reševanje katastrofe človekovih pravic v Afganistanu vir sramote za ves svet.«

Pogovarjali smo se s posamezniki_cami v sedemnajstih provincah v Afganistanu in s tistimi v izgnanstvu v desetih državah po vsem svetu, vključno z ZDA, Združenim kraljestvom, Nemčijo, Francijo, Belgijo, Španijo, Švico, Italijo, Kanado in Pakistanom.

Pravice žensk in deklet

Več kot dvajset afganistanskih zagovornic človekovih pravic, ki živijo v 21 provincah v Afganistanu, je povedalo Amnesty International, da so izgubile voljo v vseh vidikih svojega življenja. Ženske, s katerimi smo govorili, so bile zaposlene na različnih področjih, vključno s pravom, politiko, novinarstvom, izobraževanjem in športom. Po treh letih pod talibansko vladavino so vse dobile enak občutek, da so »nihče« in da nimajo možnosti za zaposlitev ter gospodarski ali kulturni prispevek.

Razia, zagovornica človekovih pravic iz province Kunduz v Afganistanu, je dejala: »Ženskam, ki so izgubile agencijo, službo in ekonomski status, je bilo rečeno, da si to zaslužijo in da je vrnitev talibanov pozitiven korak za zapiranje tistih, ki so v imenu človekovih pravic in pravic žensk pridigali o prešuštvu.«

Na začetku njihove vladavine so talibani zavrnili obtožbe o spolnem preganjanju s trditvijo, da spoštujejo šeriatsko pravo (islamsko pravo) in afganistansko kulturo. Danes, tri leta kasneje, je resnica drugačna.

»Rekli so nam, da so se talibani spremenili. Rekli so nam, naj ne kvarimo mirovnih prizadevanj. Rekli so nam, da bo svet stal za nami, vendar danes sami živimo v tej bedi,« je dejala Nazifa, učiteljica v provinci Mazar-e-Sharif v Afganistanu.

Pravičnost in odgovornost

Pravni in formalni pravosodni sistem v Afganistanu je propadel po vrnitvi talibanov na oblast in novembra 2022 je talibanski vrhovni voditelj izdal obvezujoč ukaz za polno izvajanje šeriatskega prava v Afganistanu.

»Talibani so sporočili, da na sojenjih ni potrebe po udeležbi odvetnikov. Ne verjamejo v pravosodne sisteme, ampak se močno zanašajo na svojo razlago šeriatskega prava, ki jo vodijo verski učenjaki iz medres (islamskih šol) brez formalne pravne izobrazbe,« je dejal Ahmad Ahmadi, nekdanji odvetnik, ki zdaj živi v izgnanstvu v Evropi.

Različni predstavniki civilne družbe so govorili o vrnitvi telesnega kaznovanja v Afganistanu, vključno z javnim bičanjem, javno usmrtitvijo, sekanjem udov, kamenjanjem in drugimi oblikami slabega ravnanja in mučenja, ki kršijo mednarodno pravo. Še vedno se premalo poroča o odsotnosti poštenih sojenj ali dostopa do pravnih sredstev.

Omejitve civilne družbe

Delovanje civilne družbe v Afganistanu je omejeno. Talibani zagovornike človekovih pravic, vključno z protestnicami, organizacije, novinarje in politične aktiviste dojemajo kot sovražnike. Tisti, ki protestirajo, so podvrženi prisilnim izginotjem, samovoljnim pridržanjem, zaporu, mučenju in drugemu slabemu ravnanju. Mnogi so bili prisiljeni pobegniti iz države v strahu pred povračilnimi ukrepi, za seboj pa so pustili družine in službe. Na stotine jih je obtičalo v Iranu, Pakistanu in Turčiji, kjer se soočajo s pravnimi in finančnimi izzivi in ​​so celo izpostavljeni prisilni deportaciji.

Afganistanska skupnost za človekove pravice je povedala, da se ne soočajo z izključevanjem s strani talibanov, ampak tudi s strani mednarodne skupnosti. »Tisti med nami, ki smo v Afganistanu, nismo povabljeni na pomembne razprave, saj se to zdi preveč tvegano. Tisti med nami, ki smo v izgnanstvu, smo izključeni, ker ne živimo v Afganistanu in zato ne veljamo za legitimne,« je povedala Tabasoom Noori, aktivistka za pravice žensk, ki živi v izgnanstvu v Združenih državah.

Mednarodna podpora

Zagovorniki človekovih pravic, ki so se pogovarjali z Amnesty International, so mnenja, da je resnost krize človekovih pravic v Afganistanu deloma spodkopana zaradi talibanske retorike in propagande, da je Afganistan zdaj varnejši z rastočim gospodarstvom, kjer so državljani deležni spoštovanja in dostojanstva v skladu z Šeriatskim pravom (islamsko pravo) in kulturo.

V resnici so talibani ustvarili okolje strahu in popolnega nadzora. »Ista skupina, ki se je razstreljevala in ubijala civiliste in varnostne sile, tega ne počne več (saj so na oblasti), zato bo seveda Afganistan varen,« je dejala Zarifa, zagovornica človekovih pravic, ki živi v izgnanstvu v ZDA.

»Vsi akterji, ki delajo v Afganistanu, se morajo uskladiti, najti varne in ustvarjalne platforme za razpravo in sodelovati v razpravah, da bi našli učinkovite dolgoročne rešitve. To je mogoče tudi, če imajo možnosti, vire in spretnosti za to. Mednarodna skupnost bi se morala zavezati, da bo podpirala te korake, spoštovala mnenje skupnosti in se vzdržala nenačelnega sodelovanja s talibani, ki bi samo škodovalo skupnim prizadevanjem. Zdaj je čas za usklajeno ukrepanje,« je dejala Samira Hamidi.