V Sloveniji se množi število smrti na mejah oziroma smrti zaradi mej ter število anonimnih grobov neidentificiranih beguncev in begunk. Obenem je po svetu vse več družin, ki ne vedo, kje so njihovi bližnji – so živi ali mrtvi. O teh ljudeh, ki so izgubili življenja v slovenskih rekah, gozdovih, gorah, soteskah in na avtocestah, ni uradnih statistik, mediji o njih redko poročajo, pogosto se za njimi izgubi vsaka sled ali so kot »neznana oseba« pokopani v grobove v različnih krajih Slovenije.
Večinoma so te smrti kategorizirane kot nesreče, a vsi, ki se s to temo ukvarjamo vemo, da to niso zgolj nesreče, temveč neposredna posledica migracijskih politik, predvsem mejnega, vizumskega režima. Zaradi slednjih osebe iz številnih afriških, azijskih in bližnjevzhodnih držav ne morejo dobiti ustreznih dokumentov, zato tudi ne morejo prečkati običajnih mejnih prehodov, ne da bi tvegali vračanje v države, iz katerih so prišli. Vsi prebivalci in prebivalke Slovenije – pogosto ne da bi vedeli – prispevamo sredstva, s katerimi so vzpostavljene materialne in nematerialne ovire, ki ljudi na poti usmerjajo na nevarne poti, kjer izgubljajo življenja.
Člani in članice delovne skupine Prehod, ki združuje raziskovalke in raziskovalce, novinarje in novinarke, umetnike in umetnice, lokalne prebivalke in prebivalce, aktivistke in aktiviste, prostovoljke in prostovoljce, zaposlene v nevladnih, znanstveno-raziskovalnih in lokalnih ustanovah, smo se odločili, da prekinemo tišino in javno spregovorimo o teh prezgodnjih, nepravičnih in prikritih smrtih ljudi, ki so umrli zaradi evropskega migracijskega režima. Obenem pa smo si želeli migrantske smrti dostojno obeležiti in zagotoviti, da ne bodo utonile v pozabo. Zato smo 23. oktobra 2025 na pokopališču v Vojni vasi v Črnomlju odkrili spomenik v spomin vsem tistim, ki so izgubili življenje zaradi mej. Akademski kipar Tomaž Furlan je pri ustvarjanju spomenika, za katerega je uporabil svoja sredstva in se odpovedal honorarju, sledil maksimi: »Kar drži most skupaj, je pomembnejše od mosta samega.«
Pri postavitvi spomenika je imela pomembno vlogo lokalna skupnost, saj je pobudo za spomenik dala prebivalka Vukovcev, Nada Šimunič, ki je bila priča utopitvi v reki Kolpi, obenem pa je bil spomenik postavljen s podporo župana Občine Črnomelj, Andreja Kavška, ter direktorja Komunalne službe, Sama Kavčiča. Na slovesnosti ob odkritju spomenika je, poleg pobudnice postavitve spomenika, župana Črnomlja, avtorja spomenika, avtorice tega teksta ter predstavnika nevladne organizacije SOS Balkan Route, govoril tudi Desmond Nana begunec iz Kameruna, ki je sam izkusil smrtonosnost balkanske migracijske poti. Govore sta z glasbo in recitacijami dopolnjevali Daša Culiberg Jontes in Klaudija Jaketič.
Spomenik v Črnomlju je poseben zaradi svoje oblike, ki spominja na tunel, obenem pa je sestavljen iz rečnih kamnov, s katerimi označuje številne utopitve v slovenskih rekah. S tem se črnomaljski spomenik uvršča v »temno« dediščino Slovenije ter predstavlja kontinuiteto s podobnimi spomeniki na kopenskih ali morskih mejah Evrope, ki želijo trajno obeležiti smrti ljudi, obsoditi represivni mejni režim ter zahtevati spremembo migracijskih politik, zaradi katerih migranti in migrantke ne bi bili več prisiljeni izbirati nevarnih poti, na katerih umirajo.
Uršula Lipovec Čebron