Ob obletnici začetka ruske invazije Lera Burlakova, koordinatorica za medije in kampanje pri Amnesty International Ukrajine, opisuje življenje, delo in kako je vzgajati otroka med vojno – ter prizadevanja za človekove pravice, ki ne morejo biti predana nekam na varneje.
Ruska vojaška intervencija v Ukrajini se je začela dolgo pred rusko invazijo februarja 2022. Tedaj, leta 2014 sem pustila novinarsko delo, ki sem ga imela rada, in se pridružila ukrajinski vojski.
To sem naredila iz občutka krivde. Med protesti na Euromaydanu so bili ljudje ustreljeni na ulicah Kijeva. Nekateri niso imeli niti 18 let. Tam so stali za svobodo. Svoje življenje sem zgradila na zatrjevanju, da si tudi jaz prizadevam za svobodo, in nenadoma so bile besede premalo. Najstniki so umrli, jaz sem preživela. To, da sem se pridružila vojski, je bil edini način, da sem lahko živela z občutkom krivde; edini način, da sem se lahko pogledala v ogledalo.
Poslali so me na fronto, kjer sem bila tri leta in od koder sem se vrnila poškodovana. Vojno sem z vzhoda prinesla domov. Ko sem opisovala, da vidim, kako bombe padajo na središče Kijeva, mi je psihoterapevt dejal, da gre lahko za anksioznost ali za post-travmatski stres. Meni se je zdelo, da ni ne eno ne drugo. Šlo je za obet.
A vendar se je življenje nadaljevalo v tedaj mirnih ukrajinskih mestih. Tudi moje. Rodila sem sina.
Čutili smo bližanje invazije
Na začetku leta 2022 so mnogi Ukrajinci in Ukrajinke čutili bližanje invazije. A niso hoteli verjeti.
Par tednov pred njenim začetkom sem bila delovno v Frankfurtu in zvečer naj bi letela domov v Kijev. Lufthansa je odpovedala let. Ni več dovolila, da bi njeni zaposleni ostali čez noč v Ukrajini.
Moj otrok je bil v Kijevu.
Vedela sem, kako izgleda vojna: brez povezav, ruševine, ogenj. Vse to sem že videla. Vojna mi je vzela zaročenca. Spomnim se, kako sem držala njegovo hladno dlan in nato nosila njegovo s krvjo zamazano jakno na frontni liniji in v njej spala.
Smrt ni bila abstrakcija. Nosila je imena.
Strah me je bilo, da bo čez noč letališče v Kijevu postalo kot letališče v Donetsku — en dan leti so, drugi dan jih ni več. En dan je še vse polno življenja, drugi dan se vse ustavi pod ruševinami.
Moj jutranji let je vzletel po urniku. Priletela sem domov, hitro spakirala, dala otroka v avto in še isti dan sva odšla iz Ukrajine, tedne pred začetkom invazije.
Tako sem bila 24. februarja v tujini. Starši so me poklicali zjutraj, da se poslovijo. K sreči so preživeli.
Nisem se bala bombardiranja. Ruse sem poznala od blizu. Videla sem, kako ravnajo s civilisti in vojnimi ujetniki. Vedela sem, kaj pomeni okupacija. Buča ni bila šok. In tako sem se še isto leto vrnila.
Preživetje pomeni delanje kompromisov
Vrnila sem se z otrokom, ki je imel štiri leta. Prvič, ko je zaslišal sireno zaradi bombnega napada, je jokal. Povedala sem mu: sirena ni tu, da te prestraši. Imamo jo, da te opozori, da si dodatno previden. Ta pristop je ostal z nama. Kot vsi ostali, sva se naučila prilagoditi se na stvari, na katere se nihče ne bi smel navaditi.
V prvih mesecih in še danes pomeni preživetje delanje kompromisov. V naši stavbi ni bombnega zaklonišča. Najbližje je postaja metroja. Če tečeš v zaklonišče petkrat na dan in pogostokrat ponoči, skupaj z otrokom in s psi, nehaš delati vse ostalo. Otroci se nehajo učiti. Odrasli nehajo delati. Včasih je bolj nevarno teči — balistični izstrelki so hitrejši od tega, koliko časa potrebuješ, da prideš na varno. Zato preračunaš. Odločiš se, kdaj boš sireno ignoriral. Odločiš se, kdaj boš ostal, kjer si.
Štiri leta kasneje je življenje v Ukrajini preživetje, podloženo s trmasto normalnostjo. Letošnja zima je najtežja. Od sredine januarja v naši stavbi ni ogrevanja. Temperature so padle zelo nizko. Vsi smo se stisnili v eno sobo. Spomnila sem se, kako je bilo v Donbasu — uničene stavbe, okna prekrita z odejami, spanje v puhovkah — in uporabila vse izkušnje, ki jih imam. Ko skrbiš zgolj za golo preživetje, se življenje zoži. Horizont možnosti je odvisen od letnega časa. Živimo do pomladi.
Treh milijonov ljudi se ne da evakuirati iz Kijeva
Ljudje sprašujejo, zakaj ne odidemo. Treh milijonov ljudi ni mogoče evakuirati iz Kijeva. In še pomembneje: Rusija želi paniko; Rusija hoče, da odidemo. In prav zato — ne odidemo.
Moj partner je v vojski. Vidiva se komaj kdaj — v zadnjem letu morda vsega dva tedna. V tej vojni sem že izgubila človeka, ki sem ga ljubila. Zato se strah včasih stisne v nekaj, skozi kar je težko dihati. Najbolj boli čas, ki nam je ukraden. To življenje je edino, ki ga imamo. Merimo ga v kratkih obiskih in negotovih vrnitvah.
Moj sin je vesel, radoveden fant. Rad ima vafle, Lego kocke in Vojno zvezd. Verjame, da na koncu dobro premaga zlo. Poskušava živeti v luči tega, tudi ko sva utrujena.
Zračni napadi so večino ponoči. Spiva na jogiju na hodniku — kjer ni oken. Nič te ne more rešiti, če pade bomba direktno tja, kjer si, a stene te zaščitijo pred razbitim steklom. Tipičen dan se začne tako, da preveriva opozorila pred napadi. Če se obeta napad, se pouk začne uro potem, ko je napada konec. Šole delujejo zgolj, če imajo zaklonišče. Če je treba, nadaljujejo otroci s poukom pod zemljo.
Brez gretja, pogosto brez elektrike, včasih brez vode
Večinoma delam od doma ali na terenu. Z ekipo delamo tako s tujimi kot z ukrajinskimi mediji, organiziramo razstave za krepitev obveščenosti, da povemo zgodbe. Zbiramo množice pričevanj in stotine osebnih zgodb. Gretja ni, pogosto ni elektrike, včasih ni vode. A hkrati so kavarne odprte zaradi zaloge bencina in brnečih generatorjev. Prenosni računalnik lahko napolniš kjerkoli. Pekarna čez cesto se odpre vsako jutro s toplimi cimetovimi gnezdi.
Ljudje ves čas pomagajo drug drugemu. Solidarnost ni slogan. Je infrastruktura.
Lera Burlakova
Delati v takih razmerah je težko. A prav zato moramo biti tu. Prizadevanj za človekove pravice ne moremo prenesti v varnejše države. Pomembno je, da živimo v enakih pogojih kot ljudje, katerih pričanja beležimo. Pogovori z ljudmi, ki so izgubili vse, se zdijo čudno domače — naše izkušnje se prekrivajo. Razumemo drug drugega brez dolgih razlag. Objamemo se.
Celo starši, ki so izgubili otroke zaradi ruskih bombardiranj, govorijo javno. Naštevajo, katero sadje je imel njihov otrok najraje, katero besedo — ne zato, ker bi bilo to lahko, ampak ker želijo preprečiti naslednjo smrt.
Naši upi so preprosti
Delam tudi z družinami vojnih ujetnikov. Ženska, obolela za rakom in obsojena na smrt, je več kot tri leta čakala moža, ki je bil zaprt brez možnosti komuniciranja. Ko je bil končno izpuščen v eni od skupin izmenjanih ujetnikov, je objavila njuno fotografijo, ko se poljubljata. Zraven je pripisala: “Zmagali smo.”
Tako razumem zmago: da ostanemo, kdor smo, tudi v najtežjih okoliščinah. Da nikomur ne dovolimo, da spremeni to, kdo smo, kaj imamo radi, ali kje živimo.
Ne delamo načrtov daleč v prihodnost. Naši upi so preprosti — preživeti zimo; skrbeti, da ljudje, ki jih imamo radi, preživijo; doseči pravičnost, tudi če bo trajalo.
Amnesty International nam je prehod v svet; način, kako lahko spregovorimo o tem, kar preživljamo, tudi ko se globalna pozornost usmeri drugam. Nismo zgolj zgodba, ki gre mimo. Ljudje smo. S pravicami.
Lera Burlakova
Amnesty nam ponuja platformo, podporo, svoj ugled in težo ter zaupanje, ki ga nosi njeno ime. Omogoča nam, da naša pričevanja sežejo onkraj naših meja, da pridejo do odločevalcev, novinark in običajnih ljudi, ki morda drugače ne bi nikoli izvedeli zanje.
Amnesty nam daje upanje, da se bomo slej ko prej trpljenju nedolžnih ljudi, ki so bili ubiti tekom te vojne, poklonili s pravičnostjo. Temu si vsi želimo biti priče.
Ozadje
Ob 4. obletnici ruske vojne na Ukrajino je Erika Guevara-Rosas, višja direktorica Amnesty International za raziskave, zagovorništvo in kampanje, dejala:
»Ljudje v Ukrajini so preživeli še eno leto agresije, najhujše glede humanitarnih posledic in po letu 2022 najbolj smrtonosno. Ruski predsednik Putin in njegovi visoki uslužbenci, obtoženi pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, ostajajo na begu pred mednarodno roko pravice.
Mednarodna odločenost nasprotovati ruskim hudodelstvom je pod vse hujšimi pritiski, še posebej od začetka predsednikovanja Donalda Trumpa. Zaveze pravičnosti in človekovim pravicam se šibijo ob krepitvi moči najmočnejših, da ne spoštujejo mednarodnega prava in spodkopavajo mednarodni pravni red. Krivice morajo biti popravljene, ne normalizirane. Za končanje nekaznovanosti si je treba prizadevati, ne da se jo vključuje v mirovne predloge. Svet ne sme pozabiti, da sta okupacija in nezakonita ruska aneksacija Krima pred 12 leti ljudem v Ukrajini prinesla uničenje in izjemno trpljenje.
Gre za pomemben trenutek v zgodovini. Odločenost mednarodne skupnosti se ne sme zamajati. Bistveno je, da se za ljudi v Ukrajini doseže resnica, pravičnost in poprava uničujočih posledic vojne zadnjih 12 let – ki se danes le nadaljujejo.«