29. januarja 2024 je pet-letno Hind Rajab brutalno umorila izraelska vojska, skupaj z njenimi štirimi bratranci in sestričnami, stricem in teto, ko so poskušali pobegniti iz predela mesta Gaza. Dva reševalca palestinskega Rdečega polmeseca, ki sta se napotila, da bi rešila Hind, je prav tako ubila izraelska vojska.
Hindina mama, Wesam Hamada se je s hčerko pogovarjala po telefonu, medtem ko so bili v bližini izraelski vojaki, Hind pa se je skrivala v avtomobilu in prosila, naj jo rešijo. Posnetek klica Hind reševalni službi prostovoljcev pri palestinskem Rdečem polmesecu je bil uporabljen kot podlaga za letošnjega nominiranca za oskarja, Glas Hind Rajab.
Na mednarodni konferenci, ki jo je organizirala Palestinska evropska zveza v Kopenhagnu na Danskem, je Wesam Hamada z Amnesty International spregovorila o zadnjih besedah njene hčerke, zakaj ji je pomembno ohranjati živ spomin na Hind ter česa si želi za otroke Gaze.
Kaj so bile zadnje Hindine besede vam? Ali krivite svet za njeno grozljivo smrt?
Strah me je … pridite po mene.
Izrekla je tudi stavek, ki mi je raztrgal srce: ‘Mami, lažejo. Ostani z mano!’ Tisti trenutek sem se zavedla izdaje. Rešilec je bil na poti k njej. Niso prišli do nje. Zbombardirali so jih. To pomeni le eno: niso jim dovolili, da bi rešili življenje.
Ne krivim ljudi sveta, krivim pa tišino. Tišino, ki omogoči zločin in zaradi katere se lahko ponovi.
Zgodba Hind je nepredstavljivo pretresljiva in uničujoča. Od kje črpate moč, da vztrajajte?
Moč črpam od Hind. Ko je bila ure dolgo ujeta v avtu, je bila tako močna. Pogovarjala se je z nami po telefonu, čeprav je bila poškodovana, premražena in lačna. Z nami je govorila, da je ostala živa. Poskušala me je pomiriti, čeprav je vedela, da jo obkrožajo izraelski vojaki, streljalo se je, bila je v veliki nevarnosti. Mnogo močnejša je od mene.
Kaj si želite, da bi svet vedel o vaši hčerki, Hind?
Hind je bila zelo močna in pametno dekle. Želela si je postati zdravnica, da bi lahko pozdravila otroke. Ne le v Gazi, ampak po vsem svetu. Če bi bila Hind živa in bi videla vse grozote, ki se dogajajo otrokom Gaze, tega ne bi mogla prenesti.
Čeprav je bilo razglašeno premirje lani pozno jeseni, se trpljenje ljudi v Gazi nadaljuje. Kaj Palestinke in Palestinci trenutno doživljajo?
Prvi dokaz, da se genocid nadaljuje vsak dan, so številne osebe, ki so ubite. Družina in prijatelji mi pripovedujejo, da ne morejo dobiti stvari, ki jih potrebujejo. Vode ni, ni elektrike, hrane ali zdravil. Zdravstveni sistem se je sesul in otroci nimajo dostopa do izobraževanja.
Genocid se ni ustavil in normalno življenje se ni vrnilo v Gazo.
Vsaka ženska, vsak otrok, vsaka oseba v Gazi so še vedno tarča.
Zakaj vam je pomembno sodelovati na javnih dogodkih in govoriti o Hind ter o vsem, kar je morala doživeti?
Kot mama Hind in Iyada imam veliko odgovornost. Želim si ohraniti glas Hind živ, saj ne gre zgolj za njen glas, ampak za glas vseh otrok Gaze.
Otrokom Gaze daje upanje, ko vidijo, da obstajajo ljudje, ki jim stojijo ob strani. Ne zgolj s slogani podpore, ampak z resničnimi spremembami. Ko jih v Gazi doseže nujna humanitarna pomoč in ko se bodo bolnice in šole spet odprle.
Zgodbo vaše hčerke pripoveduje film, nominiran za oskarja, Glas Hind Rajab. Kaj vam pomeni, da se Hind spominjamo tudi na tak način?
Film ne govori zgolj zgodbo Hind, ampak zgodbe na tisoče otrok Gaze. Več kot 20 000 otrok v Gazi je bilo ubitih. Film dokumentira zločin. In ta dokument bo ostal tudi za prihodnje generacije, ki prihajajo.
Kje ste videli moč in vztrajnost otrok Gaze?
Skupaj s 75 drugimi družinskimi člani smo se skrivali v kleti. Izraelska vojska je bila zelo blizu. Otroci so bili zelo lačni. Devet ur niso jedli. Da bi otroci ostali tiho in jih ne bi našli vojaki, sem jim obljubila, da jim bom skuhala zares dobro kosilo, če preživimo. Ponoči se je izraelska vojska umaknila. A nisem mogla izpolniti obljube, ker nismo imeli več hrane. Otrokom sem se večkrat opravičila. Preprosto so mi odvrnili, da je v redu in da bodo v redu.
Česa si želite za otroke Gaze?
Ne želim si in ne prosim za nekaj nemogočega. Prosim za nekaj zelo preprostega: naj bo življenje palestinskega otroka zaščiteno tako, kot če bi šlo za življenje vašega otroka.
Če pravo ne more rešiti otroka, potem bi to pravo moralo nositi odgovornost. In če svet ukrepa zgolj takrat, ko žrtev izgleda, kot izgledajo njihovi otroci, potem mora svet razviti nov občutek vesti.
Hind ni več tu, a njena zgodba nalaga odgovornost. Odgovornosti pa se ne izpolni z besedami, ampak z dejanji.
Prosim vas, da si predstavljate, samo za nekaj sekund, kako velika je bolečina mater Gaze, ko izgubijo svoje otroke. Predstavljajte si grenkobo bolečine, ko ne moreš rešiti svojega otroka, niti priti do njega, ko ne veš, kakšni so bili njegovi zadnji trenutki. Ta bolečina živi v mamah vsak dan. Ob vsakem dihu.