Nikola Ristić je srbski aktivist in eden izmed ustanoviteljev skupine SviĆe, ki je danes središče študentskih protestov v Srbiji. Pravi, da mu je bil aktivizem položen v zibko in da je v svojem aktivističnem življenju doživel že čisto vse, le ustrelili ga še niso.
Kako si postal aktivist, kakšna je tvoja zgodba?
Rojen sem leta 1996 v Beogradu. Že samo dejstvo, da sem rojen v Srbiji, je razlog, da si želiš iz nje oditi ali pa ostaneš tu in se boriš.
Moja generacija se je rodila ob koncu razpada Jugoslavije. Naši prvi spomini so v resnici politični. Moj prvi spomin je NATO bombardiranje leta 1999, torej NATO agresija na Srbijo. Kmalu zatem je sledila peto-oktobrska revolucija, nato pa še umor premiera. Dogajale so se tudi stvari v mojem osebnem okolju – na primer umor moje tete v partnerskem, oziroma družinskem nasilju, ko sem imel šest let. Že v predšolskem obdobju si izpostavljen vsemu, kar v tem svetu ne štima. To so razlogi za moj vstop v aktivizem.
Zanimivo je, da sem bil že v svoji družini in okolici obkrožen z ljudmi, ki politično razmišljajo in so demokratično usmerjeni – moji starši so bili demokratično naravnani že pred demokratično tranzicijo v Srbiji. Pred nekaj dnevi sem našel svojo spominsko knjigo iz četrtega razreda osnovne šole, in kot odgovor na vprašanje: »Katera je tvoja najljubša družabna igra?«, sva jaz in moja sestra napisala: »predsedniške volitve«. Obstajala je namreč družabna igra s tem naslovom, podobna »Človek, ne jezi se«.
Če o aktivizmu govorimo tudi kot obliki pomoči sosedom, starejšim, se je to začelo konec srednje šole. Ko sem bil star 18 ali 19, sem vstopil v civilno družbo. Od takrat sem stalno na ulici. Pred dvema letoma smo s prijatelji ustanovili skupino SviĆe, kjer pa smo postali tudi pobudniki in ne le udeleženci.
Rio Tinto, ena največjih rudarskih korporacij na svetu, želi v dolini reke Jadar blizu mesta Loznica v zahodni Srbiji odpreti ogromen rudnik litija. Kaj se trenutno v Srbiji dogaja s tem projektom? Evropska unija je pred kratkim projekt podprla in navedla, da gre za enega od njenih projektov zunaj območja EU.
Protesti proti Rio Tinta so eden od razlogov, zakaj v Srbiji danes sploh potekajo protesti – to je že vrsto let stalna tema. Motivacija za trenutne proteste sicer ni izključno rudarjenje litija, a se pogosto omenja. Še posebej nedavno, na protestu v Loznici, ki je bil sicer namenjen podpori študentom, a je bila glavna tema – glede na to, da gre za mesto, ki bi bilo najbolj prizadeto z izkopavanjem rude – prav Rio Tinto. Ta tema živi naprej.
Mislim, da se EU ne zaveda, da v Srbiji ne obstaja niti najmanjša možnost, da bi se ta projekt uresničil. Vzdušje na zahodu Srbije je takšno, da bi ljudje prej dali življenje, kot pa dovolili odprtje rudnika.
Če se ozreva na 1. november, ko se je v Novem Sadu zgodila tragična nesreča, v kateri je umrlo 16 ljudi – zakaj meniš, da je bil to trenutek, ko se je pri ljudeh nekaj spremenilo?
Imam svojo teorijo, ki je že mesece nisem mogel ovreči – ker se zdi, da drži. Mislim, da sta obstajala dva ključna razloga, da je ta dogodek postal prelomnica.
Prvi razlog je v tem, da so v tej tragediji umrli ljudje, ki niso imeli nič skupnega – razen tega, da so uporabljali železniški promet. Umrl je človek iz Makedonije, ljudje iz Novega Sada, iz okolice, stari, mladi, celo otroci. Bilo je dovolj raznoliko, da se je vsakdo lahko prepoznal v teh žrtvah. Nekaj, kar vsi uporabljamo in čemur zaupamo – železniška postaja – se je dobesedno zrušilo nad njimi. Poleg tega se je takrat pojavila informacija o nedavni prenovi postaje in o ogromnih vsotah porabljenega denarja.
Ko se dogajajo afere v Boru, ljudje rečejo – pa saj je to tam daleč na vzhodu. Ko je v igri Rio Tinto, najprej pravijo – to je nekje v Nedeljicah (op.a. Gornja Nedeljica je vas na zahodu Srbije, kjer je korporacija Rio Tinto najavila odprtje rudnika litija), v neki vasi. Ko je padel vojaški helikopter z dojenčkom, so rekli – no, to je vojska, to se mene ne tiče. Vedno je bil nek izgovor, zakaj se to »meni ne more zgoditi«. Tokrat tega ni bilo. Tokrat je vsak, tudi tisti, ki ne razume ničesar o politiki, lahko razumel: to bi se lahko zgodilo meni. In to je bil, po mojem, prvi glavni prelomni trenutek.
Poleg tega pa je bilo v ozadju še ogromno predhodnih afer, ki so v ljudeh nabirale jezo. In pomembno – primer z OŠ Ribnikar in tragedija, ki se je zgodila tam, je ljudi navadila na masovne proteste. To je bil pogoj, da so se ljudje hitreje aktivirali.
Drugi razlog pa je, da je Srbska napredna stranka (SNS) naredila katastrofalno napako, ko so poslali ljudi, da fizično napadejo študente Fakultete dramskih umetnosti med njihovim miroljubnim 15-minutnim protestom tišine. Verjamem, da če SNS tega ne bi storila in bi se ti tihi protesti zgolj nadaljevali vsak petek, bi se čez dva meseca vse skupaj razvodenelo. Ljudje bi padli nazaj v otopelost in razočaranje. Ampak s tem napadom so študenti rekli – čakaj malo, zdaj pa tepejo naše kolege.
In še nekaj: SNS je deset let vlagal ogromno energije in sredstev v to, da bi mlade ljudi odvrnil od politike. Politiko so predstavljali kot nekaj umazanega, nedostojnega, nekaj, kar ni za njih. Jaz sem že pred volitvami 2023 govoril, da Vučić ni odprl TikToka zato, da bi bil mladim všeč – ampak zato, da bi jim zagnusil politiko. Rekel je: »Glejte, jaz sem obraz srbske politike. Če vam jaz nisem všeč, potem vam ni všeč politika.« In tako jih je hotel odvrniti.
A s tem so počili balon, ki so ga sami napihovali – balon apatičnosti mladih. Mladim ni več vseeno, nočejo več živeti v zatohli družbi brez perspektive. Zato so študenti na začetku sicer govorili: »Naši protesti niso politični,« ampak že čez šest mesecev so sestavili svojo kandidatno listo. In to je čudovito – da smo ta premik naredili skupaj.
Zame sta bila torej dva ključna prelomna trenutka: smrt nedolžnih ljudi in napad na študente. To je sprožilo katarzo, ki je spremenila vse.
Nikola Ristić
Kaj misliš, da je navdihnilo ljudi, da so v vedno večjem številu prihajali na proteste?
Mislim, da so imeli ključno vlogo študenti. V naši družbi obstaja že od leta 1996 – mogoče celo od 1991 – močno ukoreninjena ideja, da so prav študenti tisti, ki sprožijo spremembe. Če gledamo realno, okoli 70 odstotkov družbe nasprotuje režimu, a na volitve pride le 50–55 odstotkov ljudi, od tega oblast pobere polovico. To pomeni, da imajo v resnici podporo okoli 25–30 odstotkov prebivalstva – pa naj bo to zaradi izsiljevanja, interesov ali prepričanj. A ne glede na to, ali preostalih 70 odstotkov hodi na volitve ali proteste, vsi – mladi in stari – ob neki točki rečejo: »Če so na ulicah študenti, potem je nekaj resno narobe.«
Naj podam osebni primer: moja babica ima 80 let in gleda samo RTS in Pink. Torej vse informacije dobiva zgolj iz režimskih medijev. In celo ona, ki ne zapusti dvorišča, mi reče: »Če so študenti na ulicah, potem gotovo nekaj ni v redu.« To dovolj pove o tem, kako močno sporočilo je, ko se študenti uprejo – kljub temu, da jih na Pinku demonizirajo, na RTS-u pa jih kvečjemu prikažejo nevtralno.
Drug zelo pomemben dejavnik, ki ga pogosto pozabimo, so pedagoški delavci. Takoj po tem, ko so študenti začeli z blokadami, se je začela tudi stavka v izobraževanju. In to je bilo iz vidika obveščenosti izjemno pomembno. Če imaš 200.000 študentov in 100.000 zaposlenih v šolstvu, in ti učitelji zmanjšajo število ur, skrajšajo pouk ali ga celo ustavijo, to neposredno vpliva na okoli 600.000 otrok po vsej državi. Ti otroci pridejo domov in povedo staršem: »Danes ni bilo pouka, učitelji stavkajo.« S tem dobiš vsaj 300.000 družin, ki so takoj obveščene – brez družbenih omrežij, brez medijev – neposredno in osebno. To je bistveno močnejše od kampanj, o katerih moraš sam brati na Instagramu.
Torej ta kombinacija – stavka učiteljev in blokade, ki so jih sprožili študenti – je bila ključni trenutek, ki je prebudil družbo. Tisto, kar je ljudi zadržalo na ulicah, pa so bili napadi na študente. Na srečo nihče ni umrl, a bilo je blizu. Dekle, ki so ji zlomili čeljust, in ostali, ki so jih zbili z avtomobili … če bi kdo od njih umrl, res ne vem, v kaj bi se vse skupaj spremenilo.
Mislim, da se je režim povsem izgubil. Ne verjamem, da je Vučić komu rekel: »Pojdi in jih zbij z avtom,« ampak ko predsednik reče: »Lahko greste skozi množico, oni se vam morajo umakniti,« potem lahko nekdo, ki ni pri zdravi pameti, to razume kot dovoljenje. In to je ta nevarna, neodgovorna retorika, ki nas je skoraj pripeljala do tragedije.
Na protestih si prvič prišel tudi v stik s policijo.
Tako je, prvič me je BIA (op. a. Varnostno obveščevalna agencija) povabila na pogovor 19. decembra 2023, po prvem protestu proti kraji glasov na voliščih, ko smo se jaz in še nekaj mladih prvič izpostavili kot glas upora.
Nato je junija lani posebna policijska enota v polni opremi vdrla v stanovanje mojih staršev zaradi moje objave na družbenem omrežju Twitter, ki so jo razumeli kot poziv k rušenju ustavnega reda. Postopek proti meni nikoli ni bil sprožen – šlo je izključno za zastraševanje moje družine.
Sledila je aretacija 11. avgusta lani na protestu proti Rio Tintu, na glavni železniški postaji v Beogradu. Takrat sem tri dni preživel v priporu. Bili smo obsojeni na 30 dni zapora, a je bila obtožba zavrnjena in so nas po treh dneh izpustili.
Nato mi je BIA 3. novembra 2024 na telefon namestila vohunsko programsko opremo. To se je zgodilo, ko sem pozval na proteste zaradi zrušenega nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu. Kmalu zatem, 22. novembra, so me na protestih v Novem Sadu spet aretirali pripadniki BIA. Po tem dogodku nisem bil več aretiran.
Lahko poveš več o situaciji z vohunsko programsko opremo na tvojem telefonu?
Bil sem prepričan, da gre za spyware. Deset let sem že prisoten na ulicah in imam stik z različnimi varnostnimi in civilnimi organizacijami. Tisto izkušnjo z BIA – tisto zastraševanje, grožnjo z orožjem – doživljam kot najbolj neprijetno srečanje s službami za varnost. Nobeno drugo srečanje, niti prej niti kasneje, ni bilo niti približno tako neprijetno. Vse drugo je bilo bolj izguba časa in izpolnjevanje nekih nesmiselnih obrazcev, medtem ko je takrat šlo za grožnje, fizične grožnje – in zato sem postal pozoren. Pomislil sem: zakaj bi tokrat bilo drugače kot prej? Zakaj so zdaj toliko bolj nasilni? To pomeni, da skušajo mojo pozornost odvrniti od nečesa drugega. In res – v nekem trenutku so prinesli moj telefon in zahtevali, da ga odklenem, da bi domnevno odstranil objavo na družbenem omrežju, oziroma da pokličem svojo takratno partnerko, da to stori ona. Jasno mi je bilo, da želijo geslo mojega telefona. Takrat sem prvič posumil, da gre za spyware.
Dogajajo se tudi primeri, ko aktivisti pridejo na policijo, da bi prijavili neko zadevo, pa jih tam zadržijo pod pretvezo, da morajo pregledati telefon zaradi protokola, in jim nato namestijo spyware. Ljudje pridejo po pomoč – in jih na koncu zlorabijo.
Zelo pogosto so me spraševali: »Ali te je strah? Je to spremenilo tvoj način življenja?« Če bi seštel vse, kar sem doživel v zadnjem letu – grožnje z orožjem s strani BIA, vdor oboroženih sil v moj dom, razbit avto, fizično in digitalno zasledovanje, razkrivanje moje lokacije preko nadzornih kamer na letališču, objave v tabloidih, več aretacij, zapor, grožnje … Edina stvar, ki je proti meni še niso naredili, je, da me niso ustrelili.
Nikola Ristić
Kako bi komentiral proteste v znak podpore srbskih študentov, ki so potekali širom sveta?
To je zelo pomembno vprašanje – meni osebno še posebej, ker je celoten val podpore iz diaspore prišel prav prek naše skupine v tujini. Nina, naša koordinatorka za diasporo, ki je iz Ljubljane in ekipa okoli nje, ki delujejo kot SviĆe diaspora, so sprožili prvih štirideset protestov v mestih po svetu. Mi smo to prepoznali kot zelo pomembno, saj smo že prej imeli veliko bazo ljudi iz tujine, ki nas podpira.
Prvi protest v tujini se je zgodil prav v Ljubljani, nato pa se je začelo širiti – najprej Reka, potem naprej Dunaj, München, nato tudi na drugo stran oceana in tako dalje.
Študenti so iz teh mest dobili zelo jasen signal: »Mi smo šli od tam, ker je bilo nevzdržno, in ravno zato nas navdušuje, kar vi zdaj počnete. Če s tem nadaljujete, obstaja možnost, da se celo vrnemo.«
In to je bil res ogromen zagon – velik veter v hrbet. Ko veš, da tvoje delovanje prepoznajo tisti, ki so zapustili družbo prav zaradi njene zavoženosti, to ogromno pomeni.
Kaj bi sporočil ljudem, ki bodo brali ta intervju?
Tisto, kar je zdaj za nas najbolj pomembno, je, da ljudje, ki živijo zunaj Srbije, v drugih državah, naredijo dve ključni stvari. Prva stvar je pritisk na institucije EU in na institucije vaših matičnih držav, da prekinejo prijateljske odnose z režimom v Srbiji. Kajti režim v Srbiji je trenutno verjetno najbolj avtoritaren režim v Evropi in temelji na vsem tistem, kar je v popolnem nasprotju z evropskimi vrednotami in perspektivo. Zelo je pomembno, da ljudje razumejo: če se želi izvajati pritisk na Vučićev režim, je edina realna možnost ta, da ta pritisk pride iz evropskih institucij.
Pogovarjala se je Taja Premk.