Mahmoud Muna pravi, da je izziv pred Palestinkami in Palestinci, kako oblikovati svoj narodnoosvobodilni boj brez nacionalizma. »Nočem zgolj zamenjati sionizma judovske nadvlade za nadvlado palestinskega nacionalizma. To me ne zanima,« pravi knjigarnar in avtor, ki je letos tudi prvič izkusil realnost izraelskega zapora.
Ker je Izrael uspel razdrobiti palestinsko prebivalstvo, dogodkov in festivala nimajo zgolj na enem kraju, ampak z njimi potujejo – iz Jeruzalema v Hajfo, okupirani Hebron in v Ramalo. Naloga kulture je povezovanje – in ljudje vedno najdejo pot, je prepričan Mahmoud Muna, ki je bil v Sloveniji v okviru Svobodne Palestine, niza dogodkov, ki so obeležili obletnico nakbe.
Devetega februarja so v vašo knjigarno, Educational Bookshop, vdrle izraelske sile ter vas skupaj z nečakom Ahmadom Muno aretirali in zadržali v priporu. Kako je na vas vplivala ta izkušnja, skozi katero ste morali iti februarja in nato spet 11. marca, ko je izraelska policija ponovno vdrla v vašo knjigarno?
Na to ne moreš biti pripravljen. Živel sem v svojem mehurčku: v knjigarni, z ljudmi, ki imajo radi knjige in romane, ki radi berejo. Nikoli si nisem predstavljal, da bi me lahko tako delo pripeljalo v zapor. Zdelo se mi je možno, da bi prišli uradniki, ki bi preverjali, se pritoževali … a da bodo prišli in me aretirali, da bodo poskusili kriminalizirati moje delo – tega si nisem znal zamisliti.
Mahmoud Muna
Živim v intelektualnih krogih razprav in avtorjev, živim in čutim, vidim in se pogovarjam o zatiranju in okupaciji, ki sta vsepovsod. A verjel sem, da se me to ne bo dotaknilo. Če bom deloval na obrobju in če ne bom v središču upora, bom varen. Ideja je bila: če ne rineš v težave, težave ne pridejo do tebe.
Zato sem bil šokiran. In ti dogodki nosijo posledice. Fizično se za nekaj dni umakneš domov, poskusiš se spočiti, okrevati. A na ramah čutiš in nad tvojo glavo še kar preži nekaj … veš, da lahko kadar koli pride policist in te odvede – iz lepega, skrbno zgrajenega sveta v zaporniško podzemno celico, kjer pokopljejo vse tvoje pravice. V roku pol ure ti lahko odrečejo vse. To še vedno visi nad mano. Niti ne vem, ali gre za strah ali za vseprisotno tesnobo.
Je izkušnja brutalnosti okupacijskega zapora nekaj kar ošibi ali okrepi – ker ni več negotovosti, ampak je izkušnja?
Dve plasti sta. Prva plast je ta, da te ošibi, saj vseskozi razmišljaš o negotovosti ponovnega priprtja. A res je tudi, da te okrepi. Nihče si ne želi v zapor – a ko ga enkrat izkusiš, se nekaj prelomi. Jez je porušen. Ograja strahu pade. In to te okrepi.
Osebno si ne želim iti nazaj. Pomemben je tudi občutek krivice in nepravičnosti. Ne le, da greš v zapor, ampak greš v zapor, zavedajoč se, da za to ni pravega razloga. Prepuščen si v milost in nemilost pravnega sistema, ki je krivičen.
Ki je nastrojen proti tebi?
Da, lahko se ga zlorabi proti tebi. Morda se, z nekaj sreče, znajdeš pred razumnim sodnikom. A če nimaš sreče, lahko ostaneš v zaporu mesece. In to resnično spremeni tvoje življenje. Kar naenkrat imaš policijsko datoteko, pod nadzorom si tudi, ko si na prostosti.
Zapori so grozni kraji. Povsod. Še posebej pa tam, kjer se jih zlorablja za politično zatiranje. V mojih očeh je temeljna ideja zaporov uničiti življenje, ne rehabilitirati ali narediti nekoga v boljšega človeka. Dva dni, ko sem bil v zaporu, ko sem videl ostale zapornike v celici … vsak od njih s svojimi zgodbami in izkušnjami … vse to je samo še utrdilo moje prepričanje, da je zapor grozen, kamor upam, da nikoli ne bi bil nihče več poslan.
Mahmoud Muna
Prostor, kjer je vaša knjigarna, vzhodni Jeruzalem, kot geografsko-življenjski prostor, kjer živite Palestinke in Palestinci, se krči … Je tudi za knjigarno, kulturo in knjige vse manj prostora?
Absolutno. Razmere so vse bolj zadušljive. To se dogaja na več ravneh –vzhodni Jeruzalem danes ni več geografski, ampak je politični izraz. Večina ljudi misli, da sta zahodni in vzhodni Jeruzalem ločeni enoti, da je med njima jasna meja. Ni je: vzhodni del vzhodnega Jeruzalema je zahodni Jeruzalem in severni del vzhodnega Jeruzalema je zahodni Jeruzalem in enako velja za južni del. Vse okoli vzhodnega Jeruzalema so nezakonite izraelske naselbine. Te naselbine nas vse bolj dušijo, preprečujejo mestno načrtovanje in kakršnokoli naravno rast in spreminjanje mesta. Vse naokrog so zgolj zidovi in izraelska mesta.
Tudi če pogledamo ulice, so tam posamezne hiše nezakonitih izraelskih naseljencev. Nenadoma to ni več tvoja soseščina … ogrožena je hiša tvojega soseda, nato tvoja.
In nato pridemo še na osebno raven. Vse manj je krajev in trgovin, kamor lahko greš, kjer se lahko sprehodiš z otroki, ali mest, kjer se lahko srečaš s prijatelji. Vse je natrpano, prenaseljeno, prostor se krči, ni več zelenih površin, ni parkov. Lahko greš na kraje, kjer so judovski sionistični Izraelci, a tam ni varno, ljudje te gledajo postrani, nekateri te žalijo in nadlegujejo. Tako se vse bolj krči tudi ta intimni, družinski prostor življenja.
Zadnja raven je naša notranjost, kako razmišljamo, naše ideje … sedaj moraš premisliti, ali boš nekaj zapisal in objavil na družabnih omrežjih ali raje ne. Boš nekaj rekel na glas na ulici? Boš napisal članek in ga objavil? Tudi ta prostor svobode se krči. Vse bolj se posega v svoboščine ljudi, izraelske oblasti in službe sledijo objavam, posebej so pozorni na artikulirane, ki si upajo spregovoriti in ki pišejo.
Vse se krči in vse nas vse bolj duši … ljudje so končali v zaporu, ker so »pokazali simpatijo do ‘teroristične organizacije’«. To je pravni izraz, ki ga uporablja Izrael. Gre za zanimiv razvoj – kriminalizirali so čustva. V zaporu končaš ne zaradi svojih ravnanj ali besed, ampak ker izkazuješ simpatijo – prepovedano čustvo. Gre za novo stopnjo zatiranja.
Ne vem, kam se to lahko razvije. Morda bomo v naslednjem koraku aretirani zaradi sanj ali domišljije. Vsaj pri slednji pa sem prepričan, da se nam že krči. To je zadnja stopnja dušenja: in o njej moramo nujno govoriti. O dušenju naše sposobnosti, da si zamislimo drugačen svet, da si predstavljamo, kako bi lahko bilo bolje, kakšna bi lahko bila boljši svet in boljša prihodnost. Naša sposobnost rabe domišljije, da si predstavljamo, kakšen bi lahko bil Jeruzalem in kakšna bi lahko bila Palestina v prihodnosti, se krči in to je zaskrbljujoče. Prvi korak k drugačni, boljši rešitvi, je, da si jo zamislimo in si jo znamo predstavljati. Nato lahko verjamemo vanjo in jo poskušamo uresničiti.
Kulturo, ki je središče vsega, se duši, njen prostor je vse manjši. Hkrati so to procesi, ki vemo, da so obširnejši, saj se odvijajo na globalni ravni …
A vseeno verjamem, da bo na koncu zmagala in obveljala pravičnost. Krivice so nevzdržne. Ne morejo trajati. Ne vem, kako bomo prišli do nje, a prepričan sem, da bo pravičnost na koncu dosežena. Ne gre za vero, gre za človeško prepričanje, da bodo sile dobrega in pravičnosti, na koncu, močnejše.
Mahmoud Muna
Pogovarjala se je Kristina Božič.