Voditelji Evropske unije (EU) so danes dali prednost strahu pred sočutjem, ko so potrdili zaključke Evropskega sveta, ki bi lahko škodili nekaterim od najbolj ranljivih otrok, žensk in moških na svetu.
Danes objavljeni politični dogovor opredeljuje nove migracijske predloge, ki vključujejo načrte za “nadzorne centre” za iskalce azila in migrante v državah EU ter “regionalne platforme za izkrcavanje”, kjer bi zunaj Evrope izkrcali rešene na morju.
Po dneh pregovarjanja so voditelji EU potrdili kup nevarnih in sebi namenjenih politik, zaradi katerih bi lahko bili moški, ženske in otroci izpostavljeni hudim zlorabam.
Iverna McGowan, direktorica pisarne Amnesty International za evropske institucije
“Vrh Evropskega sveta je bil priložnost, da se popravi zlomljen evropski azilni sistem ter se vzpostavi politike, utemeljene na poštenosti, učinkovitosti in sočutju. Namesto tega so se voditelji EU odločili ustreči ksenofobnim vladam, ki so trdno odločene, da se Evropa ohrani zaprta, in prevaliti še več odgovornosti na države zunaj EU.”
“Načrti, da se ljudi, ki dosežejo evropske obale, zapre v ‘nadzorovane’ centre, so šokantni. Ta prozoren evfemizem nas ne sme odvrniti od zavedanja, da se voditelji EU gibajo v smeri poltiike pridrževanja ljudi, ki so prišli v Evropo v iskanju varnosti. Če bi se taka politika uveljavila, bi bila neskončno daleč od solidarnosti in spoštovanja človekovih pravic, to je ustanovnih načel EU.”
Evropski svet ni sprejel nobenih odločnih ukrepov za naslovitev grozljivih kršitev človekovih pravic beguncev in migrantov v Libiji, ki so tudi posledica njihove podpore libijskim oblastem. Libijska obalna straža, ki jo podpira EU, prestreza vedno večje število ljudi na morju in jih vrača v centre za pridržanje, kjer trpijo mučenje, izkoriščanje in posiljevanja.
Po zadnjih podatkih je v takih centrih samovoljno pridržanih že okoli 9000 ljudi.
Malteško in italijansko zapiranje pristanišč za reševalne ladje nevladnih organizacij, zaradi česar so begunci in migranti dneve obsojeni na čakanje na morju, je še posebej izostrilo nujo, da se vzpostavijo predvidljivi načrti za izkrcevanje, reformira dublinski sistem ter zagotovijo varne in zakonite poti kot alternative za ljudi, ki so prisiljeni v ta nevarna potovanja.
Ozadje
Amnesty International je jasno izpostavila, da mora dogovorjena reforma vsebovati obvezni mehanizem deljenja odgovornosti za prosilce za azil med državami članicami. To ne bi bilo le pošteno, ampak tudi učinkovito: če bi bile vključene vse države članice, brez pregovarjanja o tem, kdo je glavni, bi se prošnje za azil razrešile hitreje kot trenutno. Predvidljivost takega sistema bi tudi preprečevala napetosti, do katerih zdaj redno prihaja med državami članicami, vključno s situacijami, ko ladje, ki rešujejo begunce in migrante, prosijo za navodila, kje naj jih izkrcajo.
Reformirani sistem bi moral okrepiti pravila za združevanje družinskih članov. Iskalci azila ne bi smeli biti prisiljeni v neregulirana potovanja znotraj EU, da se združijo s svojimi družinami. Stroga pravila bi morala zavezovati države članice k temu, da proaktivno raziščejo družinske vezi in pomagajo pri združevanju družin s hitrimi postopki.
Neverjetno je, da v opredelitev družine v sedanjih pravilih niso vključeni sestre in bratje. To je treba popraviti. Novi sistem bi moral kot pomemben povezovalni dejavnik upoštevati tudi širše družinske vezi. Pogosto so sorodniki tako pomembni za družinsko življenje kot njeno jedro in v razmerah prisilnih razselitev lahko dajejo nujno podporo pogosto travmatiziranim in ranljivim iskalcem azila.