Otroci, rojeni s spolnimi karakteristikami, ki se ne ujemajo z ženskimi ali moškimi normami, so v nevarnosti, da se jih podvrže seriji nepotrebnih, invazivnih in travmatičnih medicinskih postopkov, kar krši njihove človekove pravice, opozarja Amnesty International v danes objavljenem poročilu.
Poročilo z naslovom First, Do No Harm s pomočjo študij primerov na Danskem in v Nemčiji prikazuje, kako zastareli spolni stereotipi vodijo v kirurške posege, ki niso nujni, so invazivni in imajo nepovratne posledice, nad otroki, ki so interspolni – ta izraz se običajno uporablja za osebe, ki imajo različne spolne karakteristike, kot so kromosomi, genitalije in reproduktivni organi.
Ti tako imenovani postopki ‘normalizacije’ se izvajajo brez celovitega vedenja o potencialno škodljivih dolgoročnih učinkih, ki jih imajo na otroke.
Laura Carter, raziskovalka področja spolne usmerjenosti in spolne identitete na Amnesty International
»Govorimo o rezih na občutljivem tkivu, ki imajo vseživljenjske posledice, narejenih le zaradi stereotipov o tem, kako naj bi zgledal_a fant ali dekle. Vprašanje je, komu to koristi, saj naša raziskava kaže, da je to za osebe neverjetno stresna izkušnja.«
Poročilo podrobno prikazuje, da se na Danskem in v Nemčiji izvajajo nenujni zdravstveni postopki, običajno na novorojencih in otrokih, mlajših od 10 let, kljub pomanjkanju medicinskih raziskav, ki bi podpirale potrebo po kirurškem posegu. Ocenjuje se, da ima v svetu do 1,7 milijona ljudi različne spolne karakteristike – kar pomeni, da je to tako pogosto kot ljudje z rdečimi lasmi.
Na podlagi intervjujev z interspolnimi osebami, zdravstvenimi strokovnjaki na Danskem in v Nemčiji ter s skupinami, ki podpirajo in zagovarjajo pravice interspolnih oseb, je Amnesty našla dokaze za naslednje postopke nad otroki, rojenimi z različnimi spolnimi karakteristikami:
• operacija povečanega klitorisa, kar prinaša tveganje poškodovanja živcev, brazgotinjenja in bolečin;
• vaginalne operacije (vaginoplastika), kar lahko vključuje več operacij skozi daljše obdobje, s katerimi majhnim otrokom naredijo vaginalno odprtino ali slednjo povečajo;
• odstranitev gonad (spolne žleze), vključno s tkivom jajčnikov ali testisov, kar je nepovratno in terja vseživjenjsko hormonsko zdravljenje;
• operacije, s katerimi se sečnico prestavi na vrh penisa, da bi tako naredili penis, ki naj bi bil po funkcionalnosti in izgledu normalen; te operacije lahko vodijo do številnih dolgoročnih zdravstvenih posledic.
Ti zdravstveni posegi so včasih zdravstveno potrebni, da bi se zaščitilo življenje ali zdravje otroka, a vedno ni tako. Številni od ljudi, s katerimi se je pogovarjala Amnesty International, so v zvezi s svojimi izkušnjami ali izkušnjami svojih otrok pripovedovali o fizičnih in duševnih travmah, ki so jih pretrpeli tako v času operacije kot v kasnejšem obdobju.
»Ko pomislim na to, kar se je zgodilo, se razburim, saj to ni bila odločitev, ki bi jo lahko sprejel nekdo drug – lahko bi se počakalo,« pove v pogovoru z Amnesty H z Danske, ki želi anonimnost. Po naključju je ob pregledu svojih starih zdravstvenih podatkov odkril, da je v starosti petih let prestal omenjeno operacijo prestavitve sečnice.
»Razžalosti me, ko pomislim, da se dojema za nujno operirati te otroke le zato, ker drugi ljudje mislijo, da jih je treba.«
Gre za človekove pravice
V Amnesty International menimo, da trenutni pristop k obravnavi interspolnih otrok na Danskem in v Nemčiji ne ščiti človekovih pravic otrok, vključno s pravico do zasebnega življenja in do najvišjega standarda zdravja.
Tudi strokovnjaki in strokovnjakinje Združenih narodov so izrecno obsodili takšne prakse. Večkrat so označili medicinsko nepotrebne kirurške posege nad interseksualnimi otroki za škodljivo prakso ter kršitev pravic otrok.
Danske in nemške oblasti ne izpolnjujejo svoje dolžnosti zaščite teh otrok. Glede na trenutni manko medicinskih raziskav in znanja na tem področju se tako življenjsko pomembne in nepovratne odločitve ne bi smele sprejemati, ko je otrok še premlad, da bi se lahko izjasnil glede tega, kaj se mu bo naredilo.
Laura Carter, Amnesty International
Amnesty International poziva zakonodajalca in zdravstvene profesionalce v obeh državah, naj zagotovijo, da ne bo noben otrok podvržen nenujni, invazivni in nepovratni obravnavi. Prav tako bi bilo treba odločitve odložiti do takrat, ko je posamezna oseba sposobna resničnega sodelovanja pri presojanju, kaj se bo naredilo z njenim telesom.
Zdravstveno osebje mora biti deležno usposabljanja o spolu in različnosti teles, oblasti morajo nehati vzdrževati škodljive spolne stereotipe, Danska in Nemčija pa morata zagotoviti dostop do odškodnin tistim, ki so trpeli zaradi nepotrebnih zdravstvenih posegov.
Študije primerov
Za poročilo je bilo intervjuvanih 16 oseb na Danskem in v Nemčiji z raznolikimi spolnimi karakteristikami ter osem staršev otrok s temi razlikami. V nekaterih primerih so imena spremenjena zaradi zaščite zasebnosti. Spodaj nekaj izsekov njihovih zgodb (v poročilu je to na straneh 34 do 39).
Sandrao, Nemčija
»Moja največja težava je, da sem povsem pozabil svojih prvih 11 let ter poskušam ugotoviti, kaj se mi je zgodilo. Šele pred dvema letoma sem izvedel, kaj se mi je zgodilo. Pred tem sem bil 34 let nesrečen.«
»Ko sem imel pet let, so mi operativno odstranili testise. Imel sem tudi druge operacije, druge kirurške posege na genitalijah. Ne vem, ali sem ob rojstvu imel vagino ali je rekonstruirana. Moja sečnica je na drugem mestu. Leta 2014 sem bil na ginekološkem pregledu, veliko je brazgotin.«
»Vedel sem, da sem drugačen, mislil sem, da sem nekakšna pošast. Ni mi uspelo razviti spolne identitete. Prisilili so me v žensko vlogo, moral sem nositi krila, moral sem imeti dolge lase. Spolni odnosi z moškimi so bili boleči in mislil sem, da je to normalno.«
H, Danska
»Vedel sem, da sem imel leta 1984 kot petletnik operacijo. A nikoli nisem izvedel, za kaj je šlo. Moja mama je rekla, da nisem mogel lulati naravnost – to je bila razlaga, ki mi je bila dana, in to sem verjel.«
Po operaciji se H spominja: “Moral sem lulati in res je bolelo, tako da sem zadrževal urin, ker je preveč bolelo. Na stranišču sem kričal, letal naokoli, bil sem brez oblačil. Na koncu sem se kar polulal, kjer sem bil – kričal sem, bal sem se, nisem razumel, kaj se dogaja. Nerodno mi je bilo, ker sem se polulal po celem prostoru. Samo tega se spominjam glede incidenta leta 1984 … Še vedno pogosto lulam sede, saj ne morem vedno nadzorovati urina.«
»Ko pomislim na to, kar se je zgodilo, se razburim, saj to ni bila odločitev, ki bi jo lahko sprejel nekdo drug – lahko bi se počakalo. Razžalosti me, ko pomislim, da se dojema za nujno operirati te otroke, le zato, ker drugi ljudje mislijo, da jih je treba.«
D, Nemčija
»Moje operacije so se začele še pred prvim letom starosti. Preden sem dopolnil 18 let, sem imel najmanj pet operacij. Imel sem anestezijo, ne pa katetra in ko sem lulal, je žgalo kot v peklu.«
»Zatem so me med letoma 2004 in 2006 operirali štirikrat. Povedali so mi, da so bile operacije, ki sem jim imel kot majhen otrok, zaman.«
»Ko sem bil otrok, me nihče ni vprašal, ali želim operacije ali ne … nekdo drug je sprejel to določitev zame in jaz pri tem nisem imel besede. Mene so operirali, zame je prepozno, a če ostanem tiho, je to, kot da podpiram operacije, stvari lahko spremenim le, če spregovorim.«
Starši Johanna, Nemčija
Johann je bil rojen leta 2013, leta 2014 in 2015 so mu operativno prestavili sečnico. Njegova mama je Amnesty International povedala: »Bili smo brez psihološke podpore in ni bilo pooperativne oskrbe. Zaradi operacij, ki jih je imel, je Johann zelo boječ. Težave ima s spanjem. Niso nam ponudili psihološke podpore zanj. Sami smo zanj poiskali alternativne metode zdravljenja. Po skoraj štirih letih smo zdaj v terapiji zaradi družinske travme.«
»Res bi si želela zdravnika, ki bil imel znanje in bi nam lahko svetoval. Pred operacijami smo se zelo bali. Všeč bi nam bilo, če bi imeli zdravnika, ki bi nas bil sposoben podpreti. Pediater nas ni napotil [do psihologa], želela bi si psihološke podpore.«
