Nova raziskava Amnesty International kaže, da se prosilci za azil in migranti, ki poskušajo vstopiti v EU iz Belorusije, soočajo z brezpravnimi vračanji in ostalimi kršitvami človekovih pravic na poljski meji. Dokumentirane so nečloveške razmere, izsiljevanje in ostale zlorabe, ki jih izvajajo beloruske sile.
Grozljiva pričevanja razkrivajo, da so beloruske sile ljudi, vključno z družinami z otroki, ki pogosto potrebujejo takojšnjo pomoč, pretepale s palicami in puškami ter jim grozile s policijskimi psi. Tako beloruski kot tudi poljski organi so ljudi v nevarnih razmerah večkrat prisilili v prečkanje meje, tudi preko hitro deroče reke.
»Ljudje na meji se znajdejo med dvema ognjema. Obtičijo v zaprtem območju na beloruski meji z EU, kjer trpijo lakoto in so izpostavljeni nepredstavljivi brutalnosti beloruskih sil, ki jih vedno znova silijo na Poljsko. Poljska vojska jih sistematično vrača nazaj. Obe strani igrata kruto igro s človeškimi življenji,« je dejala Jennifer Foster, raziskovalka Amnesty International za pravice begunce in migrantov.
Amnesty International je opravila intervjuje s skupno 75 ljudmi, ki so jih v Belorusijo med julijem in novembrom 2021 zvabili z lažno obljubo, da bodo od tam zlahka prestopili v EU, nato pa so doživeli odpor držav EU in Poljske. Med njimi je bilo 66 državljanov Iraka, sedem državljanov Sirije, ki so potovali iz Egipta, Libanona in Sirije, ena oseba iz Libanona in ena iz Sudana. Ker je bila velika večina oseb z družino in prijatelji, pričevanja predstavljajo skupno 192 ljudi.
Belorusija: slabo ravnanje beloruskih sil na obmejnem območju
Raziskava Amnesty International razkriva pretepanja, mučenje in druge oblike slabega ravnanja, vključno z omejevanjem dostopa do hrane, vode, zatočišča in sanitarij. Hkrati pa tudi kraje telefonov in denarja ali izsiljevanje za podkupnine s strani pripadnikov beloruskih sil.
Osebe, s katerimi so bili opravljeni intervjuji, so dejale, da so postale žrtve zlorab, ko so se preselile iz Minska v zaprto območje na meji Belorusije s Poljsko, Latvijo in Litvo. Ta območja so bila običajno tudi ograjena.
Ljudi so v skupinah pospremili do tako imenovanih zbirnih mest znotraj ograjenega območja. Nato so jih beloruske oblasti s psi in grožnjami prisilile v prečkanje meje s Poljsko preko mrzlih rek.
Sirec je v intervjuju povedal, da je bil v skupini okoli 80 ljudi, ki so jih z vojaškim tovornjakom pripeljali do meje: »Raztovorili so nas … Bilo je približno deset beloruskih vojakov in s seboj so imeli štiri pse. Rekli so nam, da bodo pse spustili, da nas pogrizejo, če ne bomo tekli dovolj hitro. Vojaki so tekli za nami in s palicami pretepali vse, ki niso bili dovolj hitri. Preganjali so nas približno 200 metrov, nato so se vojaki obrnili in nas pustili v varovanem območju sredi gozda. Družine so bile ločene. Tisti, ki so jih psi ugriznili, so krvaveli.«
Ljudje ne smejo zapustiti zbirnih mest in se ne morejo vrniti v neograjeno območje, ki je dostopno civilistom. Tako so dneve ali tedne ujeti v nečloveških razmerah. Ljudje so opisali, da so bili več dni brez hrane, z minimalnimi količinami vode ali kruha ter brez zavetja ali sanitarij. Več ljudi je Amnesty International povedalo, da so lahko zapustili zbirna mesta in območje mejnega pasu le ob plačilu podkupnine.
Kurdska sirska družina, ki jo je intervjuvala Amnesty International, je ostala v ograjenem območju 20 dni. Jedli so le enkrat na dan. Enkrat se je celo zgodilo, da starša otrokoma nista mogla ponuditi hrane 24 ur. Oče je opisal preizkušnjo svoje družine: »Včasih smo bili skoraj nezavestni, bili smo lačni in žejni. Pomagal nam ni nihče, niti poljski niti beloruski vojaki.«
Beloruski organi so bili nasilni do ljudi, ki so vstopali na ograjena območja. Pretepali so jih in jim pogosto med postopkom ukradli telefone in denar. Prosilec za azil je povedal, da so ga udarili z boksarjem in ga brcali s škornji, s kovinsko konico.
Iračan kurdskega porekla je za Amnesty povedal: »Nekateri so imeli železne boksarje in jeklene škornje. Brcali so nas, ko smo ležali na tleh. Izročiti smo jim morali denar in telefone. Moje telo je od pretepanja postalo črno-modre barve.«
.png)
Mednarodno pravo človekovih pravic ščiti pravico do azila, hkrati pa tudi ščiti pred mučenjem in drugimi oblikami slabega ravnanja. Belorusija grobo krši te pravice, čeprav je podpisnica ustreznih mednarodnih pogodb.
Poljska: Brezpravna vračanja (push-backi) so standardna praksa, medtem pa so azilni postopki in zagotavljanje človekovih pravic prezrti
Večino tistih, ki jim je uspelo priti preko ograje na meji, so poljski vojaki nekaj sto metrov od meje nemudoma prijeli in jih vrnili nazaj. Amnesty International je razkrila tudi več primerov posameznikov, ki jim je uspelo priti globlje na poljsko ozemlje. Nekateri so tam hodili več dni brez hrane in zatočišča, preden so jih poljski organi prijeli, ali pa so se sami predali oblastem.
Vse osebe razen ene, s katerimi se je pogovarjala Amnesty, so bile brez ustreznega postopka brezpravno vrnjene nazaj v Belorusijo. Kljub temu, da so posamezniki izrazili namero, da bodo zaprosili za azil v EU, so jim to preprečili s serijo sistematičnih množičnih izgonov, ki popolnoma ignorirajo mednarodno azilno pravo.
Poljske varnostne sile so bile priča slabemu ravnanju s prosilci za azil in migranti na beloruski strani, a so jih kljub temu vračali nazaj čez mejo.
Večina ljudi, ki so pred kratkim poskušali prečkati mejo in s katerimi se je pogovarjala Amnesty, je povedala, da so poljske sile pogosto uničile njihove telefone in z njimi včasih ravnale tudi nasilno. Med drugim so otroke škropili s solzivcem in odrasle porivali v reko.
Sirec, ki je potoval z ženo in dvema otrokoma, je za Amnesty povedal, da so jih pripadniki poljskih sil namestili v zadnji del vojaškega tovornjaka: »Tovornjak je bil velik za 50 do 60 migrantov, vozili smo se približno eno uro. Potem so nas vrnili nazaj v varovano območje. V tovornjaku je vojak poslušal naš pogovor in nas poškropil s solzivcem. Moj sin in hči sta jokala skoraj eno uro.«
Iraški Jazid je Amnesty povedal, da so ga približno eno uro po prehodu meje prijele poljske sile in skupaj z več drugimi moškimi odpeljale do majhne reke, ki meji na Belorusijo: »Reka je bila široka le približno 10 ali 15 metrov, vendar pa je bila globoka in hitra. Vrgli so nas iz vozil in nas porinili v vodo. Kdor ni šel v reko, so ga pretepli s palicami. Imeli so tudi pse. Ženske in otroke ter nekaj moških so odpeljali drugam. Videl sem človeka, ki ga je odnesel rečni tok. Če nisi znal plavati, si utonil.«
.png)
Poljska jasno krši mednarodno pravo, tudi prepoved mučenja ali drugih oblik slabega ravnanja. Načelo nevračanja določa, da oblasti ne smejo na silo vrniti nobene osebe v drugo državo, kjer bi bila ta oseba lahko v nevarnosti mučenja ali žrtev druge oblike slabega ravnanja.
Evropska komisija proti zlorabam ne ukrepa
Kljub hudim kršitvam pravic s strani držav EU, ki mejijo na Belorusijo, Evropska komisija ni izvedla sodnih postopkov za spoštovanje zakonodaje EU. Poleg tega je 1. decembra 2021 predlagala začasne nujne ukrepe, ki bi Latviji, Litvi in Poljski lahko omogočili odstopanje od azilnega prava. Ta vključujejo zadrževanje prosilcev za azil na meji za obdobje 20 tednov z minimalnimi zaščitnimi ukrepi in lažje procese deportacij. Ta poteza je neupravičena in bo oslabila evropski pravni okvir o migracijah in azilu.
»Na tisoče ljudi, vključno z mnogimi, ki bežijo pred vojno in konflikti, se znajde v Belorusiji v mrzlih in negotovih razmerah. Namesto da bi bili deležni oskrbe, ki jo potrebujejo, so žrtve brutalnega nasilja. Belorusija mora nemudoma prenehati z nasiljem. Države članice EU pa morajo prenehati ljudem odrekati možnost, da se izognejo nasilju in morajo ustaviti vračanja v Belorusijo, kjer so bodo ljudje znova srečali z nasiljem.«
Jennifer Foster.
Amnesty International izraža svojo zaskrbljenost nad tem, da ljudem v Belorusiji z neurejenim statusom grozijo hude kršitve človekovih pravic. To velja za ljudi v obmejnih regijah, v prestolnici Minsk ali na drugih mestih. Beloruske oblasti se že soočajo z vedno večjim številom prosilcev za azil in so že pričele s prisilnimi vračanji v izvorne države, tudi z nezakonitimi vračanji oseb brez ocene njihovih potreb po zaščiti. Številnim ljudem, s katerimi je Amnesty opravila pogovore, zaradi prepovedi vstopa grozi prisilna vrnitev v Sirijo, ne v države, iz katerih so prišli (npr. Egipt, Turčija in Libanon).
Ozadje
Od junija 2021 se je število ljudi, ki prihajajo na ozemlje EU iz Belorusije, začelo povečevati. Voditelji EU so to označili kot »hibridno grožnjo«, ki so jo organizirale beloruske oblasti. To naj bi storili v odgovor na sankcije EU, uvedene po množičnih kršitvah človekovih pravic po predsedniških volitvah leta 2020. Izid teh volitev je zelo sporen in je privedel do množičnih mirnih protestov.
Amnesty International je izvedla devet podrobnih intervjujev s prebivalci Sirije, Libanona in Sudana, ki so pripotovali, nekateri tudi v spremstvu družin, iz Egipta, Libanona, Sirije in Rusije z namenom, da bi zaprosili za azil v EU. V času intervjujev so bili posamezniki v Nemčiji, Libanonu in nekateri še vedno v Belorusiji. Poleg tega je Amnesty opravila pogovore v Iraku s 66 posamezniki, ki so bili prostovoljno ali neprostovoljno vrnjeni v svojo državo po neuspelih poskusih vstopa v EU. Ti intervjuji so potekali v mestih Baghdad, Dohuk, Baadre, Khelakh, Shariya, Zakho, Raniya in njihovi okolici.
Amnesty je od beloruskih oblasti zahtevala dostop do mejnega območja in do ljudi, ki so tam obtičali. Oblasti so v svojem odgovoru navedle, da beloruska stran v obisku predstavnikov Amnesty International ne vidi nobene koristi.