Amnesty International je po obsežni preiskavi in izdaji novega poročila zapisala, da morajo ruske sile odgovarjati za vrsto vojnih zločinov storjenih v regiji severozahodno od Kijeva.
Poročilo He’s Not Coming Back’: War Crimes in Northwest Areas of Kyiv Oblast temelji na desetinah intervjujev in obsežnem pregledu materialnih dokazov. Amnesty je dokumentirala nezakonite zračne napade na Borodjanko in izvensodne usmrtitve v drugih mestih in vaseh (med drugim Buča, Andriivka, Zdvyzhivka in Vorzel).
Delegacija Amnesty International, ki jo je vodila generalna sekretarka organizacije, je obiskala regijo, se pogovarjala s preživelimi in družinami žrtev ter se srečala z visokimi ukrajinskimi uradniki.
»Vzorec dokumentiranih zločinov, ki so jih zagrešile ruske sile, vključuje tako nezakonite napade kot tudi naklepne poboje civilistov,« je dejala Agnès Callamard, generalna sekretarka Amnesty International.
»Srečali smo se z družinami, ki so v grozovitih napadih izgubili svoje ljubljene osebe in ki jim je ruska invazija za vedno spremenila življenja. Podpiramo njihove zahteve po pravičnosti in pozivamo ukrajinske oblasti, Mednarodno kazensko sodišče in druge, da zagotovijo varovanje zbranih dokazov, ki bi lahko podprli pregon vojnih zločinov.«
»Bistveno je, da so vsi odgovorni, vključno s poveljujočimi, privedeni pred sodišče.«
Amnesty International je ugotovila, da je bilo v Borodjanki v nesorazmernih in nediskriminatornih napadih ubitih najmanj 40 civilistov. Napadi so opustošili celotno mesto, na tisoče ljudi pa je po napadih ostalo brez strehe nad glavo.
V Buči in drugih mestih in vaseh severozahodno od Kijeva je Amnesty International dokumentirala 22 nezakonitih pobojev s strani ruskih sil. V večini primerov je šlo za zunajsodne usmrtitve.
Med 12-dnevnimi obiskom so raziskovalci_ke Amnesty International intervjuvali prebivalce_ke mest Buča, Borodjanka, Novi Korohod, Andriivka, Zdvyzhivka, Vorzel, Makariv in Dmytrivka ter obiskali kraje številnih pobojev.
Intervjuvali so 45 ljudi, ki so bili priča ali pa so iz »prve roke« izvedeli za nezakonite poboje svojih sorodnikov in sosedov s strani ruskih vojakov. Intervjuje so opravili tudi z 39 osebami, ki so bili priča ali so iz »prve roke« izvedeli za zračne napade na osem stanovanjskih objektov.
Nezakoniti zračni napadi v Borodjanki
1. in 2. marca je serija ruskih zračnih napadov zadela osem stanovanjskih zgradb v mestu Borodjanka, približno 60 kilometrov severozahodno od Kijeva, v katerih je živelo več kot 600 družin.
V napadih, ki so uničili zgradbe, hkrati pa tudi na desetine hiš v bližini, je bilo ubitih najmanj 40 prebivalcev_k. Večina žrtev je bila v času napadov v kleteh stavbe, kjer so poiskali zatočišče. Drugi so umrli v svojih stanovanjih.
2. marca zjutraj je v enem samem napadu v zgradbi številka 359 na Centralni ulici umrlo najmanj 23 ljudi. Med žrtvami je bilo pet sorodnikov Vadima Zahrebelnega: njegova mati Lydia, njegov brat Volodymyr in žena Yulia ter njena starša Lubov in Leonid Hurbanov.
Vadim je povedal Amnesty International: »Midva [Vadim in njegov sin] sva zapustili stavbo 359 nekaj po 7. uri zjutraj. Moja mama in brat ter njegova žena in njeni starši so vztrajali, da ostanejo v kleti, ker so se bali, da bi jih ruski vojaki ustrelili, če bi prišli na ulico. Približno 20 minut po najinem odhodu je bila stavba 359 bombardirana in vsi so bili ubiti, skupaj z drugimi sosedi.«
Vasyl Yaroshenko je bil v bližini ene od stavb, ko je bila zadeta. Povedal je: »Odšel sem iz stanovanja, da bi šel nekaj narediti v garažo, saj je žena želela nekaj starejših sosedov odpeljati v klet. Ko sem prišel do garaže, približno 150 metrov od stavbe, je odjeknila velika eksplozija. Skril sem se za garažo. Ko sem pogledal, sem videl veliko luknjo v stavbi. Zrušil se je celoten srednji del – točno tam, kjer so se v kleti skrivali stanovalci_ke. Med ubitimi je bila tudi moja žena Halina. Še vedno jo vidim pred vrati našega stanovanja, kjer smo skupaj živeli več kot 40 let.«
1. marca je bila serija zračnih napadov usmerjena v šest drugih zgradb v bližini. V stavbi 371 na Centralni ulici je umrlo najmanj sedem ljudi, med njimi 39-letni kirurg Vitali Smishchuk, njegova žena Tetiana in njuna štiriletna hčerka Yeva.
Vitalijeva mati Ludmila je za Amnesty International povedala: »Ko so se razmere poslabšale, je postalo prenevarno, da bi se selili iz enega dela mesta v drugega. Na ulicah so bili tanki … Ljudje so se bali biti zunaj. S sinom sem se pogovarjala in mu rekla, naj odide. Ampak njega je skrbelo in ni si upal, oditi iz stavbe. Zaradi varnosti so se zatekli v kleti, vendar pa je bomba uničila srednji del stavbe, kjer je bila klet.«
Ni znano, ali so bili ukrajinski vojaški cilji v bližini lokacije zgradb, ki so bile napadene. Po nekaterih poročanjih so občasno oboroženi posamezniki, ki so podpirali ukrajinske sile streljali na ruska vojaška vozila, ki so vozila mimo. Namerni neposredni napadi na civilne objekte ali nesorazmerni napadi so vojni zločin.
Amnesty International je ustvaril nov interaktivni 360-stopinjski prikaz povzročene škode v zračnih napadih v Borodjanki. Kliknite za ogled interaktivne predstavitve v angleščini.
Protipravni poboji severozahodno od Kijeva
Ruske sile so konec februarja zasedle mesto Buča, ki leži približno 30 kilometrov severozahodno od Kijeva. V navideznih zunajsodnih usmrtitvah je bilo s strani ruskih sil med 4. in 19. marcem ubitih pet moških v kompleksu petih zgradb, ki se nahajajo okoli dvorišča blizu križišča Jablunske in Vodoprovidne ulice.
Yevhen Petrashenko, 43-letni vodja prodaje in oče dveh otrok, je bil 4. marca ustreljen v svojem stanovanju na Jablunski ulici. Yevhenova žena Tatjana je Amnesty International povedala, da je bila v kleti njihove stavbe, medtem ko je Yevhen ostal v stanovanju. Odšel je pomagat sosedu, ko so ruski vojaki opravljali preiskave od vrat do vrat. Tatjana je izgubila stik z možem, truplo pa je nato naslednji dan v stanovanju našel sosed. Na njeno željo so ji ruski vojaki dovolili obisk stanovanja. Svojo izkušnjo je opisala: »Ležal je mrtev, v kuhinji. Ustreljen je bil v hrbet, [blizu] pljuč in jeter. Njegovo truplo je ostalo v stanovanju do 10. marca, ko smo ga lahko pokopali v plitvi grob na dvorišču.«
Raziskovalci Amnesty International so na kraju umora našli dve krogli in tri tulce. Strokovnjak za orožje je naboje identificiral kot protioklepne naboje 7N12 9×39 mm s črno konico, ki jih lahko izstrelijo samo specializirane puške in ki jih uporabljajo nekatere elitne ruske enote, vključno z enotami, o katerih poročajo, da so v tem času delovale v Buči.
Zbirka ruskih vojaških dokumentov, najdenih v Buči, ki so jih analizirali raziskovalci Amnesty International, daje dodatne namige o vpletenih enotah. Dokumenti vsebujejo evidenco o naboru in usposabljanju voznika-mehanika 104. polka VDV, ruskih letalskih sil. Nekatere enote VDV so opremljene s posebnimi puškami, ki uporabljajo protioklepne naboje 9×39 mm.
22. ali 23. marca je bil ubit tudi Leonid Bodnarcuk, 44-letni gradbeni delavec, ki je živel v isti stavbi kot Yevhen Petrašenko. Stanovalci_ke, ki so se skrivali v kleti, so povedali Amnesty International, da so ruski vojaki ustrelili Leonida, ko je hodil po stopnicah, nato pa so na stopnišče vrgli še granato. Kasneje so na stopnicah našli njegovo pohabljeno truplo v luži krvi. Raziskovalci Amnesty so odkrili velike madeže krvi na več stopnicah, ki vodijo v klet, pa tudi sledi ožganin in poškodb na steni, ki se skladajo z eksplozijo granate.
V sosednjih mestih in vaseh je Amnesty International zbrala dodatne dokaze in pričevanja o nezakonitih pobojih, vključno z očitnimi zunajsodnimi usmrtitvami. Nekatere žrtve so imele zvezane roke za hrbtom, druge pa so kazale znake mučenja.
V vasi Novyi Korohod je bil ubit Viktor Klokun, 46-letni gradbeni delavec. Olena Sakhno, njegova partnerica, je Amnesty International povedala, da so ji vaščani 6. marca prinesli Viktorjevo truplo. Povedala je: »Roke je imel zvezane na hrbtu s kosom bele plastike. Ustreljen je bil v glavo.«
Oleksij Sychevky meni, da so ruske sile streljale na avtomobilski konvoj, s katerim je potoval in ubile njegovo 32-letno ženo Olho ter 62-letnega očeta Olexandra. Oleksij je Amnesty International povedal: »V konvoju so bežali civilisti. V skoraj vseh avtomobilih so bili otroci. Ko je naš avto ravno prišel do drevoreda, sem zaslišal strele – najprej posamezne, nato rafal. Streli so zadeli prvo vozilo v koloni, ki se je ustavilo. Mi smo bili v drugem vozilu in tudi mi smo se morali ustaviti. Potem nas je zadelo, vsaj šest ali sedem strelov je zadelo naš avto. Mojega očeta je takoj ubila krogla v glavo. Mojo ženo je zadel kovinski šrapnel, tudi moj otrok [sin] je bil zadet.«
Raziskovalci Amnesty International, ki so aprila obiskali Bučo, Borodjanko in druga bližnja mesta in vasi po izkopavanju žrtev (bodisi iz ruševin porušenih zgradb ali iz plitvih, začasnih grobov, v katerih so bili mnogi pokopani), so ugotovili, da veliko družin ni bilo zadovoljnih z ravnanjem s posmrtnimi ostanki žrtev. Družinski člani so bili zaskrbljeni, da je bila obdelava posmrtnih ostankov kaotična, da niso bili ustrezno obveščeni o postopkih in da posmrtni ostanki v nekaterih primerih niso bili pravilno identificirani.
Iskanje pravice za vojne zločine
Zunajsodne usmrtitve, storjene v mednarodnih oboroženih spopadih, predstavljajo naklepne poboje, to pa predstavlja vojni zločin. Nediskriminatorni in nesorazmerni napadi, izvedeni z zločinskim namenom, so tudi vojni zločin.
Vsi odgovorni za vojne zločine bi morali biti kazensko odgovorni za svoja dejanja. V skladu z doktrino poveljniške odgovornosti bi morali kazensko odgovarjati tudi hierarhično nadrejeni – vključno s poveljniki in civilnimi voditelji, kot so ministri in voditelji držav – če so vedeli ali imeli razlog vedeti za vojne zločine svojih sil, a jih niso poskušali ustaviti ali kaznovati odgovornih.
Vsi pravosodni mehanizmi bi morali biti čim bolj celoviti in zagotoviti, da bodo vsi storilci na vseh straneh, ki bodo obtoženi vojnih zločinov v Ukrajini (zločinov proti človeštvu, genocida in zločina agresije), privedeni pred sodišče. Soditi se jim mora na poštenem sojenju, brez grožnje smrtne kazni. Poleg tega morajo biti pri preiskovanju in pregonu v ospredju pravice žrtev, vsi pravosodni mehanizmi pa bi morali sprejeti pristop, ki je osredotočen na preživele.
