Posiljene in spolno nadlegovane ženske so izdane s strani države, sodnih institucij in družbe
Storilci spolnega nasilja pogosto ostajajo nekaznovani ali pa so kaznovani zgolj z najnižje predpisanimi kaznimi. V sodnih postopkih predstavniki institucij ženskam še vedno ne verjamejo in jih obravnavajo, kot da so storilke one. Medtem so državne politike mrtve črke na papirju, saj je Slovenija več kot pet let brez učinkovitega ukrepanja v sferi enakosti spolov. Zato je koalicija treh organizacij s področja človekovih pravic in angažirane umetnosti, umetniški kolektiv Magdalene Krivopete, Amnesty International Slovenije in Društvo za varstvo in zaščito OV-CA, pripravila 5 zahtev, naslovljenih na slovensko sodstvo, ki naj jih upošteva pri sojenju spolnega nasilja.
Analiza koalicije Ne! kulturi posilstva, ki so jo pripravili v Društvu za varstvo in zaščito OV-CA, o sistemskih odzivih, pravnem varstvu in institucionalni odgovornosti na področju spolne nedotakljivosti v Sloveniji je pokazala tudi na neučinkovitost in pasivnost Inšpektorata Republike Slovenije za delo na področju odzivanja na spolno nasilje oziroma nadlegovanje na delovnem mestu ter nekaznovane ekscese, sovražni in diskriminatorni govor proti ženskam s strani oseb na javnih položajih ter splošno družbeno brezbrižnost. Delež nerazkritega in neprijavljenega spolnega nadlegovanja ter spolnega nasilja je zastrašujoče velik, a že dostopne raziskave, nacionalne in evropske, kažejo na visoko prisotnost kulture nasilja in posilstva, saj vsaka tretja ženska po 15. letu starosti doživi eno od oblik – fizično, psihično, spolno in/ali ekonomsko nasilje. Kljub temu, kršitve spolne nedotakljivosti v pomembnem delu javnosti niso dojete kot problem, ali pa se celo teži k temu, da se nasilje nad ženskami relativizira, žensko podrejenost pa javno spodbuja.
“Raje bi bila še enkrat posiljena, kot pa da bi šla čez te postopke.”
Gre za izjavo ene izmed žrtev, ki jo je zaupala Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, nam pa strokovna delavka z društva v intervjuju za analizo. Tisti, ki poznajo posledice posilstva, razumejo nezamisljivo težo te izjave. Velik del sodnikov, tožilcev, sodnih izvedencev in odvetnikov v sodnih procesih nimajo znanja o spolnem nasilju, soglasju, sekundarni viktimizaciji, travmi, stereotipih o posilstvu ali nasilju nad ženskami, zato jih v postopkih (re)producirajo. Analiza je pokazala tudi, da so žrtvam številne poti zaščite na voljo le formalno, v praksi pa pogosto ostajajo neučinkovite ali težko dostopne, ali pa so le navidezne in dejansko nedostopne.
Koalicija je zato na podlagi analize, s katero je želela prispevati k boljšemu razumevanju povezanosti med družbenimi normami, institucionalnimi odzivi in pravnim sistemom zaščite na področju spolnega nasilja, pripravila 5 skupnih zahtev za pravično sojenje spolnega nasilja v Sloveniji, ki jih naslavljajo na vse odločevalne deležnike v sodnih kazenskih postopkih, ki bi jih morali upoštevati z namenom zmanjšanja kulture nasilja v Sloveniji.
V sklopu analize je pravni strokovnjak s področja človekovih pravic, Boštjan Šetinc Vernik, pripravil strnjena priporočila za ključne ukrepe, ki bi zakrpali vrzeli na ravni kazenske, prekrškovne, upravne in civilne obravnave vseh kršitev na področju spolnega nasilja ter za druge načine strateškega odzivanja za preprečevanje in odpravljanje kršitev spolne nedotakljivosti in njihovih posledic. Najpomembnejše priporočilo analize, pri kateri je sodelovala tudi pravna strokovnjakinja Katerina Kočkovska Šetinc, je, da je potrebno zagotoviti celostno obravnavanje kulture posilstev in zaščite spolne nedotakljivosti v pravnem sistemu, s politikami in načrtno razgradnjo kulture posilstev na družbeni ravni.
Analizo, priporočila in zahteve je koalicija istočasno preposlala medijem, pravosodnim državnim in sodnim institucijam, prejeli pa so jo tudi številni strokovnjaki in strokovnjakinje s pravnega ter raziskovalnega področja, kot tudi organizacije s področja pravic žensk.
Koalicija je 5 zahtev na družbenih omrežjih objavila v video obliki, ki je požel izjemen odziv, deljenje in komentiranje uporabnic, ki so predlagale še dodatne ukrepe.
Institucionalna izdaja izhaja iz kulture nezaupanja v izjave žensk, ki so preživele posilstvo in je oblika sovraštva ter diskriminacije. Zločin zanikajo tako institucije, kot njihove družine, prijatelji, sodelavci, mediji in spletni komentatorji. Vse to vpliva na travmo in potek zdravljenja, saj ne le institucije, kar celotna družba, večkrat in ponovno travmatizira že travmatizirane ženske. Lepa Mlađenović, Čustva spreminjajo delovanje možganov: feministični pristop k nevrobiologiji travme posilstva, Založba Sophia.
Kultura posilstva v Sloveniji tudi sistemska in institucionalna
Že znani študiji Inštituta za kriminologijo, Stereotipi o posilstvu na slovenskih sodiščih iz leta 2021 in Kaznovanje spolne kriminalitete v Sloveniji iz leta 2022 ter odzivi nanjo, dokazujejo, da je problem premalo odločnega odzivanja na kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost tudi v sodstvu, tretji veji oblasti. Delež pogojnih obsodb med leti 2014 in 2019 je bil glede na težo kaznivega dejanja relativno visok, izrečene sankcije pa so bile relativno nizke.
V tistem času je še veljala opredelitev posilstva z modelom prisile, delež obsodilnih sodb pa je bil 45-odstoten, kar pomeni da so bili storilci spoznani za krive v manj kot polovici primerov, od teh, ki so bili spoznani za krive, jih je nekaj manj kot dve tretjini moralo v zapor, tretjina pa je dobila pogojno obsodbo. Ob tem je nova pravno-družbena analiza pokazala, da pogojne kazni v primeru spolnega nasilja niso odvračalne, odškodnine so redke, nizke in le, če se žrtev, poleg kazenskega pregona, odloči še za civilnega. Še bolj skrb zbujajoč je bil trend pri drugih spolnih kaznivih dejanjih, spolnih napadih na slabotne osebe in na osebe mlajše od 15 let.
Po svežih podatkih, ki so jih mediji ob razpravi o teh študijah dobili od vrhovnega državnega tožilstva (ki sicer zajemajo še dodatno kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva, ki ga Inštitut v študijo ni vključil), je bil delež pogojnih kazni v obdobju 2019-2025 še vedno skoraj 43-odstoten.
FRA Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava je že leta 2014 pokazala, da je v Sloveniji žensk, ki so bile od 15. leta starosti žrtve fizičnega in/ali spolnega nasilja s strani sedanjega partnerja, 5 odstotkov in nekdanjega partnerja 21 odstotkov. 14 odstotkov žensk je doživelo zalezovanje, 44 odstotkov žensk pa spolno nadlegovanje. Pred starostjo 15 let, je eno od oblik nasilja (fizično, spolno ali psihično) doživelo 16 odstotkov deklic.
Ženske so pogosteje kot moški žrtve nasilja, ki se ponavlja in ima hujše posledice. Nasilje nad ženskami večinoma povzročajo njihovi intimni partnerji. Skoraj tretjina žensk pa je spolno nadlegovanje doživela na delovnem mestu. Po podatkih raziskave EU Gender-Based Violence Survey je 30,8 % žensk v EU-27 poročalo, da so vsaj enkrat v življenju doživele spolno nadlegovanje na delovnem mestu. V primerjavi s psihičnim, fizičnim in ekonomskim nasiljem se spolno nasilje v partnerskih odnosih pojavlja najredkeje, vendar so bile ženske 5,6-krat pogosteje kot moški žrtve takšnega nasilja. . Vsaka deseta ženska je izpostavljena tudi spolnemu nadlegovanju ali zalezovanju z novimi tehnologijami, npr. na spletu in na družbenih omrežjih.
Sovražni in diskriminatorni govor do žensk v javnem prostoru se občutno in vidno povečuje
Kulturo nasilja in posilstva tudi v medijih in profesionalnem športu v Sloveniji, potrjujeta prva obsežnejša raziskava o prisotnosti zlorab v slovenskem športu z Univerze na Primorskem iz leta 2023 in raziskava o položaju novinark in medijskih delavk v Sloveniji in regiji, predstavljena leta 2025 s strani Zavoda KROG in Društva novinarjev Slovenije. Raziskavi z obeh področij sta pokazali, da se o nasilju ali spolnem nasilju ne poroča, se ga ne obravnava kot resen problem ali pa se ga celo normalizira kot del poklica ali kot del športa.
V prvi raziskavi je 352 sodelujočih športnic in športnikov, članic in članov Olimpijskega komiteja Slovenije anonimno poročalo o svojih izkušnjah v športnem okolju. Več kot polovica je do 18. leta starosti doživela eno izmed oblik zlorabe – najpogosteje čustveno in fizično nasilje, sledi pa zanemarjanje. Skoraj vsaka peta oseba je poročala o izkušnji spolne zlorabe. Športnice so v večji meri poročale o vseh oblikah nasilja, zlasti o čustvenem in spolnem. Športniki pa so bili pogosteje izpostavljeni fizični zlorabi – med drugim kazenskim treningom, grožnjam, prisilnemu treniranju kljub bolezni ali poškodbi.
V raziskavi o nasilju v medijih je bilo anketiranih več kot 600 medijskih delavk, opravljenih 38 intervjujev z novinarkami in 12 ekspertnih intervjujev. Vsaka druga novinarka je doživela spolno nadlegovanje, velika večina primerov je ostala neprijavljenih. Razlogi so strah pred izgubo zaposlitve in povračilnimi ukrepi ter nezaupanje v uredništvu. Storilci so v 50 odstotkih sodelavci, v 30 odstotkih pa nadrejeni, medtem ko večina uredništev nima vzpostavljenih preventivnih ukrepov, niti jasnih postopkov, če pride do kršitve.
Analiza diskruza na družbenem omrežju X v času predvolilne kampanje za državnozborske volitve spomladi 2022 z Inštituta za novejšo zgodovino je analizirala skoraj 300 ročno zbranih X objav in komentarjev ter pokazala, da je bil diskurz na družbenem omrežju X v času pred volitvami seksističen, nasilen in mizogin ter usmerjen predvsem proti tistim »nevarnim« političarkam, ki se jim je obetal dober volilni rezultat oziroma so bile v predvolilni kampanji aktivne tako v javnih razpravah kot na družbenih omrežjih.
V Sloveniji se že kaže večja normalizacija nasilja do žensk, kar pa je povezano tudi z neodzivanjem države in institucij. Če država najhujših oblik spolnega nasilja, tudi spletnega, ne prepoznava, ne preganja učinkovito ali jih relativizira z neustreznimi odzivi, to ne vpliva zgolj na posamezne primere, temveč tudi na širše družbene predstave o dopustnosti nasilja in verodostojnosti žrtev. Prav zato sodne in druge državne institucije niso zgolj pasivni odraz družbenih razmerij, temveč eden ključnih dejavnikov njihovega reproduciranja ali spreminjanja.
Politično motivirana in spodbujena retradicionalizacija mladih
Nedavna globalna študija, ki je zajela 23 tisoč ljudi v 29 državah, je razkrila presenetljiv medgeneracijski razkorak, saj dvakrat več moških iz “generacije Z” v primerjavi z “generacijo baby boom” meni, da bi morale biti ženske podrejene moškim.
Z novimi oblikami tehnologij in algoritmi, se erozija ženskih pravic že kaže tudi v Sloveniji, tako družbeno kot politično. Mladina 2024 je presenetila s pokazatelji, da se je delež fantov v Sloveniji, ki se ideološko opredeljujejo desneje, med letoma 2018 in 2024 povečal z 19 % na 44 %, delež deklet pa s 17 % na 28 %, kar se je potrdilo tudi na letošnjih parlamentarnih volitvah. To kaže na krepitev retradicionalizacije, neomizoginije ter prepričanj o manjvrednosti žensk in deklet ter njihovem mestu v tradicionalnih domačih in materinskih vlogah.
Glede na trenutno dogajanje v javnem in političnem slovenskem prostoru, pa tudi evropskem in svetovnem, lahko pričakujemo še hitrejšo erozijo težko priborjenih, a ne v celoti, obstoječih pravic žensk in deklic ter naraščanje diskriminacije proti drugim ranljivim skupinam.
Ženske pravice v Sloveniji je treba budno spremljati in ščititi
Kljub nekaterim dobrim premikom na področju zaščite žensk in otrok pred spolnim nasiljem v Sloveniji, kot je sprememba razumevanja posilstva v modelu afirmativnega soglasja in Hiša za otroke, ki je namenjena podpori otrokom, ki so priče ali žrtve spolnega nasilja, je zaščita žensk in deklet pred sovražnimi ter spolnimi napadi v Sloveniji prepuščena njim samim, zagovorništvo, pomoč in podpora pa nevladnim organizacijam, katerim nova vlada že grozi z odvzemom financiranja.
Učinkovita zaščita spolne nedotakljivosti ne zahteva le sprememb zakonodaje ali strožjega kaznovanja, temveč širše družbene spremembe zmanjševanja ekonomskih in družbenih neenakosti, krepitev javnih podpornih sistemov, dostopne psihosocialne podpore, stanovanjske in socialne varnosti, kot tudi dosledno ter vztrajno družbeno in institucionalno nasprotovanje seksizmu, nasilju in kulturi nekaznovanosti na vseh ravneh družbe.
Ta in druge analize kažejo, da spolnega nasilja ni mogoče razumeti kot skupek izoliranih dejanj ali zgolj kot vprašanje učinkovitosti kazenskega prava. Gre za pojav, ki je tesno povezan z družbenimi razmerji moči, zgodovinsko in strukturno podrejenostjo žensk ter širšimi institucionalnimi in ekonomskimi strukturami neenakosti. Preprečevanje nasilja nad ženskami ni mogoče brez aktivnega prevzemanja odgovornosti vseh ravni družbe, zlasti pa državnih institucij in nosilcev oblasti. A je glede na vladajoče predstavnike v vladah pričakovati poslabšanje tako na področju pravic žensk kot kulture nasilja in posilstva v EU in Sloveniji. Ženske pravice je zato trebara budno spremljati in ščititi.
O koaliciji Ne! Kulturi posilstva in celotni akciji
Pobudnice koalicije Ne! Kulturi posilstva so Magdalene Krivopete, umetniški feministični kolektiv znotraj kulturno umetniškega društva Transformator, ki že od leta 2018 z umetniškimi odzivi in interaktivnimi izobraževalnimi predstavami gledališča zatiranih osvešča o neenakosti spolov in ženskih pravicah. Njihov pristop je tako direktni in terenski, z mladimi v srednjih šolah in na fakultetah, kot spletni, prek podcastov in igranih satiričnih videov.
Amnesty International Slovenije so je s članicami kolektiva povezale že v prejšnjem projektu osveščanja o reproduktivnih pravicah v Sloveniji in splavu, Niti ena več ter Zaščitimo reproduktivne pravice, ki je strokovno in vsebinsko povezal tudi novinarke s Sektorja Ž na Radiu Študent in stroko s Pravne mreže za varstvo demokracije. Slednja iniciativa je pokazala, da komisije, ki odločajo o splavu po 10. tednu nosečnosti v Sloveniji, nimajo enotnega strokovnega protokola postopka, zato v njih (lahko) pride do retravmatizacije najranljivejših, na kar sta se predstavnici z Ginekološke klinike v Ljubljani in Novega mesta odzvali, v podcastih pa so skozi zgodovinsko in socio-ekonomsko analizo ustvarjalke razkrile novodobne načine omejevanja reproduktivnih pravic v ZDA, EU in Sloveniji ter zgodovino zapisa pravice do splava v ustavo v naši regiji. V njih so intervjuvale tudi predstavnico Amnesty International ZDA, koalicijo nevladnih organizacij Voice for Choice z Malte in prof. dr. Vesno Leskošek, takrat še s Fakultete za socialno delo, ki je zdaj upokojena.
Pred tem se je kolektiv poglobil v projekt Enakost spolov je zakon – ustvarjamo enako družbo za vse je, v katerem so s predstavnicami organizacij s področja za ženske in otroške žrtve nasilja, kot so Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Združenje za MOČ ter strokovnjakinjami, kot je dr. Mojca Plesničar z Inštituta za kriminologijon Pravne fakultete v Ljubljani in prof. dr. Darja Zaviršek, spregovorile o razsežnostih nasilja nad ženskami v Sloveniji, posledicah, spolni kriminaliteti in pomočnih točkah v primeru izkušnje nasilja.
S svojimi odzivi želijo Magdalene Krivopete s pomočjo umetnosti in medijskih orodij ustvarjati prostore ter načine za izobraževanje žensk in mladih o njihovi poziciji v družbi in zakonodaji, prek tega pa spodbuditi, da bi se tudi same priključile kolektivnemu in individualnemu boju za svoje pravice ter izboljšanje položaja v družbi. Že na področju reproduktivnih pravic so k temu dodale tudi zagovorništvo, izjemno krivični in nečloveški sodni primeri s področja spolne kriminalitete, ki odmevajo v medijih, pa so jih spodbudile, da s takšnim pristopom nadaljujejo tudi na področju spolnega nasilja.
Koaliciji se je poleg Amnesty International Slovenije pridružilo še društvo za osveščanje in varstvo OV-CA, ki je poskrbelo za pravno in družbeno analizo, Magdalene Krivopete pa so na podlagi analize in metodologije gledališča zatiranih prvič preizkusile satiričen pristop h gledališkim prizorom v video obliki, ki so na družbenih omrežjih ravno tako pritegnili veliko število uporabnikov in uporabnic. Natisnile so tudi novo serijo nalepk piramid kulture nasilja in posilstva, ki jih bodo vse organizacije v koaliciji podelile s sodelujočimi kolektivi po Sloveniji. Koalicija odziv zaključuje konec julija, a že snuje nadaljnje korake.
Odziv koalicije je financiran s strani Nizozemsko helsinškega odbora in EU, odgovornost za vsebino pa nosijo avtorice in avtorji.
