Slovensko ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost zakona, ki je urejal zagotovitev odškodnin izbrisanim.
Za neustavno je spoznalo tako določila, ki so omejevala zahtevke tistih izbrisanih, ki so državo tožili že pred pavšalno odškodninsko zakonodajo (in tako zaupali v pravni sistem države, ki jih je izbrisala), kot tudi samo pavšalno shemo. Glede slednje ustavno sodišče ugotavlja, da je lahko potencialno nepravična.
Ustavno sodišče je prepoznalo, da je pavšalna shema načeloma sprejemljiva, a je izbris kot najhujša sistematična kršitev človekovih pravic povzročil tako hudo stanje, da je mogoče pričakovati primere, ko utrpljena škoda bistveno presega sedaj določen pavšalni maksimum (ki je dobrih 36.000 evrov). Tako odstopanje med dejansko in maksimalno pavšalno odškodnino, denimo v ekstremnih primerih ločitve družin ali druge škode, bi bilo nepravično in zato v nasprotju s samim jedrom človekovih in ustavnih pravic (pravica do povrnitve škode, načelo zaupanja v pravo).
Gre za shemo, ki jo je Slovenija sprejela leta 2013, potem ko je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo kršitev človekovih pravic v zadevi Kurić proti Sloveniji.
Zakaj je šlo pri tokratnem odločanju?
Ustavno sodišče je na zahtevo več sodišč odločalo o ustavnosti zakonske ureditve, po kateri je omejena skupna višina denarne odškodnine, ki jo lahko sodišče prisodi v sodnem postopku za škodo, povzročeno z izbrisom oseb iz registra stalnega prebivalstva. Sodišča so zahtevala oceno skladnosti z načelom prepovedi povratne veljave predpisov (155. člen ustave).
Zakonodajalec ima sedaj devet mesecev, da stanje uredi. Treba bo nasloviti tako vsebinske (višanje zahtevkov namreč pravno pomeni vložitev nove tožbe) kot tudi procesne vidike – najbolje preko podaljšanja roka za vložitev teh zahtevkov.
Oblasti pozivamo k temu, da ob urejanju teh vprašanj prisluhnejo posameznikom in organizacijam, vključno s slovensko Amnesty, ki si že leta prizadevamo za popravo krivic, katere podlaga bi bila pravična naslovitev hudih posledic izbrisa.
Obžalujemo, da je bilo potrebnih 26 let in večkratno posredovanje domačega in evropskega sodnega sistema za sprejemanje dejstva, kako globoko je izbris zarezal v življenja izbrisanih, njihovih družin – in celotne slovenske družbe.
Oblasti morajo sedaj nehati zavajati javnost, da je izbris rešen. To je daleč od resnice, tako glede statusnih izzivov kot odškodnin in – nenazadnje glede občutkov tisoče izbrisanih otrok, žensk in moških, ki so se morali pogosto boriti sploh za priznanje tega, da sta se jim zgodila kršitev in velika krivica.