Tunizijske oblasti so v zadnjih treh letih stopnjevale razgradnjo varovalk in zaščit begunk_cev, prosilk_cev za azil in migrantk_ov, še posebej temnopoltih. Prišlo je tudi do nevarnega porasta policijskega rasnega profiliranja, razširile pa so se tudi kršitve človekovih pravic, ki ogrožajo življenja, varnost in dostojanstvo ljudi, opozarja Amnesty International. Evropska unija tvega soudeležbo pri tem, saj nadaljuje s sodelovanjem pri omejevanju migracij brez učinkovitih varoval za človekove pravice.
V novem poročilu‘Nobody Hears You When You Scream’: Dangerous Shift in Tunisia’s Migration Policy, je Amnesty International dokumentirala, kako rasistična govorica uradnikov poganja ravnanja tunizijskih oblasti, ki vključujejo rasno motivirane aretacije in pripore, nevarne zasege plovil na morju, množične izgone deset tisočev begunk_cev in migrantk_ov v Alžirijo in Libijo, izpostavljanje begunk_cev in migrantk_ov mučenju in drugemu nečloveškemu ravnanju, vključno s posilstvi in spolnim nasiljem, ob tem ko se zatira tudi civilnodružbene iniciative, ki ponujajo pomoč.
Junija 2024 so tunizijske oblasti zahtevale, da Agencija ZN za begunce (UNHCR) preneha z obravnavo prošenj za azil, s čimer so zaprle edino pot, da se v državi zaprosi za mednarodno zaščito. A sodelovanje EU s Tunizijo pri nadzoru in omejevanju migracij se je nadaljevalo, ne da bi se vzpostavilo delujoča varovala za zaščito človekovih pravic. S tem EU tvega, da bo soodgovorna za resne kršitve človekovih pravic in za potiskanje ljudi v okoliščine, kjer so njihova življenja in druge pravice ogrožene.
EU mora nujno zamrzniti vso pomoč Tuniziji za izvajanje nadzora migracij in mej, ki je usmerjena k temu, da se ljudi zadržuje v Tuniziji, ter prenehati s financiranjem varnostnih sil in drugih organov, odgovornih za kršitve človekovih pravic beguncev_k in migrantk_ov.
Heba Morayef, regionalna direktorica za Bližnji vzhod in severno Afriko pri Amnesty International
»Tunizijske oblasti bdijo nad grozljivimi kršitvami človekovih pravic, razpihujejo ksenofobijo in hkrati uničujejo, kar še obstaja od zaščit za begunke_ce. Nemudoma mora priti do preobrata sedanjega uničujočega nazadovanje; prenehati se mora rasistično hujskaštvo in izvajanje množičnih izgonov, ki ogrožajo življenja ljudi. Zaščititi in zagotoviti je potrebno pravico do mednarodne zaščite in poskrbeti, da ne bo nihče izgnan nikamor, kjer bi obstaja resna grožnja kršitev človekovih pravic. Sodelavke_ci nevladnih organizacij in zagovornice_ki človekovih pravic, ki so pridržani zaradi pomoči begunkam_cem in migrantkam_om, morajo biti brezpogojno izpuščeni,« je dejala Heba Morayef, regionalna direktorica za Bližnji vzhod in severno Afriko pri Amnesty International.
Dodala je: »EU mora nujno zamrzniti vso pomoč Tuniziji za izvajanje nadzora migracij in mej, ki je usmerjena k temu, da se ljudi zadržuje v Tuniziji, ter prenehati s financiranjem varnostnih sil in drugih organov, odgovornih za kršitve človekovih pravic beguncev_k in migrantk_ov. Namesto tega, da na prvo mesto postavlja zadrževanje ljudi in s tem napaja kršitve, bi se sodelovanje EU s Tunizijo moralo osredotočiti na zagotavljanje zadostnih zaščitnih mehanizmov in da so postopki za mednarodno zaščito dostopni. Del sodelovanja morajo biti jasni, uresničljivi standardi človekovih pravic in zahteve, da se prepreči soodgovornost EU za kršitve.«
Amnesty International je raziskavo opravila med februarjem 2023 in junijem 2025 ter intervjuvala 120 begunk_cev in migrantk_ov iz skoraj 20 držav (92 moških, 28 žensk in 8 otrok, starih med 16 in 17) v Tunisu, Sfaksu in Zarzisu. Za raziskavo se je opravil tudi pregled dokumentov in virov ZN, medijev in civilne družbe ter uradnih objav lokalnih tunizijskih oblasti. Pred objavo, je Amnesty International svoje ugotovitve podelila s tunizijskimi, evropskimi in libijskimi oblastmi. Do objave poročila nismo prejeli nobenih odzivov.
Kriza, ki jo poganja rasistična govorica
Pričevanja razkrivajo migracijski in azilni sistem, ki je ustvarjen, da izključuje in kaznuje, namesto da bi ščitil. Vsaj 60 oseb, ki jih je Amnesty intervjuvala, vključno s tremi otroki, dvema begunkama_cema in petimi prosilkami_ci za azil, so bili samovoljno aretirani in priprti. Temnopolti begunke_ci in migrantke_i so bili žrtve sistematičnega rasnega profiliranja policije in ponavljajočih se valov rasističnega nasilja tako s strani posameznikov kot varnostnih sil, ki jih je sprožila uradna podpora rasističnemu sovraštvu, na čelu s komentarji predsednika Kaisa Saieda februarja 2023, ki so jih odtlej ponovili tudi drugi uradniki in parlamentarci.
Situacija se je še dodatno poslabšala zaradi povečanja zatiranja in preganjanja vsaj šestih nevladnih organizacij, ki so zagotavljale pomembno podporo begunkam_cem in migrantkam_om. To je privedlo do grozljivih humanitarnih posledic in povzročilo velikanski manko, ko pride do zaščite. Od maja 2024 so oblasti samovoljno vzele prostost vsaj osmim zaposlenim pri nevladnih organizacijah in dvema nekdanjima lokalnima uradnikoma, ki sta sodelovala z njimi. Naslednje zaslišanje v procesu zoper zaposlene v eni od nevladnih organizacij, v Tunizijskem odboru za begunke_ce je napovedano za 24. november.
»Videli smo, kako so utonili«
Amnesty International je preiskala tudi 24 primerov, ko so bili čolni prestreženi na morju, in je govorila s 25 begunkami_ci in migrantkami_i, ki so opisali ravnanje tunizijske obalne straže, ki je bilo nasilno in brezvestno ter je ogrozilo življenja, denimo z zabijanjem v čoln, z manevri pri visokih hitrostih, zaradi katerih bi se lahko čolni prevrnili, z udarjanjem ljudi in čolnov s palicami, izstreljevanjem solzivca od blizu in zanikanjem kakršnekoli individualne obravnave ob izkrcanju.
Céline, kamerunska migrantka, ki je bila zajeta, potem ko so odpluli iz vzhodne pokrajine Sfaks junija 2023, je povedala Amnesty International:
»Udarjali in udarjali so po našem čolnu z dolgimi palicami z ostrimi konci, ga preluknjali … v čolnu sta bili vsaj dve ženski in trije dojenčki brez rešilnih jopičev. Videli smo, kako so utonili, in nato jih nismo več videli. Še nikoli v življenju me ni bilo tako strah.«
Navkljub dvomom in zaskrbljenosti glede netočnosti in netransparentnega poročanja o primerih, ko so čolni prestreženi preseže na morju, so leta 2024 tunizijske oblasti nehale javno objavljati podatke o teh operacijah, po tem ko so vzpostavile pomorsko območje za iskanje in reševanje, ki ga podpira tudi EU. Pred tem je bilo iz poročil razbrati občuten porast v primerih prestreganja.
»Pojdite v Libijo, da vas ubijejo«
Po juniju 2023 so tunizijske oblasti začele z množičnimi izgoni na deset tisočev begunk_cev in migrantk_ov, predvsem temnopoltih. Ti izgoni so sledili ali rasno profiliranim aretacijam ali prestreganjem na morju. Amnesty International je ugotovila, da so med junijem 2023 in majem 2025 tunizijske oblasti izvedle vsaj 70 množičnih izgonov, ki so vključevali 11.500 oseb.
Tunizijske varnostne sile redno preganjajo in puščajo migrantke_e, prosilke_ce za azil in begunke_ce, vključno z nosečnicami in otroki, v oddaljenih, neobljudenih in puščavskih predelih ob tunizijski meji z Libijo in Alžirijo. Tam jih pustijo brez hrane in vode, praviloma jim zaplenijo telefone, osebne dokumente in denar, ter jih potisnejo v položaj, ki resno ogroža njihova življenja in varnost. Po prvem valu izgonov junija in julija 2023 je bilo v puščavi na meji med Tunizijo in Libijo najdenih vsaj 28 trupel migrantk_ov, 80 pa jih je ostalo pogrešanih.
Ti izgoni ne vključujejo nobenih procesnih varovalk in so kršitev načela non-refoulement.
Ljudje, ki so bili potisnjeni proti Alžiriji, so morali hoditi tedne in so bili nato v nevarnosti “verižnega vračanja” iz Alžirije v Niger. Tisti, ki so bili potisnjeni proti Libiji, so bili pogostokrat kar predani libijski mejni straži ali drugim oboroženim skupinam, ki so jih pustile brez vsega ali jih zaprle v pripore, ki slovijo po kršitvah temeljnih pravic. Begunke_ci in migrantke_i so v Libiji žrtve razširjenih in sistematičnih kršitev človekovih pravic ter zlorab, ki ostajajo nekaznovane, in za katere je preiskovalna misija ZN sklenila, da predstavljajo hudodelstvo zoper človečnost.
Ezra, moški iz Slonokoščene obale, je povedal Amnesty International, kako so ga tunizijske varnostne sile v noči s prvega na drugi julij 2023 izgnale do libijske meje od Sfaksa, skupaj s 24 drugimi osebami, med katerimi je bil vsaj en otrok.
»Libijsko obmejno območje smo dosegli okoli šestih zjutraj … eden od tunizijskih policistov je dejal, ‘Pojdite v Libijo, da vas ubijejo’. Drugi je dodal, ‘Ali boste plavali ali pa tekli v Libijo’. Dali so nam vrečo, v kateri so bili naši uničeni mobilni telefoni …«
Skupina je poskušala hoditi ob obali nazaj v Tunizijo, a tunizijske sile v uniformah so jih prestregle, jim sledile s psi, preteple štiri v skupini in jih odvedle nazaj do meje.
»Prisilili so nas, da smo vzklikali, ‘Nič več Tunizije, nikoli se ne bomo vrnili’, spet in spet.«
Tunizijske varnostne sile so 41 moških, žensk in otrok mučile ter z njimi nečloveško ravnale med prestrezanji, izgoni in priporom.
Hakim, kamerunski državljan, je opisal, kako so ga tunizijske sile peljale in pustile na alžirski meji januarja 2025, skupaj s skupino drugih:
»Vsakega so nas posebej premestili, nas obkrožili, nam rekli, naj se uležemo, bili smo vklenjeni … Pretepli so nas z vsem, kar so imeli: s palicami, pendreki, kovinskimi cevmi in lesenimi koli … Zahtevali so, da vzklikamo ‘Nič več Tunizije, nikoli se ne bomo vrnili’, spet in spet. Udarjali so nas, nas brcali, povsod, kamor je padlo.«
Amnesty International je dokumentirala tudi 14 primerov posilstev in drugih oblik spolnega nasilja, ki so jih izvedle tunizijske varnostne sile. V nekaterih primerih je šlo za del nasilnih telesnih preiskav, ki so bile izvedene z namenom ponižanja, in verjetno predstavljajo mučenje.
Karine, kamerunska državljanka, je povedala Amnesty International, da jo je moški pripadnik nacionalne tunizijske garde dvakrat posili 26. maja 2025. Prvič, med nasilno telesno preiskavo v regiji Sfaks, nato pa še na alžirski meji ob množičnem izgonu.
Podpora EU, ki nosi ceno izgubljenih življenj in dostojanstva
Ne da bi se karkoli naučila iz uničujočih posledic sodelovanja z Libijo, se nadaljevanje sodelovanja EU s Tunizijo na področju omejevanja migracij kaže v tem, da so ljudje ujeti v državi, kjer so izpostavljeni razširjenim kršitvam človekovih pravic. Sodelovanje vključuje financiranje tunizijske obalne straže za prestrezanje poskusov prehodov in treniranje ter opremljanje za nadzor mej z namenom zmanjšanja števila prihodov ljudi v Evropo.
EU je podpisala Memorandum o sodelovanju s Tunizijo julija 2023, ne da bi vanj vključila učinkovite zaščite človekovih pravic, denimo transparentne predhodne ocene posledic ukrepov na človekove pravice, neodvisen nadzor spoštovanja človekovih pravic z jasnimi zavezami ukrepov, če pride do obtožb kršitev, in izrecno določilo o zamrznitvi sodelovanja, če pride do kršitev človekovih pravic. Varuh človekovih pravic EU je opozoril na te pomanjkljivosti v pregledu leta 2024. A več kot dve leti kasneje se sodelovanje med EU in Tunizijo nadaljuje, navkljub šokantnim in dobro dokumentiranim poročilom o kršitvah. In ob tem ko se nadzor in omejevanje migracij postavlja pred spoštovanje mednarodnega prava, smo slišali uradnike EU, da so sodelovanje s Tunizijo označili za uspeh, pri čemer so citirali manjše število prihodov ljudi po morju iz Tunizije po letu 2024.
»Tišina EU in njenih članic glede grozljivih zlorab je posebej zaskrbljujoča. Vsak dan, ko EU še naprej brezskrbno podpira tunizijski nevarni napad na človekove pravice migrantk_ov in begunk_cev ter vseh, ki jih branijo, ne da bi resno preverili okvire sodelovanja, evropski voditelji tvegajo lastno soodgovornost,« je dejala Heba Morayef.
Tišina EU in njenih članic glede grozljivih zlorab je posebej zaskrbljujoča.
Heba Morayef, regionalna direktorica za Bližnji vzhod in severno Afriko pri Amnesty International