Nekega poznega poletnega večera leta 2018 sem se s prijateljem sprehajal po središču Soluna, ko je k nama pristopil moški in vprašal za pot. Ustavila sva se, nato pa naju je brez opozorila napadel. Prijatelju je uspelo pobegniti, mene pa je moški zasledoval po ulici, me udaril v čelo in brcnil v hrbet. Razlog? »Moški [moj prijatelj] je nosil krilo.«
Več kot sedem let pozneje, od dogodka sicer nimam nobenih telesnih poškodb, je trenutek, ko sem gledal v oči neznancu, za vedno vtisnjen v moj spomin. Ta človek me v življenju še nikoli ni srečal, pa me je vseeno sovražil.
Ta napad je bil moja prva izkušnja s tem, kaj pomeni biti »vidno« spolno raznolika oseba. Z leti so se moja iskanja odgovorov o razlogih za ta napad povezala s širšimi vprašanji, ki se mi postavljajo ob dogajanju v svetu.
Kaj imajo spolne norme opraviti z zaščito turške družbe? Zakaj slovaška vlada trdi, da zapis le dveh spolov v ustavo ščiti narod? Zakaj nekatere (cis) ženske slavijo omejevanje pravic trans žensk v Združenem kraljestvu?
Nasilje proti LGBTQIA+ osebam je v zadnjem letu po vsej Evropi zaskrbljujoče naraslo, pri čemer so spolno raznolike in transspolne osebe nesorazmerno pogosto tarče napadov po vsem svetu.
Transspolne osebe se pogosto reducira na »trans«. To je praksa odtujevanja, ki našo pozornost usmerja zgolj na anatomijo in telesnost osebe. Trans mladino se briše in se ji jemlje glas, kljub jasnim podatkom, da oskrba in postopki za priznanje spola rešujejo življenja.
Odstopanje od škodljivih spolnih norm ali njihovo odločno zavračanje pri nekaterih skupinah vzbuja nelagodje. Takšne prakse označujejo kot »teorijo spola« in jim pripisujejo katastrofalne posledice. Ni naključje, da se napadi na transspolne in spolno raznolike osebe ujemajo z vzponom avtoritarnih praks po svetu. »Prebujenost« (wokeness) je postala zamegljen izraz, ki širi moralno paniko, namesto da bi, kot je bilo prvotno mišljeno, spodbujala kritično držo do politike in sistemov.
Sodba vrhovnega sodišča Združenega kraljestva leta 2025 je ženskost opredelila na podlagi biološkega spola, kar pomeni, da je transspolnim ženskam v Združenem kraljestvu lahko onemogočen dostop do ženskih stranišč. Kljub temu, da je sodišče ponovno potrdilo njihovo pravno zaščito, pa morajo trans ženske vedno znova prenašati poseganje v njihovo telesno avtonomijo, zasebnost in dostojanstvo. Spremljamo glasno manjšino cis žensk, ki trdijo, da se borijo proti patriarhalnemu zatiranju, medtem ko se obračajo proti nam; proti nam, ki pripadamo skupnostim, ki so jih iste patriarhalne sile, ki zatirajo njih, močno prizadele. Ironično, kajne? Skupine žensk, ki so se borile proti svojemu zatiranju in omejevanju na podlagi biološkega esencializma (da so ženske skrbne, šibkejše in manj sposobne za vodstvene položaje, da morajo postati gospodinje itd.), zdaj same uporabljajo esencialistične trditve za izključevanje drugih skupin. Te ženske čutijo ogroženost svoje identitete zaradi anatomije trans žensk.
Moja osebna izkušnja kaže, da večina tistih, ki obsojajo transspolnost, nikoli ni imela stika s transspolnimi osebami. Niso jih videli v njihovi vsakdanjosti, v trenutkih ljubezni, strahu, ambicij in vseh življenjskih situacijah, ki jih okušamo vsi. Prav to pomanjkanje stika reducira »trans« na sfero domnevnega zla. Trans ljudje postanejo eden izmed številnih grešnih kozlov, na katere se usmerja frustracija, ki pogosto izvira iz togih norm, ki jih je nekdo nekritično sprejel.
Izbris določene skupine ljudi se upravičuje kot ukrep za zaščito varnosti žensk. Antitrans agende se promovirajo na univerzah in v zadnjem času tudi v Združenih narodih, kjer se zahteve transspolnih ljudi po priznanju njihovega obstoja označuje kot »prisilno vključevanje«. Na srečo ti glasovi za enkrat še vedno predstavljajo manjšino v mednarodnih prostorih človekovih pravic.
Zavračanje družbenih norm, ki določajo, kdo si, je lahko osvobajajoče, vendar tudi grožnja sistemom moči in nadzora. Boj za pravičnost je intersekcionalen; poleg interspolnih, transspolnih in spolno raznolikih skupnosti so tarče tudi migranti_ke, begunci_ke in prosilci_ke za azil, osebe z oviranostmi, staroselska ljudstva ter druge zgodovinsko marginalizirane skupnosti. Amnesty International je večkrat poudarila pomen intersekcionalne pravičnosti pri vprašanjih človekovih pravic, vključno z dostopom do splava in pravicami spolnih delavcev_k.
Medtem ko nekateri uživajo pravice, ki jim pripadajo, se druge obravnava kot »drugorazredne državljane« in se jih še dodatno marginalizira.
Patriarhat je destruktivna sila, ki vpliva na vse, tudi na cis moške. Temelji na tem, da je v njem jasno določen položaj vsakega posameznika_ce v tem svetu, pri čemer na vrh postavlja najbolj privilegirane ter utrjuje spolne stereotipe. Ženske so skrbne in krhke; biseksualne osebe so zmedene; geji in lezbijke so spolni devianti; transspolne in spolno raznolike osebe pa so karikature. In vendar nam še vedno ne uspe povezati teh točk; podrejamo se taktiki »deli in vladaj«, ki destabilizira prav tiste skupnosti, ki lahko ublažijo bolečino marginalizacije in odtujenosti ter naš bes usmerijo v bolj pozitiven izid.
Skrajni čas je, da se osredotočimo na to, kar nas povezuje, ponovno potrdimo svoje dostojanstvo in z rahlim nasmehom zavrnemo nesmiselne in zavajajoče obtožbe o »prebujenosti« in »teoriji spola« zgolj zato, ker zahtevamo pravico do obstoja. Po navdihu zgodovinarke in ene vodilnih oseb na področju transspolnih študij Susan Stryker svoj bes razumem kot »gonilno silo«, da se uprem z ustvarjanjem mreže skrbnosti in solidarnosti.
Alex Birintz, pomočnik za raziskave in kampanje pri Amnesty International
Cisspolna oseba je oseba, ki ji je bil ob rojstvu pripisan spol, ki se ujema z njeno spolno identiteto. Npr. osebi je bil pripisan ženski spol in se tudi identificira kot ženska: to je cis ženska; po tej analogiji za moške: cis moški. Cisspolnost je normativna in večinska spolna identiteta oseb, iz česar izhaja njena družbena moč in primerjanje transspolnih oseb na osnovi cisnormativnih standardov.