Talibani vztrajno razgrajujejo dosežke, ki so bili v Afganistanu doseženi v zadnjih 20 letih, opozarjajo v skupnem poročilu Amnesty International, International Federation for Human Rights (FIDH) in World Organisation Against Torture (OMCT). Dokument vključuje informacije o tem, na kako različne načine Talibani od prevzema oblasti v Kabulu pred nekaj več kot petimi tedni izvajajo zatiranje.
Čeprav Talibani ponavljajo, da bodo zagotavljali spoštovanje človekovih pravic, vsebuje poročilo serijo najrazličnejših kršitev človekovih pravic, vključno s poboji civilistov in vojakov, ki so se predali, ter blokado humanitarne pomoči v dolini Panjshir, kar predstavlja zločine na podlagi mednarodnega prava. Ženske, svoboda izražanja in civilna družba so postali žrtve novih omejitev.
»V nekaj več kot petih tednih, odkar so Talibani prevzeli nadzor nad Afganistanom, so jasno pokazali, da ne mislijo resno glede zaščite in spoštovanja človekovih pravic. Videli smo že val kršitev, od povračilnih napadov in omejitev pravic žensk, do zatiranja protestov, medijev in civilne družbe.« Dinushika Dissanayake, namestnica direktorja Amnesty International za južno Azijo.
»Glede na prevladujoče ozračje strahu, nedelovanje mobilnih omrežij na številnih območjih in na izpade interneta, za katere so odgovorni Talibani, so ugotovitve omenjenih organizacij verjetno manjši del tega, kar se dogaja. Svet ZN za človekove pravice mora vzpostaviti močan, neodvisen mehanizem z možnostjo dokumentiranja, zbiranja in ohranjanja dokazov o tekočih zločinih po mednarodnem pravu ter drugih hudih kršitvah in zlorabah človekovih pravic po Afganistanu.«
Ozračje strahu za zagovornike človekovih pravic
O napadih na zagovornike človekovih pravic poročajo od 15. avgusta naprej skoraj vsak dan. Talibani jih iščejo od vrat do vrat, zaradi česar so mnogi prisiljeni v skrivanje.
Raziskovalci so se pogovarjali z Mahmudom*, afganistanskim zagovornikom človekovih pravic, ki mu je uspelo pobegniti iz države. Mahmud je opisal telefonski klic, ki ga je prejel na dan prihoda Talibanov v Kabul, v katerem so zahtevali, da jim izroči vozila, opremo in denar svoje organizacije. Klicatelj je vedel njegovo ime in ga opozoril, da mu ne preostane drugega, kot da sodeluje.
Delphine Reculeau, direktorica programa Zagovorniki človekovih pravic pri Svetovni organizaciji proti mučenju (OMCT):
»Grožnja, s katero se soočajo zagovorniki človekovih pravic v Afganistanu, je resnična. Napadajo jih na vseh frontah, saj jih obravnavajo kot sovražnike Talibanov. Preiskujejo njihove pisarne in domove. Njihovi kolegi so bili pretepeni. Prisiljeni so se skrivati. Živijo s stalno grožnjo aretacije, mučenja ali še česa hujšega. Tisti, ki jim je uspelo zapustiti državo, so sedaj v vojaških taboriščih ali v sosednjih državah in ne vedo, kje je njihov končni cilj in kako bodo obnovili svoja življenja, ki so čez noč razblinila.«
»Mednarodna skupnost mora spoštovati svoje moralne in politične zaveze in se ne sme izneveriti ljudem, ki so svoje življenje posvetili obrambi človekovih pravic, enakosti spolov, pravni državi in demokratičnim svoboščinam v svoji državi. Ne glede na ceno jih mora zaščititi.«
Preganjanje novinark_jev
Amnesty se je pogovarjala z dvema novinarkama iz Kabula, ki sta delili svoje izkušnje z grožnjami in ustrahovanjem. Ayesha* je zaradi opozorila delodajalca, da je njeno življenje v nevarnosti, pobegnila iz Kabula. Od takrat so Talibani večkrat obiskali njeno družino in ji tudi grozili.
Aadila* je prva dva tedna pod talibanskim režimom opisala kot obdobje strahu in negotovosti. Sprva se je odločila, da bo ostala v Afganistanu in nadaljevala z delom, vendar pa so jo po nočnem obisku Talibanov, sorodniki prepričali, da zapusti državo.
Novinar Abdul je dejal, da so uredniki, novinarji in ostali medijski delavci od Talibanov dobili navodila, da lahko nadaljuje z delom, vendar le v skladu s šeriatskim pravom in islamskimi pravili.
»Od padca republike nisem bil v službi. Talibani so me velikokrat iskali doma, vendar sem se skrival. Od propada naprej je naša pisarna zaprta,« je povedal.
Ženske, dekleta in pravica do protesta
Številne afganistanske ženske sedaj nosijo burko, doma ne zapuščajo brez moškega spremstva, hkrati pa so se odrekle vsem svojim aktivnostim, da bi se izognile nasilju in represiji. Kljub splošnemu ozračju strahu in številnimi grožnjami pa ženske organizirajo proteste po vsej državi.
Nekateri mirni protesti so bili dovoljeni, spet druge so nasilno zatrli. Talibanske posebne enote so tako 4. septembra s streljanjem v zrak in z uporabo solzivca preprečile protest približno stotih žensk v Kabulu.
Zagovornik človekovih pravic Nazir* je za Amnesty International povedal, da so Talibani zaradi udeležbe na protestu za pravice žensk 8. septembra hudo pretepli njegovega prijatelja Parwiza*.
»Parwiz je bil med ženskimi protesti 8. septembra pridržan. Hudo so ga mučili. Zlomili so mu roko. Ko so ga izpustili, so ga oblekli v nova oblačila, saj so bila njegova preveč krvava.«
Ministrstvo za notranje zadeve, ki je sedaj pod nadzorom Talibanov, je 8. septembra izdalo ukaz o prepovedi vseh demonstracij in zborovanj v Afganistanu, dokler ne bo vzpostavljena »demonstracijska politika«.
»Mednarodna skupnost si ne sme zatiskati oči pred kršitvami, ki so jih zagrešili Talibani. Konkretno ukrepanje Sveta ZN za človekove pravice ne bo le poslalo sporočila, da nekaznovanost ne bo dopuščena, ampak bo prispevalo tudi k širšemu preprečevanju kršitev. To bi se moralo zgoditi sočasno s tekočo preiskavo na Mednarodnem kazenskem sodišču, da bi se zagotovila odgovornost za zločine proti človeštvu in vojne zločine, ki so jih zagrešile vse strani,« je dejala Juliette Rousselot, programska direktorica FIDH za južno Azijo.
*V besedilu so zaradi zaščite identitete ljudi uporabljeni vzdevki.