Januarja letos je Odbor ZN za človekove pravice objavil zelo pomembno odločitev, da morajo vlade pri deportaciji prosilcev za azil upoštevati kršitve človekovih pravic, ki jih povzroča podnebna kriza.
Zakaj je šlo? Ioane Teitiota, moški iz pacifiške države Kiribati, se je pri omenjenem odboru februarja 2016 pritožil zoper vlado Nove Zelandije, potem ko so mu tamkajšnje oblasti odrekle azil, za katerega je zaprosil kot »podnebni begunec«. Teitiota je bil deportiran z Nove Zelandije na Kiribati septembra 2015.
»Odločitev je globalni precedens (to je, zgled za prihodnja podobna ravnanja). Pravi, da bo država kršila svoje zaveze človekovih pravic, če bo vrnila nekoga v državo, kjer bi bilo – zaradi podnebno krize – njegovo življenje v nevarnosti ali bi bil v nevarnosti krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja,« je dejala Kate Schuetze, pacifiška raziskovalka pri Amnesty International.
Teitiota zatrjuje, da se je v svoji domači državi zaradi podnebno krize soočal z nesoglasji glede zemlje in s težavami pri dostopu do varne pitne vode ter se je bil zato prisiljen z družino preseliti na Novo Zelandijo, kjer je zaprosil za azil, ko mu je leta 2010 potekla viza.
Nova Zelandija mu je odrekla azil, po njegovi pritožbi tudi tamkajšnje vrhovno sodišče. Zatem se je odločil za pritožbo pri Odboru ZN za človekove pravice, kjer je zatrjeval, da je Nova Zelandija s tem, da ga je deportirala na Kiribate, kršila njegovo pravico do življenja, ki jo ščiti Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Kiribati sestavljajo otoki in atoli, številni pravzaprav sploh nimajo nadmorske višine in so zato v prvi vrsti zaradi nevarnosti dviga morske gladine.
Kaj je ta odbor in zakaj je to obravnaval?
Omenjeni odbor je ustanovljen z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah. Njegova naloga je, da spremlja, kako uspešno države uresničujejo pravice iz pakta. Pakt je namreč za skoraj 170 držav pogodbenic zavezujoč! S t. i. fakultativnim protokolom k paktu (to je nekakšen dodatek paktu) pa je odbor dobil še pristojnost, da obravnava pritožbe posameznikov. Gre za tiste, ki menijo, da država pogodbenica, pod jurisdikcijo katere spadajo, krši določbe pakta, in so že izčrpali vsa domača pravna sredstva. Z drugimi besedami: če je država pristopila k temu protokolu, imajo njeni državljani možnost, da se na odbor pritožijo, če jim ta država krši človekove pravice iz pakta in so se že pritožili do najvišje možne sodne instance v svoji državi. Slovenija je pogodbenica tako pakta kot fakultativnega protokola, tako da imajo tudi ljudje pri nas to možnost pritožbe.
Pacifiški otoki v vlogi kanarčka v rudniku …
Zdaj pa nazaj k Teitioti. Odbor je sicer ugotovil, da njegova deportacija ni bila nezakonita, ker mu na Kiribatih ni grozila takojšnja grožnja življenju, a je hkrati prepoznal, da podnebne spremembe predstavljajo resno grožnjo pravici do življenja, kar morajo odločevalci upoštevati, ko preučujejo pritožbe zoper deportacije.
Iz odločitve odbora izhaja, da bi prihodnje pritožbe lahko bile uspešne, če bodo dokazale, da bi lahko posledice podnebnih sprememb v državah, kamor bi posameznike deportirali, te ljudi postavile v položaj, v katerem bi bile kršene njihove pravice. Sporočilo je jasno: pacifiške otoške države ne rabijo biti ravno cele pod vodo, da bi se sprožila zaveza, da je treba zaščiti pravico do življenja.
»Ko je govora o migrantih, ki morajo zbežati zaradi podnebnih sprememb, imajo pacifiški otoki vlogo kanarčka v rudniku. Otoške države, kot so Kiribati in Tuvalu, so le en ali dva metra nad morsko gladino. Ljudje tam so že danes podvrženi hudim posledicam, vključno z omejenim dostopom do zemlje, na kateri je mogoče živeti, do čiste pitne vode in minimalnih možnosti za preživljanje. Vlade morajo upoštevati to nevarno realnost in takojšnjo grožnjo, ki jo ogrevanje planeta predstavlja za življenja ljudi na Pacifiku,« opozarja Kate Schuetze.