»Medtem ko se javno mnenje ukvarja z zelenim prehodom in jedrsko energijo, si prebivalke in prebivalci v številnih romskih naseljih prizadevajo za priklop na vodo in elektriko; medtem ko bo v večini mest in domovih že čez nekaj dni zagorelo stotisoče lučk, bodo mnogi romski otroci domačo nalogo delali pri svečah ali pa večere preživljali v temi; medtem ko večina otrok piše želje Božičku, je osnovna želja številnih Romov in Rominj – imeti vodo in elektriko,« je dejala Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije, na skupni novinarski konferenci s predstavniki romskih organizacij in romskih družin, ki na JV Slovenije živijo brez dostopa do vode in elektrike.
Nesprejemljivo je, da danes v Sloveniji država romskim družinam, v naseljih, ki obstajajo že desetletja, odreka možnost pitne vode. Ob jutrišnjem dnevu otrokovih pravic še posebej opozarjamo, da odrekanje vode in elektrike za otroke dejansko pomeni obsodbo na neizobraženost in na revščino. Temu botruje še dejstvo, da so romska naselja ločena od ostalih (segregirana) in ker so ločeni tudi po obsegu zelo skrajšani predšolski programi za romske otroke, se romski otroci kasneje naučijo slovenščine. Vse to prispeva k temu, da mnogi ne zaključijo osnovne šole, s tem pa se njihov začaran krog revščine in izključenosti sklene, je še dejala Nataša Posel.
Novinarska konferenca je potekala ob nezavarovani železniški progi, praktično sredi ničesar, kjer naj bi postavili vodni priključek za približno kilometer oddaljen romskega naselja.
Amir Hudorovič iz tega naselja je povedal, da to zanj ni rešitev, »to je isto, kot da moram hoditi na pokopališče.« To je namreč trenutno način, kako si mora njegova družina do doma prinesti vodo. »Iz našega naselja moramo hoditi po vodo na pokopališče, kjer jo bodo počasi pred zimo zaprli, ali pa na 8 kilometrov oddaljen naravni vir.« Retorično se je vprašal, kako bi župan prišel na ta odmaknjen prostor, ki je predviden za priključek na vodo, z avto prikolico, še zlasti pozimi, ob 30 centimetrih nespluženega snega, čakal na mrazu pol ure, da se natočijo vse posode – in potem vodo odpeljal več kilometrov daleč.
»V Ribnici živim že 30 let, pa se v tem času ni premaknilo niti za centimeter … Naj pridejo iz vlade pogledati, kako živimo, kako živijo naši otroci. Naši otroci so prihodnost nas starejših,« je dejal in med drugim še izpostavil, kako je težko živeti še zlasti tistim Romom, ki ne znajo brati, še zlasti uradnih dokumentov. »Romi smo prepuščeni samim sebi.«
Tudi Jasna Hudorovič iz Goriče vasi se je osredotočila na to, kako težko je poskrbeti za otroke v razmerah brez vode in elektrike. Želi si boljšega življenja za svoje potomce, kot ga je imela sama: »Svoje vnukinje ne bom pustila, da ne bi naredila šole … Da ne bo kot jaz.«
Jože Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slovenije: »Problema glede elektrike in vode ne smemo zanemarjati – iz tega naprej izhajajo problemi, ki se stopnjujejo; eden od njih je tudi izobrazba. »Kako bi reagirali tisti, ki imajo vodo in elektriko, kako bi se počutili, če bi to izgubili, kako bi pošiljali otroke v šolo, kakšno bi bilo njihovo življenje v prihodnosti?« Pozval je k temu, da tako lokalne kot tudi državne oblasti resno pristopijo k iskanju sistemskih rešitev. »Usoda občanov ne sme biti odvisna od dobre volje politikov.«
Nataša Posel je opozorila tudi na to, da so številne občine ravnale drugače ter legalizirala naselja ali omogočile vodo in elektriko kot začasne ukrepe. »Z izboljšanjem nastanitvenih razmer, z večjim vključevanjem v predšolske programe se izboljša tudi izobrazba ter zaposlitev, zmanjšajo se pa tudi trenja z neromi. Očitno živimo v državi, kjer so naše osnovne dobrine, nujne za preživetje – voda in elektrika, odvisne od tega, katerega župana in vodstvo občine ima katera romska družina.«
»Pa vendarle ne bi smelo biti tako. Za zagotavljanje človekovih pravic je na svojem ozemlju vedno odgovorna država, četudi podeli pristojnost občini. Zato smo sprožili tudi zbiranje podpisov pod peticijo predsedniku vlade, dr. Golobu, za zagotovitev pitne vode prav vsem.
Več
Življenje brez vode in elektrike vpliva na zdravje romskih družin, še posebej to velja za otroke. Življenjska doba Romov in Rominj je po podatkih NIJZ za kar 22 let nižja od ostalega prebivalstva, smrtnost romskih otrok od 1. do 4. leta pa je kar sedemkrat višja od ostalih otrok.
Neprimerne bivanjske razmere vplivajo celo na to, ali bo otrok hodil v šolo ali ne. Brez vode in elektrike se je težje umiti in oprati oblačila. Ko se pozimi hitro stemni, nekaterim otrokom za učenje ostane le sveča ali pa ostanejo v temi in na mrzlem.
Ker so romska naselja ločena od ostalih (segregirana) in ker so ločeni tudi po obsegu zelo skrajšani predšolski programi za romske otroke, se romski otroci kasneje naučijo slovenščine. Vse to prispeva k temu, da mnogi ne zaključijo osnovne šole.
Država je na podlagi mednarodnih standardov človekovih pravic dolžna ukrepati, da bi čim prej vsakomur zagotovila uživanje pravice do vode. Dostop do vode je človekova pravica in je v Sloveniji vpisana tudi v ustavo.