Covid-19 je najbolj prizadel tiste, ki so že desetletja zatirani zaradi neenakosti, zanemarjanja in zlorab
* Pandemija razkriva izjemno sistemsko neenakost po vsem svetu: med najbolj prizadetimi so etnične manjšine, zaposleni_e v zdravstvu in ženske.
* Amnesty v poročilu ugotavlja, da so svetovni voditelji izkoristili covid-19 za intenziviranje napadov na človekove pravice.
* Agnès Callamard, nova generalna sekretarka Amnesty International, poziva k ponovnem razmisleku in ponastavitvi nedelujočih sistemov, da bi jih lahko bolje zgradili nazaj.
* V Sloveniji v 2020 priča posledicam preteklih slabih odločitev in novim napadom na človekove pravice. Kliknite tukaj za sporočilo za javnost s poudarkom na Sloveniji.
Globalna pandemija je izpostavila grozno zapuščino, do katere so pripeljale politike namernega ustvarjanja razdorov in delitev, ki so vzdrževale neenakost, diskriminacijo in zatiranje ter utrle pot razdejanju, ki ga je povzročil covid-19, ob objavi letnega poročila za leto 2020 opozarjamo v Amnesty International.
Letno poročilo Amnesty International obravnava 149 držav, vključno s Slovenijo, in prinaša celovito analizo svetovnih trendov človekovih pravic v 2020. Kliknite za poročilo v celoti (Amnesty International Report 2020/21: The State of the World’s Human Rights). Kliknite za prevod dela o Sloveniji.
V poročilu Amnesty opisuje, kako uničujoče breme pandemije nosijo ljudje, ki so že tako najbolj marginalizirani, vključno z ženskami in begunci, kar je posledica desetletij diskriminatornih političnih odločitev svetovnih voditeljev. Zaposleni_e v zdravstvu, migrantski delavci_ke in tisti v neformalnem sektorju – med katerimi so številni v prvih vrstah boja s pandemijo – so bili prav tako izdani zaradi zanemarjenja zdravstvenih sistemov ter pomanjkljive ekonomske in socialne podpore.
Odziv na svetovno pandemijo so še bolj spodkopali voditelji, ki so neusmiljeno izkoriščali krizo in covid-19 zlorabili za to, da so izpeljali nove napade na človekove pravice.
“Covid-19 je surovo razkril in poglobil neenakost znotraj držav in med državami ter osvetlil šokantno neupoštevanje naše skupne človečnosti s strani voditeljev. Desetletja politik razdeljevanja, zgrešenih varčevalnih ukrepov in odločitev tistih na oblasti, da ne bodo vlagali v razpadajočo javno infrastrukturo, so temu virusu prepustili preveč lahkega plena,” je dejala Agnès Callamard, nova sekretarka Amnesty International.
“Soočamo se s svetom v razsulu. Na tej točki pandemije bi tudi najbolj zaslepljeni voditelji težko zanikali, da so naši družbeni, ekonomski in politični sistemi zlomljeni.”
Pandemija je povečala desetletja neenakosti in erozije javnih storitev
Poročilo prikazuje, kako je pandemija nesorazmerno negativno prizadela etnične manjšine, begunce, starejše in ženske, ki so že bili v neenakem položaju zaradi predhodnih, desetletja trajajočih toksičnih politik oblasti.
Covid-19 je v številnih državah poslabšal že tako negotov položaj beguncev, prosilcev za azil in migrantov, nekateri so bili prisiljeni ostati v zanemarjenih taboriščih, v drugih primerih je bila prekinjena nujna oskrba ali pa so bili vzpostavljeni mejni nadzori, zaradi katerih so številni obtičali na določenih območjih. Uganda, država, ki v Afriki skrbi za največ beguncev, to je 1,4 milijona, je, na primer, takoj na začetku pandemije zaprla meje in ni naredila izjeme za begunce in prosilce za azil, ki poskušajo vstopiti v državo. Posledično je bilo ob njeni meji z Demokratično republiko Kongo (DR Kongo) ujetih več kot 10.000 ljudi.
Poročilo poudarja izrazito povečanje nasilja na podlagi spola in nasilja v družini, pri čemer se veliko žensk in LGBTI oseb sooča z večjimi ovirami pri dostopu do zaščite in podpore zaradi omejitev svobode gibanja, pomanjkanja zaupnih mehanizmov za žrtve, da bi prijavile nasilje, ko so izolirane s storilci nasilja, in zmanjšanih zmogljivosti ali prekinitve storitev.
Tisti, ki so v prvih vrstah boja s pandemijo – zdravstveni delavci in tisti v neformalnem sektorju – so trpeli zaradi namerno zanemarjenih zdravstvenih sistemov in pičlih ukrepov socialne zaščite. V Bangladešu so zaradi lockdowna in policijske ure številni, ki delajo v neformalnem sektorju, ostali brez dohodka ali socialne zaščite. V Nikaragvi so v dveh tednih v začetku junija odpustili najmanj 16 zdravstvenih delavcev, ki so izrazili zaskrbljenost zaradi pomanjkanja zaščitne opreme in odziva države na pandemijo.
“Priča smo posledicam dolgoletnega in preračunanega zanemarjanja s strani naših voditeljev. V letu 2020 so se zdravstveni sistemi zaradi pritiska pandemije znašli pred skrajnimi preizkušnjami, ljudje pa so finančno propadali. Junaki leta 2020 so zaposlene_zaposleni v zdravstvu, ki so reševali življenja, in tisti na dnu dohodkovne lestvice, ki so delali, da bi prehranili družine in poskrbeli za delovanje naših osnovnih storitev. Kruto je, da so bili tisti, ki so dali največ, najmanj zaščiteni,” je dejala Agnès Callamard.
Nevarni virus zlorabljanja pandemije za nadaljnje napade na človekove pravice
Poročilo prikazuje tudi žalostno sliko tega, kako so svetovni voditelji zatajili, ko je njihovo obravnavo pandemije zaznamoval oportunizem in popolno zaničevanje človekovih pravic.
“Videli smo vrsto odzivov naših voditeljev in voditeljic; od povprečnega do zlaganega, od sebičnega do goljufivega. Nekateri so poskušali normalizirati preveč široko zastavljene nujne ukrepe, ki so jih sprejeli za boj proti covidu-19, medtem ko je posebno nevarna vrsta voditeljev šla še korak dlje. V tem so videli priložnost za utrditev lastne moči. Namesto da bi podpirali in ščitili ljudi, so pandemijo preprosto uporabili za to, da so prizadeli udarce pravicam ljudi,” je dejala Agnès Callamard.
Ponavljajoč vzorec je bil sprejemanje zakonodaje, s katero se je kriminaliziralo komentiranje v povezavi s pandemijo. Na Madžarskem je, na primer, vlada premierja Viktorja Orbána spremenila kazenski zakonik države in uvedla zaporne kazni do petih let zaradi “širjenja lažnih informacij” o covidu-19.
V Bahrajnu, Kuvajtu, Omanu, Savdski Arabiji in Združenih arabskih emiratih so oblasti pandemijo covida-19 uporabile kot pretvezo za nadaljnje zatiranje pravice do svobode izražanja, tudi s pregonom posameznikov, ki so objavljali komentarje na družbenih omrežjih o odzivih vlade na pandemijo, zaradi širjenja “lažnih novic”.
Voditelji v nekaterih državah so uporabili pretirano silo. Na Filipinih je predsednik Rodrigo Duterte dejal, da je policiji ukazal smrtonosno streljanje ljudi, ki protestirajo ali lahko povzročijo “težave” v času karantenskih ukrepov. V Nigeriji so varnostne sile med protesti na ulicah ubile ljudi, ki so zahtevali svoje pravice in zagotovitev odgovornosti. Pod predsednikom Bolsonarom se je v Braziliji med pandemijo covida-19 stopnjevalo policijsko nasilje. Policija je med januarjem in junijem v tej državi ubila najmanj 3181 ljudi, kar je povprečno 17 smrtnih žrtev na dan.
Nekateri voditelji so šli še korak naprej in, medtem ko je pozornost odvračala pandemija, zatirali kritiko – in kritike –, brez povezave z virusom ter v času, ko je bil pogled mednarodnih medijev obrnjen drugam, zagrešili še druge kršitve človekovih pravic. V Indiji je Narendra Modi še naprej stopnjeval zatiranje aktivistov civilne družbe, vključno s protiterorističnimi ukrepi, kot so vdori v njihove domove in prostore. Medtem je pod vodstvom predsednika Ši Džinpinga kitajska vlada neprekinjeno nadaljevala preganjanje Ujgurjev in drugih muslimanskih manjšin v Xinjiangu, v Hongkongu pa so sprejeli obsežen zakon o nacionalni varnosti, da bi legitimirali politično motivirano represijo.
“Mednarodne institucije, kot sta Mednarodno kazensko sodišče in mehanizmi ZN za človekove pravice, obstajajo za to, da bi države in posamezni storilci odgovarjali za svoja ravnanja. Žal so bili v letu 2020 stisnjeni ob zid in v politični zastoj zaradi voditeljev, ki so si prizadevali izkoristiti in spodkopati skupne odzive na kršitev človekovih pravic,” je dejala Agnès Callamard.
V odzivanju na covid-19 so nacionalni interesi prevladali nad mednarodnim sodelovanjem
Svetovni voditelji so hudo škodo povzročili tudi na mednarodnem prizorišču, ko so ovirali skupna prizadevanja za okrevanje z blokiranjem ali spodkopavanjem mednarodnega sodelovanja.
Denimo:
- Voditelji bogatih držav, na primer nekdanji ameriški predsednik Trump, so zaobšli prizadevanja za globalno sodelovanje tako, da so pokupili večino svetovne zaloge cepiv, drugim državam pa pustili bore malo. Te bogate države prav tako niso uspele pripraviti farmacevtskih podjetij do tega, da bi delila svoje znanje in tehnologijo za razširitev ponudbe globalnih cepiv proti covidu-19.
- Vlada Ši Džinpinga je na Kitajskem cenzurirala in preganjala zdravstvene delavce in novinarje, ki so že zgodaj skušali sprožiti alarm glede virusa, ter tako zatrla ključne informacije.
- Ponudba skupine G2O za začasno ustavitev poplačil dolga najrevnejših držav, ob hkratni zahtevi, da se denar vrne kasneje z obrestmi.
“Pandemija je usmerila žaromet na nezmožnost sveta za učinkovito sodelovanje v času hudih globalnih potreb,” je opozorila Agnès Callamard.
“Edini izhod iz te zmede je mednarodno sodelovanje. Države morajo zagotoviti, da so cepiva na voljo vsem, povsod in za vsako osebo brezplačno. Farmacevtska podjetja morajo deliti svoje znanje in tehnologijo, da ne bo nihče zapostavljen. Članice G20 in mednarodne finančne institucije morajo zagotoviti odpis dolga najrevnejšim 77 državam, da se te lahko odzovejo in opomorejo od pandemije.”
Zaradi neuspehov vlad so se po vsem svetu pojavila protestna gibanja
Nazadnjaške politike so marsikoga navdihnile, da se pridruži dolgoletnim bojem, kot smo videli s protesti Black Lives Matter v ZDA, protesti #End SARS v Nigeriji ter z novimi in kreativnimi oblikami protestov, kot so virtualne podnebne stavke. Letno poročilo Amnesty International podrobno opisuje številne pomembne zmage, ki so jih aktivisti_aktivistke za človekove pravice pomagali_e doseči leta 2020, zlasti glede obravnave nasilja na podlagi spola. Sem spadajo nova zakonodaja za boj proti nasilju nad ženskami in dekleti v Kuvajtu, Južni Koreji in Sudanu ter dekriminalizacija splava v Argentini, na Severnem Irskem in v Južni Koreji.
“Voditeljska drža v leta 2020 ni prihajala od oblasti, privilegija ali dobičkarjev. Prišlo je od neštetih ljudi, ki so korakali, da bi zahtevali spremembe. Videli smo izliv podpore za #End SARS, Black Lives Matter, pa tudi javne proteste proti represiji in neenakosti v krajih po svetu, vključno s Poljsko, Hongkongom, Irakom in Čilom. Spodbujala nas je drža običajnih ljudi in zagovornikov človekovih pravic po vsem svetu, ki so pogosto tvegali lastno varnost. To so ljudje v prvih bojnih vrstah za boljši, varnejši in bolj enak svet.”
Agnès Callamard
“Smo na razpotju. Sprostiti moramo okove, ki ponižujejo človekovo dostojanstvo. Moramo se ponastaviti in znova zagnati, da bi zgradili svet, ki temelji na enakosti, človekovih pravicah in človečnosti. Iz pandemije moramo potegniti lekcije in se združiti v pogumnem in kreativnem delu za doseganje enakosti vseh.”