- Le desetina od 1,15 milijona najbolj ranljivih beguncev je preseljena.
- 86 % beguncev trenutno gostijo države v razvoju.
- Pozivi ZN državam za finančno pomoč beguncem kronično neuspešni.
Katastrofalni moralni neuspeh svetovnih voditeljev, ki so neodločni in se prerekajo med seboj, medtem ko brezčutno puščajo milijone ljudi trpeti v katastrofalnih humanitarnih pogojih, bo njihova zapuščina za prihodnje generacije, pravi Amnesty International danes, ko objavlja načrt v osmih točkah, kako se spoprijeti s številnimi globalnimi begunskimi krizami.
Zaradi grozovitega nasilja v Siriji, Iraku in Afganistanu ter številnih konfliktov v podsaharski Afriki in drugje se je svetovno število beguncev povzpelo v zgodovinske višave. Medtem se ponovno začenja »jadralna sezona« v jugovzhodni Aziji, ko se bodo mnogi begunci verjetno pridružili tisočim pripadnikom ljudstva Rohinga, ki so zbežali pred preganjanjem v Mjanmaru, in tvegali, da postanejo plen trgovanja z ljudmi in drugih zlorab.
Odgovor na te svetovne begunske krize je sramoten, še posebej odgovor najbogatejših držav sveta, ki so ignorirale pozive za humanitarno pomoč in preselitev ranljivih ljudi. Bogate države so ponudile mesta za preselitev le za približno desetino od 1,15 milijona ljudi, ki jo potrebujejo. Medtem države v razvoju skorajda brez podpore gostijo milijone beguncev.
»Številne begunske krize brez primere puščajo milijone ljudi v obupu, toda odziv bogatih držav je katastrofalen neuspeh. To je ključni trenutek, ki bo določil zapuščino trenutnih svetovnih voditeljev za generacije, ki prihajajo – zgodovina jih bo sodila strogo, če ne spremenijo smeri,« opozarja Salil Shetty, generalni sekretar Amnesty International.
»Mednarodnemu sistemu zaščite beguncev, ki je bil sprejet kot ključen zaščitni ukrep po drugi svetovni vojni, grozi, da bo uničen, če bodo svetovni voditelji nadaljevali s svojimi obžalovanja vrednimi neuspehi, da bi zavarovali ranljive ljudi, ki bežijo pred vojno in preganjanjem. Begunci imajo mednarodno pravico do iskanja in uživanja azila.«
Revne države nosijo največji delež
Medtem ko je povečanje števila beguncev, ki so dosegli Evropsko unijo, polnilo naslovnice v zadnjih mesecih, so bile revne države prisiljene prenesti breme več begunskih kriz hkrati. 86 odstotkov vseh 19,5 milijona beguncev po svetu zdaj gostijo države v razvoju, predvsem na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Aziji.
Bogatejše države še zdaleč ne naredijo dovolj za delitev bremena. Humanitarni apeli za reševanje begunskih kriz so nenehno – in velikokrat hudo – finančno podhranjeni. Za primer, od 2. oktobra je program ZN za humanitarno pomoč sirskim beguncem financiran le 46-odstotno, program za Južni Sudan pa je dosegel zgolj pomilovanja vrednih 17 odstotkov potrebnih sredstev. To ima za begunce pogubne posledice pri dostopu do hrane, zdravil in druge humanitarne pomoči.
»Ko se bodo voditelji G20 prihodnji mesec srečali v Turčiji, se ne smejo raziti brez konkretnega načrta z jasnimi časovnimi okviri za zagotovitev polnega in trajnostnega financiranja za več svetovnih begunskih kriz; karkoli manj bo za njihovo vladanje pomenilo popoln neuspeh,« je povedal Salil Shetty.
»Namesto da bi se uprle izzivu te krize brez primere, se številne vlade mudijo s snovanjem načrtov, kako zadržati ljudi zunaj svojih meja, medtem ko tisoči umirajo na morju ali preživljajo nevzdržne pogoje v senci bodečih žic. To je moralni bankrot najvišjega reda.«
Mednarodnemu sistemu zaščite beguncev, ki je bil sprejet kot ključen zaščitni ukrep po drugi svetovni vojni, grozi, da bo uničen, če bodo svetovni voditelji nadaljevali s svojimi obžalovanja vrednimi neuspehi, da bi zavarovali ranljive ljudi, ki bežijo pred vojno in preganjanjem. Begunci imajo mednarodno pravico do iskanja in uživanja azila.
Salil Shetty, generalni sekretar Amnesty International
Načrt v osmih točkah
Begunske krize se končajo, ko naslovimo njihove korenine. Države bi si morale prizadevati za končanje konfliktov in široko razširjenih kršitev človekovih pravic, toda te cilje je težko doseči in zahtevajo čas.
Kljub temu pa so stvari, ki jih najbogatejše države sveta lahko naredijo takoj zdaj, da bi omilile uničujoč učinek begunskih kriz po svetu. Amnesty International zahteva usklajeno delovanje na osmih prioritetnih področjih:
1. Neprekinjeno, zadostno in napovedljivo financiranje za reševanje begunskih kriz: Vsi humanitarni pozivi za begunske krize morajo biti polno financirani, poleg zagotavljanja zadostne finančne podpore državam, ki gostijo veliko število beguncev, tudi za pomoč pri zagotavljanju storitev beguncem in skupnosti, ki jih gosti.
2. Izpolnitev vseh potreb po preselitvi, ki jih je identificirala agencija ZN za begunce (UNHCR): Po podatkih UNHCR preselitev trenutno potrebuje 1,15 milijona ranljivih beguncev. Amnesty International predpostavlja, da bi se to število v naslednjih dveh letih lahko povišalo do 1,45 milijona.
3. Varne in zakonite poti za begunce: Ljudje se ne bi smeli podajati na nevarne poti v iskanju svoje pravice do zatočišča. Države bi morale beguncem olajšati združitve družin, uvesti humanitarne vize za ranljive begunce, ki niso kvalificirani za preselitev, da bi lahko potovali v te države in zaprosili za azil, ter nameniti določen del svojih delovnih in študentskih viz za begunce v drugih državah.
4. Reševanje življenj: Države morajo dati prednost reševanju ljudi v nevarnosti pred izpolnjevanjem migracijskih politik. V primerih, v katerih so ogrožena človeška življenja, vključno – vendar ne izključno – z ljudmi, ki nameravajo prečkati morje, bi države morale vlagati v operacije iskanja in reševanja in nemudoma rešiti ljudi v stiski.
5. Zagotavljanje dostopa do ozemlja beguncem, ki prihajajo na meje: Iskalcem azila bi moralo biti dovoljeno, da vstopijo skozi uradne mejne prehode, ne glede na to, ali imajo veljavne dokumente. Države ne bi smele sprejemati ukrepov, ki ljudem preprečujejo beg iz države, kjer jim grozi preganjanje ali nasilje; vključno z zavrnitvijo vstopa brez viz in drugih dokumentov, prisilnimi vrnitvami in ograjami na mejah, ki beguncem preprečujejo vstop v državo ali jih prisilijo, da se podajo na nevarne poti.
6. Boj proti ksenofobiji in rasizmu: Vlade ne smejo sodelovati pri ksenofobiji, denimo z namigovanjem ali neposrednim obtoževanjem prosilcev za azil ali migrantov za ekonomsko krizo in socialne probleme. Vlade morajo tudi spremeniti zakone ali politike, ki eksplicitno ali praktično povzročajo rasno ali kakšno drugo vrsto diskriminacije. Vlade morajo imeti učinkovito politiko za naslavljanje ksenofobnega in rasističnega nasilja.
7. Boj proti trgovanju z ljudmi: Države morajo učinkovito delovati pri preiskovanju in pregonu trgovanja z ljudmi. Njenim žrtvam morajo nuditi zaščito in pomoč in jim zagotoviti dostop do postopka za pridobitev statusa begunca in/ali možnosti preselitve. V prizadevanjih boja proti trgovanju z ljudmi in tihotapljenju ljudi mora biti na prvem mestu varnosti ljudi.
8. Svetovna ratifikacija begunske konvencije in razvoj močnega domačega begunskega sistema: Države morajo uzakoniti pravico do iskanja in uživanja azila, imeti pravične postopke za presojo prošenj beguncev in zagotoviti beguncem osnovne pravice ter dostop do storitev, kot sta izobraževanje in zdravstvo.