Veronika Kukovec in Eva Rode sta sveži magistrici s področja socialne pedagogike, ki sta pravkar sta opravili zagovor svoje naloge Ključni akterji o izbrisu in (ne)vključenost teme izbrisa v izobraževanje, na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Kako sta se sploh srečali s temo izbrisa?
Pri doc. prof. Špeli Razpotnik, sva pri predmetu Enakosti in manjšine, naleteli v eni drsnici vrstico z omembo izbrisa. Nisva vedeli točno, za kaj gre. Informacija na spletni strani gov.si je zelo suhoparna opredelitev, ki človeka skorajda odvrne od raziskovanja. Po tem sva se z vprašanjem, kaj je izbris, obrnili na svoje domače in na dveh različnih koncih Slovenije dobili precej podobne odgovore: “to so ljudje, ki so sedeli na dveh stolčkih”, “bili so preračunljivi”, ali pa: “niso želeli slovenskega državljanstva”. Odgovori so naju zmedli, zato sva se odločili zadevo bolje raziskati.
Nekaj je bilo o tej temi vendarle že raziskanega.
Presenetilo naju je, da te teme na področju socialne pedagogike še ni, kljub temu, da se naša veda ukvarja z marginaliziranimi skupinami in manj vidnimi pojavi v družbi. Dejstvo, da o izbrisu ničesar ne vemo oz. je to, kar vemo narobe, je že samo po sebi diskriminatorno. Glede nečesa tako pomembnega, kar se je zgodilo v naši državi, smo zaslepljeni. Na drugih fakultetah, recimo na Fakulteti za socialno delo, je kar nekaj zaključnih nalog na temo izbrisa, saj jo profesorice, ki so aktivistke, spodbujajo. Imamo jih tudi na Pravni fakulteti in Fakulteti za upravo. Poleg prvoosebnega pristopa, je izbris zanimiv tudi s pravnega vidika.
Katera načela sta se odločili upoštevati pri raziskovanju; morda ni narobe, če rečem, da je šlo za aktivistično raziskovanje?
Vedeli sva, da bova sledili načelu, da o izbrisu ne bova pisali brez samih izbrisanih. Prvi del naloge je zajemalo raziskovanje terena, to pomeni, pogovor z osebami, ki so bili (ne)posredno vključeni v izbris. Skozi to praktično nalogo, se je potem izluščilo, kaj so tiste potrebe, ki jih tudi sami izbrisani najbolj vztrajno izpostavljajo. In nama se je zdelo prav to odločilno.
Drugo načelo, ki sva se mu odločili slediti, pa sva oblikovali skozi pogovora s sogovornico, ki je izpostavila, da veliko študentk_ov in raziskovalk_cev ter včasih tudi novinark_jev, stopi v stik z izbrisanimi, ki morajo pri podajanju podoživeti svojo težko zgodbo. Ko to zgodbo podelijo, od tu naprej zanje ni nič več. Zato nama je bila osrednja usmeritev, da naju zanimajo potrebe izbrisanih samih. Hoteli sva vzpostaviti odnos vzajemnosti, pri katerem ne bi samo jemali, ampak bi rezultate lahko tudi vrnili. Po človeški plati sva se z osebami, katerih izkušnje sva raziskovali, tudi spoznali, v civilno iniciativo izbrisanih aktivistov, ki je ogromna mreža ljudi, sva bili zelo toplo sprejeti. Ta vrata nama je pomagala odpreti Nataša Posel.
Kako sta se odločili, kateri vidik izbrisa bosta raziskovali? Katere potrebe sta zaznali iz pogovorov z izbrisanimi?
Naredili sva skupaj štirinajst intervjujev, od izbrisanih, do zagovornikov izbrisanih. Vse sogovornice_ki so izpostavile_i dve potrebi, to sta vzpostavitev potrebne zakonodaje in vključitev teme izbrisa v izobraževalni proces. Ker nisva pravnici, sva se osredotočili na šolstvo. Ali se izbris res ne vključuje v izobraževalne procese, če se, kako se, sva se vprašali?
Izbrisanim sva želeli tudi nekaj vrniti.
Veronika Kukovec in Eva Rode
Kaj sta ugotovili glede vključevanja teme izbrisa v izobraževalne procese pri nas? Zdi se, da je to trd oreh tudi dobrih trideset let po izbrisu.
Glede vključevanja sva najprej pregledali vse relevantne učne načrte in vse učbenike, in sicer za štiri predmete, ki se dotikajo vsebin, s katerimi je izbris povezan, a izbrisa pri njih ni omenjenega. Učnih načrtov sva pregledali triintrideset, tudi dvojezične, in našli izbris v treh. Gre za faktografske podatke, kot so število izbrisanih, letnica izbrisa in opredelitev, to pomeni podajanje brez zgodovinskega, družbenega, političnega konteksta, kar učenkam in učencem nikakor ne omogoča bolj kritičnega pretresa. V dveh primerih je bila konotacija celo takšna, da omenja izbris kot nekaj, kar je končano, pri čemer načrt navaja: “… in izbrisani so dobili odškodnino”. Le v enem primeru je bilo omenjeno, da je šlo za nezakonito dejanje.
Najina raziskava doprinaša tudi mesta, kamor bi izbris lahko vključili v učne načrte.
To so poleg raziskovalnih podatkov zelo pomembne ugotovitve. Ne gre torej le za to, da dosežemo vpis izbrisa v izobraževalne načrte, pač pa tudi, kako ga učiti kritično? Kako po vajinem naslavljati izbris?
Učni načrt pušča zelo veliko na učiteljicah_jih, kaj bodo o tem povedali, če sploh. Gledali sva študijske programe petih družboslovnih fakultet ljubljanske univerze, ki obdelujejo družbene tematike, in obrnili sva se tudi na študente, koliko poznajo to tematiko, in, kako bi želeli spoznati? Zelo nizek odstotek študentk o tem sploh ve osnovne stvari, pa še tisti nič natančnega. Izpostavili so, da želijo, da se tema vključi v študijski proces tudi na način pričevanja izbrisanih.
Zato sva na svoji fakulteti organizirali Amnesty razstavo 33 let s(r)amote, ki bila najbolje obiskana otvoritev kadarkoli. Najina mentorica na razstavo vodi tudi študentke_i razrednega pouka, v načrtu so vaje, ki jih bova izvajali, sodelovali bova na kongresu socialne pedagogike, napisali sva znanstveni članek. Dosegli sva, da študentje_ke pri predmetu najine profesorice sedaj obvezno berejo literarna dela o izbrisu.
To so lepi dosežki! Ali sta se morda obrnili tudi odgovorne za oblikovanje učnih načrtov?
Glede učnega načrta in vprašanja, da v njem ni izbrisa sva večkrat naslovili Ministrstvo za šolstvo in Zavod za šolstvo. Najprej so nama odgovorili splošne zadeve, kako komisije oblikujejo načrte, kakšen je proces. Vztrajali sva s svojim vprašanjem, dokler nama Zavod za šolstvo po petih mesecih ni odgovoril, da izbris v novih prenovljenih učnih načrtih in katalogih znanja ni predviden, da se o tej temi tudi ni razpravljalo, da bi bila. Novela zakona o izbrisanih 2023, kjer so izbrisani izrazili to zahtevo, je očitno ignorirana.
Leto in pol vajinega raziskovalnega in aktivističnega dela je bilo nedvomno polno izzivov. Ali je sploh možno postaviti piko takšni raziskavi?
Bilo je popotovanje, pri katerem naju je skrbelo, kako čustva, ki so naju prevevala, preleviti v objektivno raziskavo. Bali sva se, da bi bistvo, ki sva ga doživeli in spoznali, izgubilo, da ne bi prišlo do ljudi.
Pogovarjala se je Maja Pan.
Želiš razstavo 33 let s(r)amore gostiti v tvojem kraju? Piši nam na [email protected].