Pogovarjal se je Linn Julian Koletnik.
Prosim, predstavi se nam. Kdo si, od kod prihajaš, kje in kako živiš?
Moje ime je Anwar. Mislim, da sem veliko različnih stvari. Za namen tega intervjuja sem trans aktivist. Živim v Franciji, tam sem rojen tudi odraščal, sem pa iz maroške družine. Sem musliman. Sem aktivist, sodelujem v raznih nevladnih organizacijah in neformalnih kolektivih. V Parizu delam s trans ženskami, ki so migrantke in spolne delavke, vodim razne iniciative in skupine. Delujem na področjih muslimanstva, transspolnosti, spolnega dela, anti-rasizma. Zaposlen pa sem pri GATE – Global Action for Trans Equality, ki je globalna trans organizacija.
Praviš da si trans in muslimanski aktivist, kaj to pomeni?
Živim v zahodni Evropi, ki je zelo post-kolonialističen, polariziran prostor z veliko rasne segregacije in rasizma. Bele države z rasističnimi vladami in odločevalkami_ci imajo navado uporabljate LGBTIQ+ diskurze z namenom nadaljnje marginalizacije muslimank_ov. Predstavljajo jih kot homofobne in transfobne, zvišeno s svojega kolonialističnega pediastala. Svoje države pa predstavljajo kot da je nemogoče, da so tudi one homofobne ali transfobne. Zato mi je zelo pomembno, da povem, da sem tako trans in musliman, da prakticiram islam. Čutim, da je to vedno zelo pomembno, saj ne želim, da ljudje uporabljajo mojo pripoved, da bi lahko govorili: “Oh, ubogi, ti ubogi LGBTI ljudje, rojeni v muslimanskih družinah, kako jim mora biti?”. Upam si trditi, da večina transfobije, ki sem jo doživel, ne prihaja iz moje muslimanske skupnost, temveč belk_cev, od Francozinj_ov, zato ne želim, da bi moja izkušnja bila uporabljena proti moji skupnosti.
Trans in kvir[1] muslimanke_i včasih padejo skozi razpoke, npr.; si kvir in bel, in če slučajno nisi bel, potem gotovo nisi musliman_ka, ali pa si musliman_ka, ampak potem si v najboljšem primeru heteroseksualna in cisspolna oseba, v najslabšem pa nasilen mačo. Trans in kvir muslimanke_i vedno pademo skoz vrzeli, naša pripoved pa je zanimiva le kadar ustreza specifičnim političnim agendam.
Kakšne izkušnje imaš z razkrivanji (coming out) v muslimanskih prostorih ali skupnostih?
To so zelo večplastne izkušnje. Veliko let sem delal na ozaveščanju splošnih javnosti o temah kot so razredne razlike, migracije, izkušnje črnih in temnopoltih oseb… , v šolah, sploh v predmestjih Pariza. Ko sem se tam razkrival najprej kot cisspolna kvir oseba in kasneje trans kvir oseba, sem vedno bil pozoren, da mladim nisem dajal občutka, da bo po razkritju vse slabo, nočem, da se počutijo ujeto v miselnosti, da so muslimanske skupnosti slabe, da ljudje na razkritja vedno odreagirajo, kot se stereotipno predstavlja v javnosti.
Vsaka družina, vsaka skupnost imata sicer svoj način funkcioniranja. V mojih zelo osebnih izkušnjah, v moji družini nismo nikoli govorili o spolnosti, tudi ne z vidika spolne usmerjenosti. Tako sem vedno domneval, da sem heteroseksualec oz. da bi to moral biti, čeprav res nisem (smeh). Tak ekspliciten govor o moji spolnosti in spolni usmerjenosti je nekaj, kar se ni nikoli zgodilo, tako, da ostaja potem precej zanimivega odprtega prostora za izpodbijanje pričakovanj. Zelo mi je pomembno, da imam v muslimanskih prostorih in življenju nasploh dovolj prostorov, kjer sem prepoznan kot cis moški in je to zame najbolj varno.
Obenem pa imam zelo pozitivne izkušnje z družino in bližnjimi, ki so vedno govorili, da nas je vse, tudi mene, Bog ustvaril takšnega ko sem. Veliko sem sodeloval pri bralnih skupinah korana, kjer poskušamo res videti kako skozi življenja prerokov razumeti naša življenja. In ja – opozorilo o spojlerju – povsod, tudi v koranu, so kvir osebe. Povsod smo.
Kako pa razmišljaš o opolnomočenju, ga kje najdeš zase?
Zelo rad delam z otroki, sploh s kvir in trans otroki. Zdi se mi, da sem super priviligiran, ker delam v prostoru samo za trans osebe, obkrožen sem s trans osebami, posledično se nahajam v precej malo prostorih, kjer ne doživljam trans radosti in veselja. Ko ju ne doživljam, je to večinoma zato, ker sem v običajnih javnih prostorih, in takrat stvari postanejo izziv. Torej biti obkrožen s trans ljudmi, biti obkrožen s cis ljudmi, ki so dejanski_e zavezniki_ce, to je moj vir opolnomočenja.
Aktivizem je bil zame vedno zelo opolnomočujoč, sploh aktivizem, ki ga vodijo trans osebe in, seveda, delo z otroki in mladimi. Podpiranje novih, mlajših generacij, mladih ljudi, da raziskujejo svoja življenja, to mi ogromno daje.
Z osebne trans perspektive pa mi je zelo pomembno, da se samozdravim, vedno sem se. Torej sam določam odmerke hormonov, ki jih potrebujem. Ugotovil sem, da mi z vidika duševnega zdravja in občutka manifestiranja demokratičnosti to najbolj ustreza. Nikoli še nisem našel boljšega strokovnjaka ali ponudnika zdravstvenega varstva, ki bi me lahko spremljal tako predano, kot sam sebe. Pri tem mi ogromen vir podpore predstavlja tudi trans skupnost. Imamo skupnostne prostore, kjer govorimo o hormonih, jih delimo drug z drugim, ampak naši pogovori presegajo samo medicinsko tranzicijo. Govorimo o življenju, skupaj sanjamo in upamo. Takšni prostori so mi zelo pomembni.
Slišim, da ti je družina zelo pomembna, kako te tam sprejemajo?
Moja mama ve, da sem trans in kvir me res ne podpira. Nič noče slišati o moji tranziciji ali partnerki, ampak vseeno zelo dobro sobivava, hodiva skupaj na počitnice, vidi me z brado, sprejema me kolikor zmore, in to zmore ravno zaradi tega, ker v naši družini velja kultura, da o teh temah ne govorimo direktno. Ne rečem, da je to idealno, vsaka družina in skupnost ima svoj način sobivanja, ampak nam naš omogoča, da imamo vseeno v redu odnose.
Prvič, ko sem prišel domov z brado, smo se, nekako brez konkretnih besed pogovarjale_i o tem, da sem trans. Moja mama je rekla, da tega ne zmore sprejeti oz. sploh razumeti in sem si rekel pač rekel “V redu je, zmoreš skozi to”, kakšno uro kasneje pa me je z največjo toplino vprašala kaj želim jesti. S tem mi je izrazila ljubezen, ki je z besedami ni znala. Družine imajo zelo različne načine kako kaj (ne)poimenovati, pa kljub temu sobivati.
Kaj meniš, katera so najbolj pereča vprašanja za družbena gibanja, ki jim trenutno pripadaš v Evropi?
Delujem na raznih ravneh trans družbenih gibanj; aktiven sem na lokalni ravni, plačano delam na globalni ravni, kjer je miselnost zelo drugačna. Na lokalni ravni je vse urgentno, nujno, ljudje potrebujejo rešitve takoj, na globalni ravni pa se išče bolj dolgoročne rešitve, delo je precej analitično, premišljeno in hkrati iščemo skupne točke obojega. Poudariti želim, da je res potrebno razumeti, da smo v Evropi priča naraščajočemu delovanju gibanj za omejevanje človekovih pravic, sploh na področju spolov, spolnosti, LGBTIQ+ pravic. Tem gibanjem pravim kar gibanje za proti-pravice, saj nasprotujejo dostojanstvu in svoboščinam ljudi. Zato je tako pomembno razumeti, da ko so kršene pravice spolnih delavk_cev, to vpliva na celotno trans skupnost. Enako, ko so kršene pravice migrant_ov, in to ne samo zato, ker je ogromno trans spolnih delavk_cev tudi migrant_ov, ampak celotno miselnost je treba ozavestiti; med nami se poskuša podajati vloga grešnih kozlov. Vsak napad na pravice spolnih delavk_cev ali pravice migrant_kov je pravzprav enak napad. Želim širiti razumevanje, kako celostno je vse povezano. Denar pa je zelo konkretna tema, po njem je kritična potreba in ne samo v tem, koliko denarja prejema katera organizacija ali gibanje, ampak če denar namenjamo organizaciji, ki jo vodijo migrantke_i, gre ta denar tudi trans gibanju, saj so naša gibanja medsebojno neločljivo povezana.
Dajva zaključiti v pozitivno smer; kaj te napaja, kaj krepi tvojo odpornost?
Imam krasno izbrano družino, kar mi je v velik navdih in v čast. Uspelo nam je vzpostaviti izjemno medsebojno predanost, veliko majhnih otrok in dojenčkov_ic je okoli mene, to mi je čudovito videti in živeti. Res imam srečo, da sem obkrožen s tako krasnimi ljudmi, da mi je uspelo vzpostaviti fino ravnovesje med svojimi privilegiji in področji, kjer doživljam manko in diskriminacijo. To ravnovesje mi omogoča, da nisem popolnoma potrt, tako, eksistencialno.
Zelo pozitivni občutki zame prihajajo tudi iz mojega islama. Zelo rad spominjam ljudi, da islam je bilo zame prvo mesto, kjer sem resnično izkusil trans veselje. V islamu obstajata dva običajna načina motive; ženski in moški, zelo je binarno. Leta preden sem se sebi ali drugim razkril kot transmaskulina oseba, sem molil kot na moški način, vedno sem tako molil. Bog je prvi, kateremu sem se predstavil kot trans oseba. Islam je zame torej vedno bil prostor, kjer sem lahko točno to, kar sem, celo veliko prej kot pred mojimi najbližjimi prijatelji_cami, torej je v moji veri in načinu čustvovanja globoko zakoreninjeno, da se bom vedno boril za zatirane in dostojanstvo. Z vsem kar sem verjamem, da brez osvoboditve za vse ni ponosa za nekatere, kot je govorila Marsha P. Johnson.[2] Vzgajala me je zelo muslimanska, zelo aktivistična, zelo dekolonialna družina in mislim, da je to tisto, kar me v najvišjem smislu vzpodbuja in krepi.
Slovarček
[1] Kvir pomeni kritiko vseh oblik normativnih spolnih usmerjenosti (heteronormativnost, homonormativnost). Zavrača asimilacijo in normalizacijo, nasprotuje konceptom normalnosti in je kritičnen ne le do heteronormativnosti, temveč tudi do vojne, družine, istospolnih porok in asimilacijske politike lezbičnih in gejevskih gibanj. Pri tej kritiki se poslužuje nekonvencionalnih političnih strategij (civilna nepokorščina, performativnost, …) in se aktivno vključuje v druga socialna gibanja. Vir: Slovar Zavoda TransAkcija
[2] Je bila temnopolta trans ženska in ena izmed glavnih pobudnic stonewallskega upora leta 1969, ki se je razvil iz upora proti policijskemu nasilju. Marsha je bila skupaj s Sylvio Rivera soustanoviteljica Street Transvestite Action Revolutionaries, organizaciji, ki je nudila podporo in storitve brezdomnim transspolnim, kvir in LGB+ osebam.