To je ozadje za sporočilo za javnost ob dnevu človekovih pravic 2020: Zaradi neustreznih priprav na drugi val epidemije ogrožena pravica do zdravja in življenja v domovih za starejše.
Zakon o dolgotrajni oskrbi
Slovenija zakon o dolgotrajni oskrbi sprejema že vsaj petnajst let. S tem pušča na cedilu vse osebe, ki v daljšem časovnem obdobju potrebujejo pomoč za običajno življenje. Edina izjema je sistem osebnih pomočnikov za osebe, ki so gibalno ovirane, kar se zagotavlja preko sistema mreže socialne varnosti in ki – paradoksalno – ne bo vključen v predlagani enovit sistem dolgotrajne oskrbe.
Do sprejema zakonodaje o dolgotrajni oskrbi bo stroške, ki so lahko zelo visoki in družine potiskajo v hude stiske ali celo revščino, še naprej pokrivala družina. Ob tem je treba upoštevati, da so pokojnine v Sloveniji nizke, četudi obstajajo mehanizmi pomoči lokalne skupnosti. Povprečna pokojnina v občinah Kuzma in Grad (obe ležita na Goričkem) znaša, denimo, manj kot 400 evrov bruto (Statistični podatki ZPIZ za leto 2019).
Zadnji poizkus sprejema se je po zavrnitvi prejšnjega predloga v začetku leta ponovno pričel septembra 2020, ko je ministrstvo za zdravje skupaj z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve v javno razpravo poslalo osnutek zakona. Že čez nekaj dni sta tako ministrstvo za finance kot MDDSZ javno poudarili, da besedilo ni medresorsko usklajeno. Vsi zainteresirani deležniki so na predlog podali svoja mnenja, a po naših informacijah nihče ni prejel pisnega odgovora na svoja stališča, hkrati pa se je pričel postopek usklajevanja s socialnimi partnerji v okviru posebne delovne skupine Ekonomsko-socialnega sveta. Po naših informacijah poteka dialog in usklajevanja glede predlaganega besedila le znotraj Ekonomsko-socialnega sveta, ne pa, denimo, s Skupnostjo socialnih zavodov, ki je in bo hrbtenica sistema dolgotrajne oskrbe. Predlog relevantni deležniki večinoma zavračajo kot neprimernega (strokovna javnost in celo ministrstva oziroma organi v sestavi). Tudi Skupnost socialnih zavodov in Zavod za zdravstveno zavarovanje (predvidena vstopna točka in sistemski izvajalec DO) sta predlog v sedanji obliki zavrnila kot ne popolnoma izdelanega.
Predlog prinaša relativno stabilen vir financiranja preko prispevkov zaposlenih in delodajalcev v višini več kot 600 milijonov evrov letno – kar bi v stiski dopolnjeval tudi splošni proračun države. S predlogom se želi ukiniti socialne zavode in jih na podlagi zakona preoblikovati v zavode za dolgotrajno oskrbo. Posledično bo cena za dolgotrajno oskrbo visoka, saj bo “običajna” namestitev v domovih za starejše (t.i. hotelska namestitev) postala izključno predmet tržnih ponudnikov. Take rešitve bi lahko vodile v v neizprosni tržni režim, ki starejšim ne bi koristil.
Predlog v sedanji obliki ne zagotavlja vsega potrebnega za uporabnike, od katerih so številni celo življenje vplačevali v sistem in si skladno z medgeneracijsko solidarnostjo ter pravico do dostojne starosti zaslužijo ustrezen odziv na njihove potrebe.
Stiske oseb s potrebami po dolgotrajni oskrbi so hude in nedvomno neaktivnost države v tem delu predstavlja kršitev človekovih pravic.
Takšno stanje tudi močno posega v materialni in psihološki položaj širše družine, sploh tistih, ki nimajo dovolj sredstev za koriščenje obstoječih možnosti (tudi komplementarna pomoč na domu je namreč v določenem delu plačljiva in ima zgornjo mejo ur uporabe – pa tudi cena močno variira po občinah, od brezplačne, do Jezerskega, ki pomoči na domu sploh ne zagotavlja).
Ob tem je kadra izrazito premalo in ni razumljivo, zakaj država uvaja dvotirni sistem pomoči na domu (pušča se obstoječ sistem pomoči na domu, hkrati pa vzpostavlja novo pomoč na domu znotraj DO).
Sedanja pomoč na domu sicer ne dosega niti strateškega cilja 3,5 odstotka populacije nad 65 let (po analizah izvajanja pomoči na domu IRSSV glede na ReNPSV2013-2020 je ta delež 1,7 odstotka, medtem ko iz odgovorov občin na anketo slovenske Amnesty iz 2019 izhaja le delež 1,54 odstotka). Sedanji razdrobljeni sistem torej močno bremeni občine in uporabnike_ce, hkrati pa številni socialni zavodi, ki izvajajo tudi pomoč na domu, že sedaj težko dobijo kader. V dvojnem sistemu pa bo to še težje. Enovitost sistema dolgotrajne oskrbe bi namesto sedanjih 3 sistemov in načrtovanih 4, prinesla le 2 sistema (DO kot skupek vseh sistemov ter domsko oskrbo v smislu tržne storitve).
Na predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi smo v AIS podali pripombe 5. oktobra 2020, a nanje oblasti niso niti odgovorile.
Odsotnost strateškega odzivanja na potrebe starejših
Po sprejetju Strategije dolgožive družbe je država v letu 2019 pristopila k sprejetju akcijskega načrta strategije, a je proces v končni fazi na Ekonomsko-socialnem svetu prekinila epidemija covida-19.
Dokument za akcijski načrt so popolnoma neambiciozni in prej odražajo partikularne interese kot pa strateško naslavljanje perečih potreb starejših. Akcijski načrt, ki bi moral biti podlaga za razdelitev še nerazporejenih evropskih sredstev in za prihodnje razpise, na primer ne vključuje niti evra za adaptacije zasebnih stanovanj ali adaptacije socialnih zavodov. Prav tako ne omogoča niti evra sredstev za vgrajevanje dvigal v večstanovanjskih stavbah (v Amnesty smo govorili z ljudmi, ki praktično ne morejo več hoditi po stopnicah in so ujetniki v lastnih stanovanjih). Prav tako je zapostavljeno področje alternativnih načinov prevozov.
Nejasno je, kaj se je v letu 2020 s tem procesom zgodilo in ali so oblasti morebiti dokument sprejele mimo vseh določenih postopkov in brez socialnih partnerjev, saj je osnutek besedila decembra 2019 Ekonomsko-socialni svet zavrnil in pričel pogajanja z vlado. Na slabo stanje in strateško načrtovanje je vlado v okvirih vsakoletnih procesov Evropskega semestra opozarjala tudi Evropska komisija.
